Kajne, vsak od nas misli, da je preklinjanje le tisto, ko v afektu nekaj grdega izgovoriš, komu kaj žloftnega zabrusiš ali sam s stisnjenimi zobmi v mislih poveš tisto, kar o zadevi res misliš.
Ampak, hudič je v tem, da v sodobnem svetu obstajajo tudi mnogo bolj prefinjene oblike preklinjanja, ki se skrivajo celo za uglajenostjo, komunikativnostjo, urejanje zadev, celo predpisi in moralo.
Verjetno je trenutno najbolj prekleta prav iskrenost. Seveda na račun laži, ki je njeno najbolj vpadljivo nasprotje. Zdi se, da danes ni mogoče ničesar več iskreno povedati, zato tudi nobenih težav niti ne začnemo reševati, kaj šele, da bi jih reševali.
Otroke v šoli posredno učijo, da se v bistvu ni treba učiti, ampak je treba delati naloge in jih zvesto kazati učiteljicam, da jim (in sebi) naredijo rdečo kljukico. Ko mladinca usmerjamo v poklic, mu razne šole kažejo, kateri poklici so potrebni, kako bodo nekje dobili službo, kako bodo uspešni ... v bistvu pa gre zgolj in samo za projekcijo tistih ljudi, ki od izobraževalnih programov živijo, namreč projekcijo njihovega (potencialnega) uspeha in zaslužka. Če rata. če pa ne, se itak lahko gredo tudi kakšno drugo obliko psevdokomercialne dejavnosti.
Javno naročanje je ena sama laž in predpisi očitno vnaprej predpostavljajo, da se je treba lagati, če hočeš dobiti kakovosten izdelek ali storitev. Če namreč pristaneš na minimalizem, ga preplačaš 2, 3 ali 10x. Ker gre za javni denar davkoplačevalcev, smo seveda pozabili, da je tudi to denar. Oziroma so nas pustili pozabiti, in ta pozabljivost ni nič drugega kot čista laž in neiskrenost.
Nikar ne pomislimo na sodne postopke, posebej tiste, ki jih nekateri označujejo kot politične, pa v bistvu niso politični, ampak predvsem moralni. Seveda ni nikoli problem vsebina, ampak vedno izključno in izključujoče samo procedura. Torej, ne govorimo več o dogodku, in nikogar več ne zanimajo reči, ki naj bi se zgodile v napsrotju z zakonodajo, ampak pravzaprav sodišča presojajo zgolj in samo še svoja prejšnja sojenja.
In da ne govorimo o iskrenih poskusih resne in zdrave kritike. Bognedaj, da jo izgovoriš v javnosti. Še vprašati ni zdravo, saj vsak, ampak očitno res vsak, takoj začuti lastno ogroženost, se hitro pozanima, kakšno je ozadje moje kritike, potem pa - ne, ne napade nazaj, ampak se vse skupaj nekako potuhne v bolestno premlevanje in vrtenje, ki samo zase govori zadosti.
A ni čudno? A ni res prekleto?
Iskrenost je v bistvu edina resnica, ne glede na to, kakšna je, ne glede na to, kateri strani ali ideološkemu obnebju pripada, ne glede na verskost ali ateističnost. Človek je najbolj res človek samo tao kot je, in sebi in če je treba drugim prizna, da je tak kot je. In tu hudič nima več nobene vloge.
28. sep. 2016
26. sep. 2016
Terciarne koristi
Subvencije so verjetno najhujše uničevalke zdravega gospodarstva in rednega življenja. S subvencijami so irski, francoski in angleški prišleki obvladali ameriške staroselce. Podobne ugodnosti so nudili Rusi proti Sibiriji. Menjave dobrin, ki imajo na eni strani ekonomije visoko, na drugi pa nizko vrednost, so pravzaprav vedno nekakšne, le zakrito. Zato je tudi odnos med poceni Vzhodom in dragim Zahodom nekakšna subvencija, ki je Evropejci sploh še ne slutimo.
Danes v Evropi večinoma govorimo o kmetijskih subvencijah. Za te namene gre tudi zelo velik del EU proračuna. Zanimivo, kajne, saj bi kmet kot prvi moral živeti neodvisno, samooskrbno. Pa prav ti potrebujejo toliko denarja? Gre pri dajanju subvencij za strah meščanov, da bi ostali lačni? Morda. Si ne upamo vedeti.
Skratka, kmetje dobijo subvencije. Pa jih rabijo? Pa jih potrebujejo? Pa jih uporabijo?
Zdi se, da so jim zgolj v terciarno korist, če niso celo samo zato, ker mora preživeti tisti, ki jih organizira.
Terciarna korist pomeni nekako tole. Da v svoji zdravi pameti kmetje zmorejo sebe oskrbovati - to je primarna korist. Sekundarna je tista, da viške tudi prodajo na trgu, ne glede na mizerijo trenutnih cen, ki jo prav sistem subvencij odlično vzdržuje. In od prve koristi živijo sami, od druge pa si lahko kupijo še tisto razliko do približno podobne blaginje kot je v navadi na Zahodu. Kaj pa tretja, subvencije?
Zdi se, da mnogi ne vedo kaj z njimi. Je že "fajn", da kaj pride. Gotovo pride prav, da se nabavi nov traktor ali sodobni mlekovod. Tudi podpora mladim, ki se šele uvajajo, gotovo nekaj odvrne. A zdi se, da so mnoge subvencije kot terciarna korist pravzaprav terciarna škoda. Preveliki traktorji zahtevajo večje garaže. Sofisticirane mlečnice se obrnejo šele pri večji in bolj industrijsko naravnani živninoreji. Močni gozdni stroji, danes praviloma robotizirani, se odplačajo le s poštenimi poseki zdravega in dovolj plačanega lesa ... Da ne govorimo o okoljski škodi, ki ob tem nujno nastane.
Vedno me čudi ogromnost traktorja na majhni njivi. Tudi ogromen hlev ali silažni silosi sredi alpske doline. Ja. Nizke cene (verjetno načrtno) silijo v večjo proizvodnjo. In s tako infrastrukturo je večja proizvodnja mogoča. Pa je res koristna? Mar ni tudi vzdrževanje odvisno, ali celo povsem odvisno od subvencij v prihodnosti, ko jih mogoče ne bo več?
Se terciarna korist povsod obrača v terciarno škodo?
Danes v Evropi večinoma govorimo o kmetijskih subvencijah. Za te namene gre tudi zelo velik del EU proračuna. Zanimivo, kajne, saj bi kmet kot prvi moral živeti neodvisno, samooskrbno. Pa prav ti potrebujejo toliko denarja? Gre pri dajanju subvencij za strah meščanov, da bi ostali lačni? Morda. Si ne upamo vedeti.
Skratka, kmetje dobijo subvencije. Pa jih rabijo? Pa jih potrebujejo? Pa jih uporabijo?
Zdi se, da so jim zgolj v terciarno korist, če niso celo samo zato, ker mora preživeti tisti, ki jih organizira.
Terciarna korist pomeni nekako tole. Da v svoji zdravi pameti kmetje zmorejo sebe oskrbovati - to je primarna korist. Sekundarna je tista, da viške tudi prodajo na trgu, ne glede na mizerijo trenutnih cen, ki jo prav sistem subvencij odlično vzdržuje. In od prve koristi živijo sami, od druge pa si lahko kupijo še tisto razliko do približno podobne blaginje kot je v navadi na Zahodu. Kaj pa tretja, subvencije?
Zdi se, da mnogi ne vedo kaj z njimi. Je že "fajn", da kaj pride. Gotovo pride prav, da se nabavi nov traktor ali sodobni mlekovod. Tudi podpora mladim, ki se šele uvajajo, gotovo nekaj odvrne. A zdi se, da so mnoge subvencije kot terciarna korist pravzaprav terciarna škoda. Preveliki traktorji zahtevajo večje garaže. Sofisticirane mlečnice se obrnejo šele pri večji in bolj industrijsko naravnani živninoreji. Močni gozdni stroji, danes praviloma robotizirani, se odplačajo le s poštenimi poseki zdravega in dovolj plačanega lesa ... Da ne govorimo o okoljski škodi, ki ob tem nujno nastane.
Vedno me čudi ogromnost traktorja na majhni njivi. Tudi ogromen hlev ali silažni silosi sredi alpske doline. Ja. Nizke cene (verjetno načrtno) silijo v večjo proizvodnjo. In s tako infrastrukturo je večja proizvodnja mogoča. Pa je res koristna? Mar ni tudi vzdrževanje odvisno, ali celo povsem odvisno od subvencij v prihodnosti, ko jih mogoče ne bo več?
Se terciarna korist povsod obrača v terciarno škodo?
25. sep. 2016
Mimobežnost
Pomembno je, da ima človek dober namen, se večkrat sliši.
Ja, neredko se v življenju res mnogo reči obrne tako, kot nismo načrtovali ali kar drugače, kot bi bilo prav za nas in za druge. Takrat se tolažimo z zgornjimi besedami.
So pa tudi - in morda vse pogosteje - obratni primeri. Torej, da sploh nismo nameravali nekaj uresničiti ali urediti, ker smo se zanašali na kasnejše opravičilo, češ, da smo imeli dober namen.
To sta na videz dve skrajnosti, a zdi se, da obstaja še več podobnih situacij, ki pa so nam nekoliko ušle iz mislenega obzorja. Če namreč predpostavimo, da zgornja primera veljata zgolj za nas, zame ali zate osebno in zasebno, se moramo zavedati, da ljudje medsebojno tudi komuniciramo oziroma vstopamo v odnose. Tu se bistvo "dobrega namena" zelo spremeni, še bolj pa se spremeni zanašanje na kasnejše opravičilo glede namena.
En poseben primer dobrega namena je mimobežnost. Poglejmo tri primere.
Predstavljajmo si dva človeka, ki imata za dosego nekega, lahko plemenitega, cilja, dober namen. En učitelj ima namen učence poučiti o vsebini svojega predmeta. Podobno tudi drug učitelj; in še tretji morda. Denimo, da gre za zgodovino in slovenščino. Zgodovinar bo učil o Trubarju kot o simbolu reformacije na Slovenskem. Slovenist bo govoril o knjigah, v katerih je uveljavljal slovenski jezik. Učitelj glasbe se bo osredotočil na psalme in Trubarjevo nagnjenje k petju. Gotov obstaja še kakšen četri in peti učitelj. Gotovo nič narobe. A problem teh učiteljev je, da/če o isti osebi učijo mimobežno. Torej "moj" trubar ni isti kot "tvoj". Seveda navzven zgleda vse v redu, medsebojna toleranca je zgledna - a občutek mojosti in tvojosti se enostavna prenaša na otroke, ki v učenji večih učiteljev/učiteljic prepoznavajo več različnih trubarjev.
Drug primer so npr. organizacije sestankov ali srečanj za organiziranje kakšne dejavnosti ali dogodka. Neredko se zgodi, da kakšen od "pomembnih" udeležencev/udeleženk enostavno nikoli nima tistih pol ure, da bi se usedli skupaj. Izgovori so lahko neverjetno inovativni, celo taki, da morda presegajo intelektualni doseg dotične osebe. Zadeva postane prav čudna in nemogoče nerazvozljiva. Poznamo tudi primere, ko je kdo zgradil zid po hodniku, izključno z namenom, da so bili skupni sestanki že vnaprej nemogoči, ker ni bilo nobenih stikov. Opravičila so seveda bila, a zgolj iz tajništva.
S časom se pokaže razlog: mimobežnost. Tisti dotični/a je organiziral svojo pomembnost, prav enako z dobrim namenom
Tretji primer so zloglasne proslave zgodovine, ki še ni zgodovina. Torej dogodkov, ki so še del našega življenja in do njih še nismo vzpostavili neodvisnega odnosa. Konkretno: vladajoči organizirajo eno proslavo, kjer se uradno spomnijo tistega dogodka. Politična ali idelološka ali kakršnakoli druga opozicija organizira hkratni dogodek, ki je potem "zaseben", čeprav je morda bolj javen od uradnega. Oboji imajo vsebinsko skupen namen in namen obojih je dober. A ker bivata v mimobežnosti, rezultat ni dober.
Rešitev mimobežnosti je v vzporednosti.
Ja, neredko se v življenju res mnogo reči obrne tako, kot nismo načrtovali ali kar drugače, kot bi bilo prav za nas in za druge. Takrat se tolažimo z zgornjimi besedami.
So pa tudi - in morda vse pogosteje - obratni primeri. Torej, da sploh nismo nameravali nekaj uresničiti ali urediti, ker smo se zanašali na kasnejše opravičilo, češ, da smo imeli dober namen.
To sta na videz dve skrajnosti, a zdi se, da obstaja še več podobnih situacij, ki pa so nam nekoliko ušle iz mislenega obzorja. Če namreč predpostavimo, da zgornja primera veljata zgolj za nas, zame ali zate osebno in zasebno, se moramo zavedati, da ljudje medsebojno tudi komuniciramo oziroma vstopamo v odnose. Tu se bistvo "dobrega namena" zelo spremeni, še bolj pa se spremeni zanašanje na kasnejše opravičilo glede namena.
En poseben primer dobrega namena je mimobežnost. Poglejmo tri primere.
Predstavljajmo si dva človeka, ki imata za dosego nekega, lahko plemenitega, cilja, dober namen. En učitelj ima namen učence poučiti o vsebini svojega predmeta. Podobno tudi drug učitelj; in še tretji morda. Denimo, da gre za zgodovino in slovenščino. Zgodovinar bo učil o Trubarju kot o simbolu reformacije na Slovenskem. Slovenist bo govoril o knjigah, v katerih je uveljavljal slovenski jezik. Učitelj glasbe se bo osredotočil na psalme in Trubarjevo nagnjenje k petju. Gotov obstaja še kakšen četri in peti učitelj. Gotovo nič narobe. A problem teh učiteljev je, da/če o isti osebi učijo mimobežno. Torej "moj" trubar ni isti kot "tvoj". Seveda navzven zgleda vse v redu, medsebojna toleranca je zgledna - a občutek mojosti in tvojosti se enostavna prenaša na otroke, ki v učenji večih učiteljev/učiteljic prepoznavajo več različnih trubarjev.
Drug primer so npr. organizacije sestankov ali srečanj za organiziranje kakšne dejavnosti ali dogodka. Neredko se zgodi, da kakšen od "pomembnih" udeležencev/udeleženk enostavno nikoli nima tistih pol ure, da bi se usedli skupaj. Izgovori so lahko neverjetno inovativni, celo taki, da morda presegajo intelektualni doseg dotične osebe. Zadeva postane prav čudna in nemogoče nerazvozljiva. Poznamo tudi primere, ko je kdo zgradil zid po hodniku, izključno z namenom, da so bili skupni sestanki že vnaprej nemogoči, ker ni bilo nobenih stikov. Opravičila so seveda bila, a zgolj iz tajništva.
S časom se pokaže razlog: mimobežnost. Tisti dotični/a je organiziral svojo pomembnost, prav enako z dobrim namenom
Tretji primer so zloglasne proslave zgodovine, ki še ni zgodovina. Torej dogodkov, ki so še del našega življenja in do njih še nismo vzpostavili neodvisnega odnosa. Konkretno: vladajoči organizirajo eno proslavo, kjer se uradno spomnijo tistega dogodka. Politična ali idelološka ali kakršnakoli druga opozicija organizira hkratni dogodek, ki je potem "zaseben", čeprav je morda bolj javen od uradnega. Oboji imajo vsebinsko skupen namen in namen obojih je dober. A ker bivata v mimobežnosti, rezultat ni dober.
Rešitev mimobežnosti je v vzporednosti.
23. sep. 2016
Vzgoja z odvzemom
Vzgojo večinoma razumemo tako, da nekomu nekaj nudimo. Na primer starši ali skrbniki ali učitelji otroku nudijo ustrezne okoliščine za učenje, dajemo jim nasvete glede tega ali onega, predvsem z zgledom, ki ga skušamo dajati, jih privajamo k vsaj približno enaki usmeritvi, kakršno smo v svoji kulturni sredini spoznali za vsaj približno delujočo. Seveda so tudi odkloni, ko se vzgojitelju enostavno ne ljubi kazati vrlin, ki bi jih moral kazati svojim vzgojencem, a ti odkloni naj bi ostali bolj zasebni.
Mnogi - in tudi v nekaterih kulturah - vzgoje ne pojmujejo tako. Še nedavno so tudi pri nas otroke trdnih iz "oddaljenih vasi" čimprej strpali v internate, kjer so jih prevzgajali v bolj zveste, in za v družbo s primernejšo uravniloko. Bog varji, da bi se razvili v trdne gospodarje - boljši so bili potem, ko so pridno hodili v tovarno. Kaj se je zgodilo s Pohorci v TAMu, ostaja kar skrito. Ali s Trentarji po Gorici. Ali Istrani in Krašovci v Trstu. Še bolj skrito, če niso odšli čez lužo.
Danes je svet drugačen. Vse nudimo. V demokraciji in svobodi je tudi vse na voljo. Celo tistega kukanja čez mejo, kjer imajo vsega na pretek, in je vse tako zelo dobro urejeno, v kratkem ne bo več. Blaginja, tudi duhovna ponudba, je neomejena in povsem svobodna. Tu ne gre za nobeno permisivnost, saj razumete.
Vendarle, je ta svoboda res svoboda? Je vzgoja, kjer je vse ponujeno, res vzgoja?
Včasih ni bilo. In so ljudje gor zrasli. Nekako so se skalili. Danes je vsega zadosti. Je komu še sploh kaj mar?
Modri vzgojitelj bo moral znati vzgojencu tudi kaj odvzeti. Modro in odgovorno odvzeti. In to odstraniti tako, da tisto odvzeto ne bi stalo nekje v pripravljenosti za skrajni primer, da če bi tisti vzgojenec obupal, bi mu pa dali nazaj. Ne. Vzeti popolnoma in ga s tem izenačiti s tistim, ki nečesa res nima. Potem bi to bila vzgoja.
Lep primer neodvzemanja in hkratnega pametnjačenja je t.i. okoljska vzgoja. Vsi govorimo o pitni vodi in kako je treba z njo varčevati. Pa se kdo res odpove? Se kdo vsaj približa tistim milijonom in milijonom ljudi, ki pitne vode res nimajo? Lahko je govoriti o okoljskem idealizmu, če si na varnem.
Poglejmo okoljske aktiviste. Iz njihovih dejanj sklepamo, da jim je dejansko mar za okolje. S svojimi aktivnostmi, in nekateri tudi z zgledom, skušajo dati drugim primer, kako ravnati, kako se primerno obnašati v danem okolju. Zdi se prav, neredko so tudi edini, ki se upirajo grobi in kratkovidni ekonomiji. A zadeva je vprašljiva. Tudi ti aktivisti - vsaj velika velika večina - ima nekje varen, potrošniško urejen dom, verjetno neko plačano delo, verjetno nekje urejeno domače okolje, kamor se umaknejo pred svojim lastnim aktivizmom in pred tistimi, ki jim nasprotujejo. Imajo tudi svojo vojsko odvetnikov, zagovornikov, podpornikov. Ničesar jim ni bilo nikoli odvzeto. Sami so si odvzeli. A le z časno, le za čas demonstracije.
Tudi vrhunske filozofe poznamo, ki so se šli že pred desetletji okoljske guruje. Najeli so si velike parcele, si postavili natur hišice, živeli brez elektrike in udobja. A kaj: ves čas jih je v mestu čakalo stanovanje, oskrba z dobrinami ni bila motena, obiske so imeli stalne ... skratka, nič jim ni bilo odvzeto. In na koncu so se res celo vrnili v svoje zavetišče zahodne civilizacije. Imeli so plačano pokojnino.
Od nudenega človek postane odvisen. Morda je to celo hujša oblika odvisnosti kot droge in alkohol ali internet. Odvisna postane tudi družba. In iz tega se rodijo navade in kultura in civilizacija.
Poti nazaj sveda ni. Evropejci ne moremo postati neevropejci. Bi bilo kar narobe, in je že prav, da smo to, kar smo. A vseeno, zaradi vzgoje, bi morda ne bilo neumno, če bi si občasno - a kar za stalno - tudi kaj odvzeli. Res odvzeli.
To bi bila posebna svoboda.
Mnogi - in tudi v nekaterih kulturah - vzgoje ne pojmujejo tako. Še nedavno so tudi pri nas otroke trdnih iz "oddaljenih vasi" čimprej strpali v internate, kjer so jih prevzgajali v bolj zveste, in za v družbo s primernejšo uravniloko. Bog varji, da bi se razvili v trdne gospodarje - boljši so bili potem, ko so pridno hodili v tovarno. Kaj se je zgodilo s Pohorci v TAMu, ostaja kar skrito. Ali s Trentarji po Gorici. Ali Istrani in Krašovci v Trstu. Še bolj skrito, če niso odšli čez lužo.
Danes je svet drugačen. Vse nudimo. V demokraciji in svobodi je tudi vse na voljo. Celo tistega kukanja čez mejo, kjer imajo vsega na pretek, in je vse tako zelo dobro urejeno, v kratkem ne bo več. Blaginja, tudi duhovna ponudba, je neomejena in povsem svobodna. Tu ne gre za nobeno permisivnost, saj razumete.
Vendarle, je ta svoboda res svoboda? Je vzgoja, kjer je vse ponujeno, res vzgoja?
Včasih ni bilo. In so ljudje gor zrasli. Nekako so se skalili. Danes je vsega zadosti. Je komu še sploh kaj mar?
Modri vzgojitelj bo moral znati vzgojencu tudi kaj odvzeti. Modro in odgovorno odvzeti. In to odstraniti tako, da tisto odvzeto ne bi stalo nekje v pripravljenosti za skrajni primer, da če bi tisti vzgojenec obupal, bi mu pa dali nazaj. Ne. Vzeti popolnoma in ga s tem izenačiti s tistim, ki nečesa res nima. Potem bi to bila vzgoja.
Lep primer neodvzemanja in hkratnega pametnjačenja je t.i. okoljska vzgoja. Vsi govorimo o pitni vodi in kako je treba z njo varčevati. Pa se kdo res odpove? Se kdo vsaj približa tistim milijonom in milijonom ljudi, ki pitne vode res nimajo? Lahko je govoriti o okoljskem idealizmu, če si na varnem.
Poglejmo okoljske aktiviste. Iz njihovih dejanj sklepamo, da jim je dejansko mar za okolje. S svojimi aktivnostmi, in nekateri tudi z zgledom, skušajo dati drugim primer, kako ravnati, kako se primerno obnašati v danem okolju. Zdi se prav, neredko so tudi edini, ki se upirajo grobi in kratkovidni ekonomiji. A zadeva je vprašljiva. Tudi ti aktivisti - vsaj velika velika večina - ima nekje varen, potrošniško urejen dom, verjetno neko plačano delo, verjetno nekje urejeno domače okolje, kamor se umaknejo pred svojim lastnim aktivizmom in pred tistimi, ki jim nasprotujejo. Imajo tudi svojo vojsko odvetnikov, zagovornikov, podpornikov. Ničesar jim ni bilo nikoli odvzeto. Sami so si odvzeli. A le z časno, le za čas demonstracije.
Tudi vrhunske filozofe poznamo, ki so se šli že pred desetletji okoljske guruje. Najeli so si velike parcele, si postavili natur hišice, živeli brez elektrike in udobja. A kaj: ves čas jih je v mestu čakalo stanovanje, oskrba z dobrinami ni bila motena, obiske so imeli stalne ... skratka, nič jim ni bilo odvzeto. In na koncu so se res celo vrnili v svoje zavetišče zahodne civilizacije. Imeli so plačano pokojnino.
Od nudenega človek postane odvisen. Morda je to celo hujša oblika odvisnosti kot droge in alkohol ali internet. Odvisna postane tudi družba. In iz tega se rodijo navade in kultura in civilizacija.
Poti nazaj sveda ni. Evropejci ne moremo postati neevropejci. Bi bilo kar narobe, in je že prav, da smo to, kar smo. A vseeno, zaradi vzgoje, bi morda ne bilo neumno, če bi si občasno - a kar za stalno - tudi kaj odvzeli. Res odvzeli.
To bi bila posebna svoboda.
21. sep. 2016
Kemična, pravna in informacijska olimpijada
Saj ni dolgo, kar so naši gimnazijci prav uspešno zastopali Slovenijo na kemijski olimpijadi. Tudi na matematični in biološki ... verjetno obstaja tudi pravna in informacijska.
Zdi se, da postaja tudi olimpijada vse bolj kemična, pravniška in informatičarska.
Športniki, ki se res trudijo za svoj uspeh, so vredni vse pohvale. In večina se, tudi vrhunskih. Večina je povsem navadnih ljudi, ki so po zaključku kariere pravzaprav odmaknjeni nekam na medijsko obrobje, tja, kjer nas je skreči večina. Morda je to celo merilo stalne normalnosti.
Nekateri, ali pa njihovi managerji, ali zdravniki, ali kar zveze in celo države, pa tekmujejo na povsem druge načine. in celo neposredna kuverta nič več ne zaleže. Gre za najmanj trikrožnotekmovanje: naravoslovci, pravniki in informatiki.
Najprej sta na delu kemija in biologija. Torej, zlata medalja je v lasti tistega, ki je zadosti zvit kemik, in tistega fiziologa ali zdravnika, ki zna prepričati telo, da to nič ne reagira na testiranje. Podobno kot VW avtomobili.
Če naravoslovju ne uspe, pristopi pravo. Strogo skrite pogodbe in dovoljenja opravičujejo, da je moje telo lahko boljše od tvojega, torej lahko zmaga. Iz istih ust moraliziram o sosednjem športnem telesu, ki da sicer nima strogo skritih pogodb in dogovorov - a prav zato mi ne more biti konkurenca, ker kdo ve, morda pa so jih skrito skrili. Sum zadostuje.
Ko pravo odneha, nastopijo hekerji, torej najboljši možni informatiki. Razkrijejo kemike, odprejo skrivne pravniške dosjeje, pokažejo na neenačbo z navideznimi neznankami, ki je povsem rešljiva, čeprav vsi jasno trdijo, da ni. Rešljiva je, če bi šlo zares za šport.
Kemiji, ki je nekdaj živela od vojne, torej od pripravljanja bojnih strupov, zdaj kaže, da vse bolj živi od športa. Zdravniki so nekdaj ljudi predvsem zdravili, pravniki pa iskali, kaj je prav. Danes se oboji delajo, da rešujejo račune brez neznank. Informatiki so mlajši in nekdaj niso nič delali, ker jih ni bilo. Zato tudi zmagujejo.
Danes se, podobno kot v vojni, vse manj odločitev zgodi na bojišču in vse več v takšnem ali drugačnem laboratoriju. Kemijskem, pravnem ali informacijskem. V bistvu je danes to vojna in ne olimpijada.
Zdi se, da postaja tudi olimpijada vse bolj kemična, pravniška in informatičarska.
Športniki, ki se res trudijo za svoj uspeh, so vredni vse pohvale. In večina se, tudi vrhunskih. Večina je povsem navadnih ljudi, ki so po zaključku kariere pravzaprav odmaknjeni nekam na medijsko obrobje, tja, kjer nas je skreči večina. Morda je to celo merilo stalne normalnosti.
Nekateri, ali pa njihovi managerji, ali zdravniki, ali kar zveze in celo države, pa tekmujejo na povsem druge načine. in celo neposredna kuverta nič več ne zaleže. Gre za najmanj trikrožnotekmovanje: naravoslovci, pravniki in informatiki.
Najprej sta na delu kemija in biologija. Torej, zlata medalja je v lasti tistega, ki je zadosti zvit kemik, in tistega fiziologa ali zdravnika, ki zna prepričati telo, da to nič ne reagira na testiranje. Podobno kot VW avtomobili.
Če naravoslovju ne uspe, pristopi pravo. Strogo skrite pogodbe in dovoljenja opravičujejo, da je moje telo lahko boljše od tvojega, torej lahko zmaga. Iz istih ust moraliziram o sosednjem športnem telesu, ki da sicer nima strogo skritih pogodb in dogovorov - a prav zato mi ne more biti konkurenca, ker kdo ve, morda pa so jih skrito skrili. Sum zadostuje.
Ko pravo odneha, nastopijo hekerji, torej najboljši možni informatiki. Razkrijejo kemike, odprejo skrivne pravniške dosjeje, pokažejo na neenačbo z navideznimi neznankami, ki je povsem rešljiva, čeprav vsi jasno trdijo, da ni. Rešljiva je, če bi šlo zares za šport.
Kemiji, ki je nekdaj živela od vojne, torej od pripravljanja bojnih strupov, zdaj kaže, da vse bolj živi od športa. Zdravniki so nekdaj ljudi predvsem zdravili, pravniki pa iskali, kaj je prav. Danes se oboji delajo, da rešujejo račune brez neznank. Informatiki so mlajši in nekdaj niso nič delali, ker jih ni bilo. Zato tudi zmagujejo.
Danes se, podobno kot v vojni, vse manj odločitev zgodi na bojišču in vse več v takšnem ali drugačnem laboratoriju. Kemijskem, pravnem ali informacijskem. V bistvu je danes to vojna in ne olimpijada.
20. sep. 2016
Angleščina v mladosti
Vsem je bolj ali manj jasno, da se v mladosti človek bistveno lažje uči, kot kasneje. Oziroma, da mu znanje hitreje in bolj trajno ostane v glavi. Seveda bodo oporekali nekateri, ki za visoke denarje delajo tretjo, četrto in še kakšno univerzo, predvsem pa oni, ki od njih živijo.
Posebno jezika se človek silno hitro nauči v rosnih letih. Pomislimo samo na materinščino. Se sploh kdo spomni, da se je je učil? Pravzaprav bi se morali vprašati, zakaj vzorca učenja domačega jezika v šolskih sistemih nismo že davno prenesli tudi na učenje kakšnega tujega. Bilo bi gotovo zelo učinkovito.
No, zmagovalna kombinacija zadnjih nekaj let je, da se otroci v vse bolj rani mladosti srečajo s t.i. angleščino. Seveda že po medijih - je kar nujno, da nekaj besed razume, sicer se niti poštenih računalniških igric ne more iti. In ker bi šolstvo (upravičeno) rado igričarstvo preusmerilo v nekoliko bolj resne teme, tišči z "učenjem" t.i. angleščine v kar se da nizke razrede osnovne šole. Ja, res, tu smo že skoraj povsem na vzporednici materinščni, še posebej v tistih krajih, kjer otroci do šole ksreči še govorijo narečja, torej edine prave materinščine. (No, odnos med narečji in pogovorno slovenščino bomo obravnavali kdaj drugič. Bi bilo zelo ptorebno.)
Glede angleščine v prvem ali drugem razredu OŠ nič narobe. Nič ne škoduje, upajmo.
Obstaja pa eno veliko vprašanje, ki se ob rokohitrskih rešitvah vedno mota po glavi: KDO bo učil, predvsem pa KAKO bo učil. Namreč, kadrov, ki bi obvladali otroški "fluent english" ne vidim, sploh pa ne vidim nobene univerze, ki bi pri nas take tipe izobraževala. Logika bi bila, da reformo v šolstvu začnemo z reformo učiteljev - in ne obratno: reformiramo učence, učitelji pa se pač sproti nekaj priučijo. Če ne uspe, pa jih še enkrat reformiramo, ali dvakrat.
Torej ključno vprašanje je - ne le glede angleščine, ampak vsake šolske revolucije:
Ali imamo primerne ljudi, ki bodo angleškijezik (ali katerikoli drug jezik ali predmet) sposobni v vsej njegovi izrazni moči, lepoti in sočnosti prenesti v otroške duše, in jih s tem tudi toliko obogatili, da bodo spoštovali materinščino in vse druge jezike?
Posebno jezika se človek silno hitro nauči v rosnih letih. Pomislimo samo na materinščino. Se sploh kdo spomni, da se je je učil? Pravzaprav bi se morali vprašati, zakaj vzorca učenja domačega jezika v šolskih sistemih nismo že davno prenesli tudi na učenje kakšnega tujega. Bilo bi gotovo zelo učinkovito.
No, zmagovalna kombinacija zadnjih nekaj let je, da se otroci v vse bolj rani mladosti srečajo s t.i. angleščino. Seveda že po medijih - je kar nujno, da nekaj besed razume, sicer se niti poštenih računalniških igric ne more iti. In ker bi šolstvo (upravičeno) rado igričarstvo preusmerilo v nekoliko bolj resne teme, tišči z "učenjem" t.i. angleščine v kar se da nizke razrede osnovne šole. Ja, res, tu smo že skoraj povsem na vzporednici materinščni, še posebej v tistih krajih, kjer otroci do šole ksreči še govorijo narečja, torej edine prave materinščine. (No, odnos med narečji in pogovorno slovenščino bomo obravnavali kdaj drugič. Bi bilo zelo ptorebno.)
Glede angleščine v prvem ali drugem razredu OŠ nič narobe. Nič ne škoduje, upajmo.
Obstaja pa eno veliko vprašanje, ki se ob rokohitrskih rešitvah vedno mota po glavi: KDO bo učil, predvsem pa KAKO bo učil. Namreč, kadrov, ki bi obvladali otroški "fluent english" ne vidim, sploh pa ne vidim nobene univerze, ki bi pri nas take tipe izobraževala. Logika bi bila, da reformo v šolstvu začnemo z reformo učiteljev - in ne obratno: reformiramo učence, učitelji pa se pač sproti nekaj priučijo. Če ne uspe, pa jih še enkrat reformiramo, ali dvakrat.
Torej ključno vprašanje je - ne le glede angleščine, ampak vsake šolske revolucije:
Ali imamo primerne ljudi, ki bodo angleškijezik (ali katerikoli drug jezik ali predmet) sposobni v vsej njegovi izrazni moči, lepoti in sočnosti prenesti v otroške duše, in jih s tem tudi toliko obogatili, da bodo spoštovali materinščino in vse druge jezike?
19. sep. 2016
Nadgradnje programov - ne le varnostne
Bili so časi, ko je vsak uporabnik računalnika točno vedel, kaj vse ima na njem, in predvsem čemu. To je zdaj minilo. Na strojčkih je že tako veliko zadev, da je preprosto neobvladljivo. Pa ne le to. Iz dneva v dan se zadeve spreminjajo, nadgrajujejo, dopolnjujejo, popravljajo napake oz. t.i. bugi ali hroščki.
Če sedite za računalnikom ali se redno spogledujete s pametnimi tablicami in telefoni, ste gotovo naleteli na blinkanje okenca, ki vas za kakšno nameščeno programsko opremo opozarja, da jo je treba nadgraditi. Taka blinkanja so preprosto izhod v sili s strani programerjev, saj se z njimi zaščitijo pred vami in vašimi odvetniki: "Opozorili smo vas na nevarnost!"
Na koncu - večina seveda obupa - uporabnik pritisne tisti gumb za samodejno posodabljanje, in se s tem za večno reši blinaknja. A le redki pomislijo, da potem pa res nič več ne vemo, kaj vse imamo naloženo. In sčasoma postane preobloženo, ker se redko zgodi, da bi kdo kaj dol vzel, da bi nas zaradi varnosti za kakšno reč prikrajšal, ali po domače: da bi za seboj počistil smeti. Ja, in kmalu je treba kupiti nov računalnik, in ker ste imeli prej vse licenčne programe OEM, torej vezane na stari stroj, je treba zdaj kupiti tudi te. Prodajalci že vedo ...
Se pa zgodi tudi kaj drugega. Kakšna funkcija, ki se sicer uporablja redko, oziroma le redki vedo zanjo, enostavno izgine. Je bila preveč nevarna ali preveč hroščava. In so jo programerji ob "nadgradnji" preprosto izločili. Ali pa so kodo spremenili tako, da jo protivirusni program zdaj zazna kot starodavni virus, in sam zbriše.
Povem dva izpred let.
OpenOffice je brezplačna vzporednica slavnemu MS-Office. Povsem odlično delujoča in z mnogimi kvalitetami je danes najbolj popularna zbirka iz družine OpenOffice, ki se ji reče LibreOffice. Vsekakor ob svoji brezplačnosti več kot vrhunec za domačo rabo. Ti programi znajo tudi kar solidno odpirati ne preveč komplicirane dokumente iz Microsoftovega paketa. tako bomo z lahkoto in v isti obliki videli nek dopis Word ali preglednico Excel. Prehod tako ne bo ničkaj boleč, predvsem pa boste potem na legalni strani multinacionalk.
Vsi ti programi (Word, Excel, PowerPoint ...) imajo tudi možnost, da nek dokument zakleneš z geslom - samo za branje ali pa za urejanje. In Microsoft je imel to "odlično" in vrhunsko "varno" rešeno. Programi za odklepanje pozabljenega gesla so na trgu dosegali zelo visoke cene - celo višje kot sam MS-Office paket (na črmen trgu so bili seveda znatno cenejši). A glej, ena od starejših različic OpenOffice se za ta glesla sploh ni menila. Vsako datoteko, kriptirano v MS-Office, menda z 128bitnim ključem - se je dalo enostavno odpreti, kot da ni zaklenjena.
Verjetno je MS plačal veliko vsoto entuziastom na OpenOffice, da so zadevo urediti ...
Podoben primer je bil z odklepanjem digitalnih knjig za Kindle. Obstajal je program, ki se za ključ sploh ni zmenil, oziroma si lahko kot-da zaklenjeno knjigo brez težav izvozil. To je bila ena od različic programa Calibre, s katerim urejaš domačo digitalno knjižnico.
Skratka, stare reči niso za odmet. Čez sedem let vse prav pride. Tudi programska oprema še deluje. Povrh je pa še tako "smešno" majhna. S tako malo malo "nadgradnjami", da se za faktor več milijonov bytov dobesedno zgubi med sedanjimi različicami.
Če sedite za računalnikom ali se redno spogledujete s pametnimi tablicami in telefoni, ste gotovo naleteli na blinkanje okenca, ki vas za kakšno nameščeno programsko opremo opozarja, da jo je treba nadgraditi. Taka blinkanja so preprosto izhod v sili s strani programerjev, saj se z njimi zaščitijo pred vami in vašimi odvetniki: "Opozorili smo vas na nevarnost!"
Na koncu - večina seveda obupa - uporabnik pritisne tisti gumb za samodejno posodabljanje, in se s tem za večno reši blinaknja. A le redki pomislijo, da potem pa res nič več ne vemo, kaj vse imamo naloženo. In sčasoma postane preobloženo, ker se redko zgodi, da bi kdo kaj dol vzel, da bi nas zaradi varnosti za kakšno reč prikrajšal, ali po domače: da bi za seboj počistil smeti. Ja, in kmalu je treba kupiti nov računalnik, in ker ste imeli prej vse licenčne programe OEM, torej vezane na stari stroj, je treba zdaj kupiti tudi te. Prodajalci že vedo ...
Se pa zgodi tudi kaj drugega. Kakšna funkcija, ki se sicer uporablja redko, oziroma le redki vedo zanjo, enostavno izgine. Je bila preveč nevarna ali preveč hroščava. In so jo programerji ob "nadgradnji" preprosto izločili. Ali pa so kodo spremenili tako, da jo protivirusni program zdaj zazna kot starodavni virus, in sam zbriše.
Povem dva izpred let.
OpenOffice je brezplačna vzporednica slavnemu MS-Office. Povsem odlično delujoča in z mnogimi kvalitetami je danes najbolj popularna zbirka iz družine OpenOffice, ki se ji reče LibreOffice. Vsekakor ob svoji brezplačnosti več kot vrhunec za domačo rabo. Ti programi znajo tudi kar solidno odpirati ne preveč komplicirane dokumente iz Microsoftovega paketa. tako bomo z lahkoto in v isti obliki videli nek dopis Word ali preglednico Excel. Prehod tako ne bo ničkaj boleč, predvsem pa boste potem na legalni strani multinacionalk.
Vsi ti programi (Word, Excel, PowerPoint ...) imajo tudi možnost, da nek dokument zakleneš z geslom - samo za branje ali pa za urejanje. In Microsoft je imel to "odlično" in vrhunsko "varno" rešeno. Programi za odklepanje pozabljenega gesla so na trgu dosegali zelo visoke cene - celo višje kot sam MS-Office paket (na črmen trgu so bili seveda znatno cenejši). A glej, ena od starejših različic OpenOffice se za ta glesla sploh ni menila. Vsako datoteko, kriptirano v MS-Office, menda z 128bitnim ključem - se je dalo enostavno odpreti, kot da ni zaklenjena.
Verjetno je MS plačal veliko vsoto entuziastom na OpenOffice, da so zadevo urediti ...
Podoben primer je bil z odklepanjem digitalnih knjig za Kindle. Obstajal je program, ki se za ključ sploh ni zmenil, oziroma si lahko kot-da zaklenjeno knjigo brez težav izvozil. To je bila ena od različic programa Calibre, s katerim urejaš domačo digitalno knjižnico.
Skratka, stare reči niso za odmet. Čez sedem let vse prav pride. Tudi programska oprema še deluje. Povrh je pa še tako "smešno" majhna. S tako malo malo "nadgradnjami", da se za faktor več milijonov bytov dobesedno zgubi med sedanjimi različicami.
16. sep. 2016
SSKJ v kontekstu
Slovar slovenskega knjižnega jezika je obsežna knjiga, papirna ali elektronska, v kateri so nam strokovnjaki za domači jezik pripravili obsežen nabor besed. Načelno naj bi se te besede uporabljale za "knjižni jezik". Besedna zveza sicer postaja danes nekoliko nerodna, saj večina pisnega prihaja s spleta in iz časopisov, a pustimo to.
Problem SSKJ je njegova uporaba. Namreč zdi se, da ga nekateri sploh ne uporabljajo za knjižni pravopis, ampak iz vsebinskih razlogov. Tako večkrat vidiš raziskovalce s področja sodobnejših družboslovnih ved, ki svoje trditve glede neke besede utemeljijo s slovarjem. In to besede, ki so v njihovi razpravi ključne. Npr. nek sociolog besedo "sociologija" v uvodu svoje disertacije razloži tako, kot je to navedeno v SSKJ. Ali pa politolog iz slovarja razloži vesedo diplomacija. Bralcu se morda to zdi sila učeno.
A to je popoln absurd. Namreč on/ona je tista, ki daje besedi vsebino, slavisti pa so tisti, ki dajo besedi ustrezno obliko. Opis pomena v SSKJ so le primeri uporabe in ne razlaga besed. Je le zatečeno stanje. Jezik pa je živ pri tistih, ki ga oblikujemo, strokovni pri strokovnjakih, leposlovni pri umetnikih, metaforični pri pesnikih! V slovaju pa je povzetek oziroma "knjižnost" ali nekakšna uvrstitev, usklajenost, primerjalna ("ekološka") uvrstitev v kontekst ostalih bližnjih besed, ki imajo podoben ali pa povsem drug pomen. Tisto, kar je v slovarju, tudi v SSKJ, so dejansko le opažanja od zunaj. Vsebine pa se morajo delati od znotraj.
Vsebina neke besede je povrh še dinamična, in v vsaki stroki ali na vsakem področju se pojavljajo dileme, kako nekaj poimenovati. Žal se neredko zgodi, da nekdo butne neko besedo v neko besedilo. Ničkoliko "nerodnih" prevodov iz angleščine ali nemščine imamo - pa tam beseda pomeni nekaj drugega. Potem se tista reč uporablja več desetletij, in vsi se nekoč čudijo, kako sploh moremo uporabljati tisto besedo, ko morda celo pri nas pomeni nekaj povsem drugega.
SSKJ je odlična knjiga. A nikarkor ni vsebinska. Vsebino in bistvo besed je treba iskati v strokovni javnosti in literaturi, ki se tiste besede tiče, ki jo obravnava vsebinsko. Torej vsaj v pomenskih slovarjih, v tezavrih, v terminoloških slovarjih (čeprav so tudi ti "le" slovarji in imajo tudi ti letnico, na kar moramo paziti).
SSKJ ima eno besedo poudarjeno: "knjižni". Torej je za v knjige in v knjižnico. In nič več. Jezik mora ostati živ!
Problem SSKJ je njegova uporaba. Namreč zdi se, da ga nekateri sploh ne uporabljajo za knjižni pravopis, ampak iz vsebinskih razlogov. Tako večkrat vidiš raziskovalce s področja sodobnejših družboslovnih ved, ki svoje trditve glede neke besede utemeljijo s slovarjem. In to besede, ki so v njihovi razpravi ključne. Npr. nek sociolog besedo "sociologija" v uvodu svoje disertacije razloži tako, kot je to navedeno v SSKJ. Ali pa politolog iz slovarja razloži vesedo diplomacija. Bralcu se morda to zdi sila učeno.
A to je popoln absurd. Namreč on/ona je tista, ki daje besedi vsebino, slavisti pa so tisti, ki dajo besedi ustrezno obliko. Opis pomena v SSKJ so le primeri uporabe in ne razlaga besed. Je le zatečeno stanje. Jezik pa je živ pri tistih, ki ga oblikujemo, strokovni pri strokovnjakih, leposlovni pri umetnikih, metaforični pri pesnikih! V slovaju pa je povzetek oziroma "knjižnost" ali nekakšna uvrstitev, usklajenost, primerjalna ("ekološka") uvrstitev v kontekst ostalih bližnjih besed, ki imajo podoben ali pa povsem drug pomen. Tisto, kar je v slovarju, tudi v SSKJ, so dejansko le opažanja od zunaj. Vsebine pa se morajo delati od znotraj.
Vsebina neke besede je povrh še dinamična, in v vsaki stroki ali na vsakem področju se pojavljajo dileme, kako nekaj poimenovati. Žal se neredko zgodi, da nekdo butne neko besedo v neko besedilo. Ničkoliko "nerodnih" prevodov iz angleščine ali nemščine imamo - pa tam beseda pomeni nekaj drugega. Potem se tista reč uporablja več desetletij, in vsi se nekoč čudijo, kako sploh moremo uporabljati tisto besedo, ko morda celo pri nas pomeni nekaj povsem drugega.
SSKJ je odlična knjiga. A nikarkor ni vsebinska. Vsebino in bistvo besed je treba iskati v strokovni javnosti in literaturi, ki se tiste besede tiče, ki jo obravnava vsebinsko. Torej vsaj v pomenskih slovarjih, v tezavrih, v terminoloških slovarjih (čeprav so tudi ti "le" slovarji in imajo tudi ti letnico, na kar moramo paziti).
SSKJ ima eno besedo poudarjeno: "knjižni". Torej je za v knjige in v knjižnico. In nič več. Jezik mora ostati živ!
15. sep. 2016
Medijska slovenščina
Jezik se oblikuje demokratično. Kogar najbolj berejo, tisti ga najbolj oblikuje. Včasih so slovenski ljudje brali Ljubljaske novice, Slovenca, Slovenski narod, predvsem pa Mohorjeve. Naklade teh so v relativnem smislu neverjetno presegale današnje tiskane medije. Morda celo digitalne.
Potem je prišlo do spremembe na pasivnost. Jezik - njegova pravilnost, dikcija in melodija - se je oblikoval po radiu, še bolj po televiziji. Dokler so tam duhovno prevladovali trefalti in dolenčeve in njima podobni, je nekako šlo. No še danes kar drži, da nacionalka ve, kaj je slovenščina.
A potem so prišli novi izzivi. Internet. Naenkrat so se morali novinarji-govorci spopasti tudi s pisanjem. In obratno: donedavni pišoči novinarji so se morali kazati na video in audio. Groza. Marsikomu se vidi, da ta ali ona beseda ni niti približno ona ali ta beseda.
Internet pomeni tudi svobodo poslovanja, poceni medijski prenos in relativno poceni možnost oddajanja česarkoli. Še tisti studii, ki so nekdaj nekaj dali nase, so se morali prilagoditi naglici - če ne, so zamudili in utonili v pozabo. Kakovost skorajda ni nič veljala.
Vmes so na obeh straneh, pišoči in govorniški, vrinili prekarce, ki so delali, kar je pasalo vodstvu, in tudi tako, kot je pasalo vodstvo. Vodstvo pa je bilo, kakršno je bilo. Ubogljivo do višjega vodstva, od katerega se je modra utrnil kakšen podporni mošnjiček več.
No, tudi tu se je nekako iznihalo, izkristalizirali so se tisti, ki jim slovenščina nekaj pomeni. Žal zadeva ni več v demokratični večini in komarciala pač zmaguje. A vseeno, očitno smo tudi odjemalci postali tupatam zahtevnejši. Ugasneš ali prestaviš na drug kanal, lahko kadarkoli.
Zdaj je svet slovenstva že nekaj časa pred novim izzivom. Komentarji pod novicami. Nekdanje osebne pripombe izražene v gostilni ali na čveku so se preselile v javnost. Nehote, brez sramu, brez reda, v uspavajujoči in takorekoč nedolžni anonimnosti. Glede vsebine ne bi. Nima smisla.
A glede slovenščine bi. Bi morali.
Naj se slavni administratorji, ki sledijo "neprimernim vsebinam" počasi navadijo tudi slovenščine. Zaradi priodnje jezikovne demokracije, seveda.
Potem je prišlo do spremembe na pasivnost. Jezik - njegova pravilnost, dikcija in melodija - se je oblikoval po radiu, še bolj po televiziji. Dokler so tam duhovno prevladovali trefalti in dolenčeve in njima podobni, je nekako šlo. No še danes kar drži, da nacionalka ve, kaj je slovenščina.
A potem so prišli novi izzivi. Internet. Naenkrat so se morali novinarji-govorci spopasti tudi s pisanjem. In obratno: donedavni pišoči novinarji so se morali kazati na video in audio. Groza. Marsikomu se vidi, da ta ali ona beseda ni niti približno ona ali ta beseda.
Internet pomeni tudi svobodo poslovanja, poceni medijski prenos in relativno poceni možnost oddajanja česarkoli. Še tisti studii, ki so nekdaj nekaj dali nase, so se morali prilagoditi naglici - če ne, so zamudili in utonili v pozabo. Kakovost skorajda ni nič veljala.
Vmes so na obeh straneh, pišoči in govorniški, vrinili prekarce, ki so delali, kar je pasalo vodstvu, in tudi tako, kot je pasalo vodstvo. Vodstvo pa je bilo, kakršno je bilo. Ubogljivo do višjega vodstva, od katerega se je modra utrnil kakšen podporni mošnjiček več.
No, tudi tu se je nekako iznihalo, izkristalizirali so se tisti, ki jim slovenščina nekaj pomeni. Žal zadeva ni več v demokratični večini in komarciala pač zmaguje. A vseeno, očitno smo tudi odjemalci postali tupatam zahtevnejši. Ugasneš ali prestaviš na drug kanal, lahko kadarkoli.
Zdaj je svet slovenstva že nekaj časa pred novim izzivom. Komentarji pod novicami. Nekdanje osebne pripombe izražene v gostilni ali na čveku so se preselile v javnost. Nehote, brez sramu, brez reda, v uspavajujoči in takorekoč nedolžni anonimnosti. Glede vsebine ne bi. Nima smisla.
A glede slovenščine bi. Bi morali.
Naj se slavni administratorji, ki sledijo "neprimernim vsebinam" počasi navadijo tudi slovenščine. Zaradi priodnje jezikovne demokracije, seveda.
13. sep. 2016
Mit o zamudi Slovencev
Kdo le še ni slišal - ali celo povsem resno mislil - da smo Slovensci vedno nekoliko zadaj, da v kulturi, umetnosti, gospodarstvu, omiki, benčništvu, diplomaciji ... vedno nekako capljamo za tem ali onim. Neredko za nekom z t.i. razvitega sveta. Vedno smo se radi primerjali z drugimi, neredko tudi zato, ker smo skrivoma pričakovali, da nas nekdo iz t.i. nerazvitega sveta gleda podobno kot mi razvite.
Kdo je še, ki ne bere vsak dan, kako hudo uspešna podjetja imamo, kakšne športnike, koliko start-upov z neverjetno inovativnimi idejami, koliko zmagovalcev kemijskih, matematičnih in bioloških olimpijad. Zdi se, da tako majhen narod res mora biti nekaj posebnega, če si je zmožen - seveda smo vsi zaslužni - pripeti toliko več-kot-zlatih medalj.
Kaj vse imajo na Zahodu, koliko blaginje so dosegli, kako se lahko zgolj zabavajo in uživajo življenje po mili lastni volji. Ne le to, koliko imajo možnosti za izobrazbo z vseh mogočih področij, kako visokotehnološko imajo opremljene laboratorije, kako širok in zgodovinsko podprt imajo humanizem ...
In kako je nevzdržno proti jugu in proti vzhodu, kjer imajo kolovoze namesto cest, kjer se majhni otroci učijo z lesenih tabel, še niso slišali za internetni priključek, in še vode nimajo, predvsem pa živijo v bedi brez nakupovalnih centrov. In seveda, packi, ne vedo, kako njihovo kurišče onesnažuje ozračje, da ne govorimo o stranišču za grmom. Imamo srečo, kajne, mi pod Alpami, da smo tovrstne zgodbe pred nekaj desetletji začeli presegati.
Pravzaprav ni nič narobe z Zahodom, če je t.i. razvit. Tudi ni nič narobe z Jugom, če je t.i. nerazvit. Celo z nami ni nič narobe, če smo t.i. nevemtočnokaj. Celo to ni nič narobe, da opazujemo drug drugega.
Brez pomena je samo mit, da smo Slovenski drugačni od drugih. Pravzaprav nas - kot tudi druge - tepe le tista morebitna drugačnost, ki je razdvojenost dveh mitov: da vedno zamujamo za razvitimi, in da smo vedno pred nerazvitimi.
Razdvojenost pa ni mit. Je le opažanje iz posledic.
Kdo je še, ki ne bere vsak dan, kako hudo uspešna podjetja imamo, kakšne športnike, koliko start-upov z neverjetno inovativnimi idejami, koliko zmagovalcev kemijskih, matematičnih in bioloških olimpijad. Zdi se, da tako majhen narod res mora biti nekaj posebnega, če si je zmožen - seveda smo vsi zaslužni - pripeti toliko več-kot-zlatih medalj.
Kaj vse imajo na Zahodu, koliko blaginje so dosegli, kako se lahko zgolj zabavajo in uživajo življenje po mili lastni volji. Ne le to, koliko imajo možnosti za izobrazbo z vseh mogočih področij, kako visokotehnološko imajo opremljene laboratorije, kako širok in zgodovinsko podprt imajo humanizem ...
In kako je nevzdržno proti jugu in proti vzhodu, kjer imajo kolovoze namesto cest, kjer se majhni otroci učijo z lesenih tabel, še niso slišali za internetni priključek, in še vode nimajo, predvsem pa živijo v bedi brez nakupovalnih centrov. In seveda, packi, ne vedo, kako njihovo kurišče onesnažuje ozračje, da ne govorimo o stranišču za grmom. Imamo srečo, kajne, mi pod Alpami, da smo tovrstne zgodbe pred nekaj desetletji začeli presegati.
Pravzaprav ni nič narobe z Zahodom, če je t.i. razvit. Tudi ni nič narobe z Jugom, če je t.i. nerazvit. Celo z nami ni nič narobe, če smo t.i. nevemtočnokaj. Celo to ni nič narobe, da opazujemo drug drugega.
Brez pomena je samo mit, da smo Slovenski drugačni od drugih. Pravzaprav nas - kot tudi druge - tepe le tista morebitna drugačnost, ki je razdvojenost dveh mitov: da vedno zamujamo za razvitimi, in da smo vedno pred nerazvitimi.
Razdvojenost pa ni mit. Je le opažanje iz posledic.
12. sep. 2016
Vzvratno
Neredko se v poslovnem svetu zgodi, da je treba neko reč izvesti na zaupanje. Posebej pri intelektualnih storitvah. To pomeni, da nek izvajalec vloži svoja sredstva, naročnik pa mu ne zagotavlja, da mu bo to plačal. Seveda ima izvajalec potem pravico tisti izdelek zadržati. A kaj bo z njim?
Vsako podjetje naj bi načeloma imelo nekaj rezerve za takšne dogodke. A zgodi se, da so ti dogodki finančno pretežki, da so zaradi dobrih obetov ekonomske predkalkulacije napačne, da se posojila prehitro ponujajo sama - še posebej dotlej kredibilnim podjetjem.
V skoraj idealnem primeru se potem zgodi tako, da je pogodba podpisana tik pred zahtevkom ali račuunom, da torej postane povsem nelogično, da je nek izvajalec neko veliko reč izvedel v tako rekordnem času. Še huje, zgodi se celo obratno: pogodba je kasnejša kot račun. Čas je obrnjen. Torej je izvajalec delal vzvratno.
Zdi se, da podjetja, ki takšne storitve naročajo, propadajo hitreje kot ona, ki se vzvratnosti ne gredo (a ne le zaradi morebitne kontrole, ampak predvsem iz vsebinskih razlogov). Zdi se tako še bolj, da v primerih, ko tako deluje javno ustanova ali celo država, ki je zaradi javnih sredstev načeloma obvezana delati po pravilih in predvsem po časovni logiki, gre za še bolj trdovratno zanesljivo propadanje.
Problem takega poslovnega odnosa je namreč in predvsem ta, da dolgoročno gledano intelektualno delo še dodatno izgublja na vrednosti. In na to pristajata obe strani: izvajalec, ki s tem, da dela na zalogo dokaže, da denarja sploh ne potrebuje, oziroma, da se sam znajde, in naročnik, ki mu na koncu ni vseeno le za izvajalce kot pravno osebo, ampak se izkaže, da mu je povsem vseeno za tisto naročeno storitev.
Vzvratnost torej vodi v obojestransko ničvrednost.
Vsako podjetje naj bi načeloma imelo nekaj rezerve za takšne dogodke. A zgodi se, da so ti dogodki finančno pretežki, da so zaradi dobrih obetov ekonomske predkalkulacije napačne, da se posojila prehitro ponujajo sama - še posebej dotlej kredibilnim podjetjem.
V skoraj idealnem primeru se potem zgodi tako, da je pogodba podpisana tik pred zahtevkom ali račuunom, da torej postane povsem nelogično, da je nek izvajalec neko veliko reč izvedel v tako rekordnem času. Še huje, zgodi se celo obratno: pogodba je kasnejša kot račun. Čas je obrnjen. Torej je izvajalec delal vzvratno.
Zdi se, da podjetja, ki takšne storitve naročajo, propadajo hitreje kot ona, ki se vzvratnosti ne gredo (a ne le zaradi morebitne kontrole, ampak predvsem iz vsebinskih razlogov). Zdi se tako še bolj, da v primerih, ko tako deluje javno ustanova ali celo država, ki je zaradi javnih sredstev načeloma obvezana delati po pravilih in predvsem po časovni logiki, gre za še bolj trdovratno zanesljivo propadanje.
Problem takega poslovnega odnosa je namreč in predvsem ta, da dolgoročno gledano intelektualno delo še dodatno izgublja na vrednosti. In na to pristajata obe strani: izvajalec, ki s tem, da dela na zalogo dokaže, da denarja sploh ne potrebuje, oziroma, da se sam znajde, in naročnik, ki mu na koncu ni vseeno le za izvajalce kot pravno osebo, ampak se izkaže, da mu je povsem vseeno za tisto naročeno storitev.
Vzvratnost torej vodi v obojestransko ničvrednost.
8. sep. 2016
Nalezljivost v vzporednicah
Vsi smo nekako nalezljivi. Ne le patogenih organizmov, ki jih je v vsakem primeru nešteto že v in na vsakem od naših teles, ampak tudi duhovnih in duševnih zadev. Tako se praktično vsakdo, ki se druži z veselimi ljudmi, prav hitro naleze veselja. Če ti je všeč družba pijancev, ne bo dolgo, ko boš sam zašel v to ali drugo omamo. Ali nasilnežev, ali dolgočasnežev. Ob stalnih zabavah trdnemu študentu ne ostane drugega, da se pridruži - in seveda odmisli dolžnosti.
Celo v slabi državi je tako: če se o vsem misli slabo, se tega sčasoma nalezemo vsi. In končno, tudi, ko človek takole piše, drugi pa berejo in odgovarjajo, se drug od drugega nalezemo.
To so odnosi, pri katerih smo obrnjeni drug proti drugemu. Jaz sem vesel, in ker ti gledaš vame, postaneš vesel/a. Ali sem žalosten, in ker me razumeš, si z mano.
No, vseeno ni tako enostavno, tale nalezljivost, saj je za mnoge reči potrebno tudi nekaj talenta. Nekateri se ne zmorejo veseliti, drugi niso razvili darov sočutja. Morda ni bilo primerne vzgoje, ali okoliščin, ali pa gre za pomanjkanje izkušenj - to zadnje se vse pogosteje pojavlja, ker tako hudo skrbimo za "varnost" na vseh področjih.
Problem nalezljivosti - če je ta obrnjena navznoter je, da ne daje posebno spodbudnih rezultatov navzven. Ostane znotraj dveh ali parih oseb, v bistvu nekakšna kolektivna sebičnost. Kaj hitro se lahko prevesi tudi v nezdrave oblike elitizma ali osamo. Problem take nalezljivosti je tudi, da postane v zaprtem krogu dolgočasna. Vsak za drugega že ve, kako bo šlo v takem ali drugačnem primeru. Na koncu še s prijaznostjo ne uspevaš več - se izkaže za neiskrenost.
Zato bi se morali nekako truditi za nalezljivost v vzporednicah. Torej, da bi v primeru, ko nekoga vidimo, da ima nekaj dobrega, kar bi mi lahko posnemali, se tega ne lotilo proti njemu ali njej, ampak po svoji poti, s svojimi talenti, umom in čustvovanjem. Morda bo rahlo drugače, verjetno bo težje.
Gotovo pa bo na dolgi rok bolj osvobajujoče, saj se tista vsebina ne bo mogla zapreti sama vase, pa še mi bomo ostali to kar smo.
Celo v slabi državi je tako: če se o vsem misli slabo, se tega sčasoma nalezemo vsi. In končno, tudi, ko človek takole piše, drugi pa berejo in odgovarjajo, se drug od drugega nalezemo.
To so odnosi, pri katerih smo obrnjeni drug proti drugemu. Jaz sem vesel, in ker ti gledaš vame, postaneš vesel/a. Ali sem žalosten, in ker me razumeš, si z mano.
No, vseeno ni tako enostavno, tale nalezljivost, saj je za mnoge reči potrebno tudi nekaj talenta. Nekateri se ne zmorejo veseliti, drugi niso razvili darov sočutja. Morda ni bilo primerne vzgoje, ali okoliščin, ali pa gre za pomanjkanje izkušenj - to zadnje se vse pogosteje pojavlja, ker tako hudo skrbimo za "varnost" na vseh področjih.
Problem nalezljivosti - če je ta obrnjena navznoter je, da ne daje posebno spodbudnih rezultatov navzven. Ostane znotraj dveh ali parih oseb, v bistvu nekakšna kolektivna sebičnost. Kaj hitro se lahko prevesi tudi v nezdrave oblike elitizma ali osamo. Problem take nalezljivosti je tudi, da postane v zaprtem krogu dolgočasna. Vsak za drugega že ve, kako bo šlo v takem ali drugačnem primeru. Na koncu še s prijaznostjo ne uspevaš več - se izkaže za neiskrenost.
Zato bi se morali nekako truditi za nalezljivost v vzporednicah. Torej, da bi v primeru, ko nekoga vidimo, da ima nekaj dobrega, kar bi mi lahko posnemali, se tega ne lotilo proti njemu ali njej, ampak po svoji poti, s svojimi talenti, umom in čustvovanjem. Morda bo rahlo drugače, verjetno bo težje.
Gotovo pa bo na dolgi rok bolj osvobajujoče, saj se tista vsebina ne bo mogla zapreti sama vase, pa še mi bomo ostali to kar smo.
4. sep. 2016
O prehodih
Človek v življenju večkrat prečka različne meje, prehaja iz otroštva v mladost, iz zrelosti v pokoj; od domačih v šolska leta, iz ene stopnje šolanja na naslednjo; od ene službe v drugo, tudi v menjave poklica ali življenjskega sloga, celo vere, pogovornega jezika ali navad.
Prehodi so radi težavni, in večkrat smo tu razmišljali, da se je treba nanje pripravljati. Da torej ne zadostuje čakati dan prvega penziona, ampak je treba na upokensko dobo treba misliti krepko prej; da je treba pred skokom v zakonsko in družinsko življenje dati nekaj primernih izobraževanj in razglednih izkušenj skozi; da poklic ne pride z dnem, ko oddaš prijavnico na fakulteto; da vpadanje v novo službo neredko povzroča nepremostljive težave delodajalcu, sodelavcem in zaposlenemu, ki se klavrno zaključijo. Torej: vnaprej, in bo lažje.
Je pa še en vidik, ki ga neredko pri prehodih pozabljamo, v nekaterih primerih pa se to zgodi samodejno (samodejnost se zdi najpogostejša v času izrednih razmer).
Gre za usmerjenost. Ob prehodu je človek lahko usmerjen vase. In to je večina, zato so težave, ker se prihajajoča realnost potem ne skada z našo zamislijo. Lahko pa je človek usmerjen navzven: v prihajajočo vsebino ali v dobro ljudi, ki bodo po spremembi bogatili/obremenjevali njegovo/njeno življenje. Takrat je težav bistveno manj, če sploh.
Glede vsebine skorajda ni vprašanje. Potrebna je zgolj lastna odločitev. In če so razmere kolikortoliko običajne, če torej ne gre za bolezni ali podobno višjo silo, je vsak človek sposoben v sebi narediti odločitev za vsebino, za novo vsebino; konkretno za vsebino učenja, za poglobljen študij za poklic, za nov hobi, za novo prostovoljstvo ipd.
Glede dobreza za druge je bolj zapleteno. Družba se namreč ob prehodu spremeni. Novi sošolci, morda povsem drugačna socialna struktura, čisto druge navade in razvade; ali - v primerih družine - nove obveznosti, urniki, diktatura majhnih otrok; ali - v primerih starostnikov - konec ustaljene službene ekipe, nič več dnevnih trenj. Tu so nujne odločitve drugačne, še bolj globoko zavestne. Treba se je odločiti in tudi vztrajati, saj nisi sam, ampak gre za odnosnostni sistem, kjer ima moja misel konkurenco. Včasih so potrebne tudi posredne ali večstopenjske odločitve. Na primer, posredno načrtovanje je potrebno ob spremembah iz organizirane javne aktivnosti v osamo: takrat koristi vključitev v klub, v društvo, med prostovoljce, skratka nekam, kjer človek mora biti že vnaprej koristen, ali pa ga ni. In potem neredko celo že kar zadostuje ta odločitev - vsebinske pridejo same, ker so nujen del družbenega procesa.
Sklep. Prehodi so težki, če jh človek dela zase. In precej lažji, če so v načelu obrnjeni navzven.
Stvar odločitve. Vsak je je sposoben.
Prehodi so radi težavni, in večkrat smo tu razmišljali, da se je treba nanje pripravljati. Da torej ne zadostuje čakati dan prvega penziona, ampak je treba na upokensko dobo treba misliti krepko prej; da je treba pred skokom v zakonsko in družinsko življenje dati nekaj primernih izobraževanj in razglednih izkušenj skozi; da poklic ne pride z dnem, ko oddaš prijavnico na fakulteto; da vpadanje v novo službo neredko povzroča nepremostljive težave delodajalcu, sodelavcem in zaposlenemu, ki se klavrno zaključijo. Torej: vnaprej, in bo lažje.
Je pa še en vidik, ki ga neredko pri prehodih pozabljamo, v nekaterih primerih pa se to zgodi samodejno (samodejnost se zdi najpogostejša v času izrednih razmer).
Gre za usmerjenost. Ob prehodu je človek lahko usmerjen vase. In to je večina, zato so težave, ker se prihajajoča realnost potem ne skada z našo zamislijo. Lahko pa je človek usmerjen navzven: v prihajajočo vsebino ali v dobro ljudi, ki bodo po spremembi bogatili/obremenjevali njegovo/njeno življenje. Takrat je težav bistveno manj, če sploh.
Glede vsebine skorajda ni vprašanje. Potrebna je zgolj lastna odločitev. In če so razmere kolikortoliko običajne, če torej ne gre za bolezni ali podobno višjo silo, je vsak človek sposoben v sebi narediti odločitev za vsebino, za novo vsebino; konkretno za vsebino učenja, za poglobljen študij za poklic, za nov hobi, za novo prostovoljstvo ipd.
Glede dobreza za druge je bolj zapleteno. Družba se namreč ob prehodu spremeni. Novi sošolci, morda povsem drugačna socialna struktura, čisto druge navade in razvade; ali - v primerih družine - nove obveznosti, urniki, diktatura majhnih otrok; ali - v primerih starostnikov - konec ustaljene službene ekipe, nič več dnevnih trenj. Tu so nujne odločitve drugačne, še bolj globoko zavestne. Treba se je odločiti in tudi vztrajati, saj nisi sam, ampak gre za odnosnostni sistem, kjer ima moja misel konkurenco. Včasih so potrebne tudi posredne ali večstopenjske odločitve. Na primer, posredno načrtovanje je potrebno ob spremembah iz organizirane javne aktivnosti v osamo: takrat koristi vključitev v klub, v društvo, med prostovoljce, skratka nekam, kjer človek mora biti že vnaprej koristen, ali pa ga ni. In potem neredko celo že kar zadostuje ta odločitev - vsebinske pridejo same, ker so nujen del družbenega procesa.
Sklep. Prehodi so težki, če jh človek dela zase. In precej lažji, če so v načelu obrnjeni navzven.
Stvar odločitve. Vsak je je sposoben.
2. sep. 2016
Meje so izključno posel
Če že odmislimo relativno aktualno problematiko ograje, ki preprečuje normalno komunikacijo živih bitij ob določenih državnih mejah, če pozabimo, da so prav stavbe, pri katerih ne bi pričakovali, najbolj zastražene in ograjene z visokimi ogradami, če spregledamo, da so veliko desetletij nezavedno obstajale meje, za katere so nas prepričali, da so odprte, in še to, da teh meja zadnjega stoletja še nekaj časa ne bomo mogli v glavah premagati.
Če torej odmislimo, kaj vse so lahko meje, in se osredotočimo na dejansko stanje. Ljudje načelno meja ne maramo. Vsaka prepreka nam povzroča dodatno težavo, dodatno energijo za premagovanje in dodatno voljo za vztrajanje v samem sebi.
Če torej pomislimo, za kaj sploh meje obstajajo, ko jih vendar nihče ne mara, gotovo mora biti trden razlog. In to je denar. Meje so postavljene izključno zaradi denarja, in to denarja posameznikov in interesnih skupin, v bistvu tistih, ki jih katerakoli družba - demokratično ali nedemoksratično spusti na oblast. Meja je tista, zaradi katere se v t.i. skupni proračun zbere ogromno denarja. Zaradi mej se zgodi tudi največ vojn.
Tista aktualna zadeva, kako je nekdo zaslužil 12x več za ono dušno, naravno in materialno grdobijo ob Sotli in Kolpi, je pravzaprav minorna. Pri mejah se zaluži tako, da jo postaviš, in znotraj nje pobiraš davek. Pri meji se zaluži tako, da na njej postaviš mitnico in za prehod na tak ali drugačen način zahtevaš pristojbine. Lahko za povsem nedolžne preglede kovin, živali, ali pa sivega blaga. Pri meji se blazno zaluži, ker znotraj nje določaš cene kakor se zdi "bolj primerno". Teh pravil se držijo tudi nekatera mednarodna podjetja. Tako lahko isti izdelek v neki državi plačaš tudi nekajkrat več. Denimo razna programska oprema. In tu ne služi le notranje podjetje, ki neposredno več zasluži, tu pridobi tudi davkopobiralec in pa matična ustanova, saj ima od take podružnice relativno več dobička. Hkrati posredno "služijo" tiste države, kjer je cena tiste opreme nižja. Nizka cena jim omogoča večjo produktivnost in s tem možnost močnejše vloge na trgu znanja in dobrin. Države z relativno zelo visokimi cenami - in če so v svoji majhnosti še odvisne od velikih - pa se izčrpavajo z nakupi in jim potem zmanjka za vlaganje v znanje. Tako se šibijo.
Meje so ena čudna stvar, celo pri jezikih ne veljajo. Vprašajte Kajkavce na Hrvaškem. Ali Belokranjce. Kaj je što. Što je kaj. Kateri jeziko govorijo eni ali drugi: pa je meja vmes. Pomislite na t.i. narodnostne manjšine: kje so tu meje tega ali onega jezika na dovjezičnem območju.
Vse je samo posel. In najhujše meje, ki delajo meje, so v glavah.
Če torej odmislimo, kaj vse so lahko meje, in se osredotočimo na dejansko stanje. Ljudje načelno meja ne maramo. Vsaka prepreka nam povzroča dodatno težavo, dodatno energijo za premagovanje in dodatno voljo za vztrajanje v samem sebi.
Če torej pomislimo, za kaj sploh meje obstajajo, ko jih vendar nihče ne mara, gotovo mora biti trden razlog. In to je denar. Meje so postavljene izključno zaradi denarja, in to denarja posameznikov in interesnih skupin, v bistvu tistih, ki jih katerakoli družba - demokratično ali nedemoksratično spusti na oblast. Meja je tista, zaradi katere se v t.i. skupni proračun zbere ogromno denarja. Zaradi mej se zgodi tudi največ vojn.
Tista aktualna zadeva, kako je nekdo zaslužil 12x več za ono dušno, naravno in materialno grdobijo ob Sotli in Kolpi, je pravzaprav minorna. Pri mejah se zaluži tako, da jo postaviš, in znotraj nje pobiraš davek. Pri meji se zaluži tako, da na njej postaviš mitnico in za prehod na tak ali drugačen način zahtevaš pristojbine. Lahko za povsem nedolžne preglede kovin, živali, ali pa sivega blaga. Pri meji se blazno zaluži, ker znotraj nje določaš cene kakor se zdi "bolj primerno". Teh pravil se držijo tudi nekatera mednarodna podjetja. Tako lahko isti izdelek v neki državi plačaš tudi nekajkrat več. Denimo razna programska oprema. In tu ne služi le notranje podjetje, ki neposredno več zasluži, tu pridobi tudi davkopobiralec in pa matična ustanova, saj ima od take podružnice relativno več dobička. Hkrati posredno "služijo" tiste države, kjer je cena tiste opreme nižja. Nizka cena jim omogoča večjo produktivnost in s tem možnost močnejše vloge na trgu znanja in dobrin. Države z relativno zelo visokimi cenami - in če so v svoji majhnosti še odvisne od velikih - pa se izčrpavajo z nakupi in jim potem zmanjka za vlaganje v znanje. Tako se šibijo.
Meje so ena čudna stvar, celo pri jezikih ne veljajo. Vprašajte Kajkavce na Hrvaškem. Ali Belokranjce. Kaj je što. Što je kaj. Kateri jeziko govorijo eni ali drugi: pa je meja vmes. Pomislite na t.i. narodnostne manjšine: kje so tu meje tega ali onega jezika na dovjezičnem območju.
Vse je samo posel. In najhujše meje, ki delajo meje, so v glavah.
1. sep. 2016
30. avg. 2016
Različnost
Različnost je vedno privlačna; in kljub notranjim nasprotjem nejbolj evolucijsko uspeva. Enaki se namreč izključujejo, oziroam kar niso potrebni.
Različnost pomeni drugačnost od mene. Torej, ti si drugačen, si drugačna.
Danes o tem veliko govorimo, in zdi se nam celo, da preveč, da vse skupaj meji na nekakšen rasizem. Kakor nam je - dokler smo si različni v približni podobnosti - kar v redu in se prenašamo; in na drugi strani, se ob ljudeh, ki so radikalno drugačni od nas, nekje znotraj vedno sprašujemo, kaj naj to pomeni, ali vsaj, kako naj se pa do takih obnašam.
Drugačni in različni so dobrodošli. potrebna pa sta dva osnovna pogoja. Prvič, da so res iskreno drugačni, in ne, da se le delajo drugačne. In drugič, da smo mi sami iskreno svoji in trdni v svojem. V takem primeru različnost deluje v smer iskrenega sožitja.
Če pa se nekdo samo dela, da je drugačen, v bistvu pa je sila podoben neki drugi kreaturi, ali celo hoče posnemati neko oddaljenost ali kar kopirati, mogoče celo mene; in če se jaz delam, da nisem to kar sem, potem iskreno sožitje v različnosti ne bo nikoli mogoče.
V prvem primeru bodo tvoje lastnosti, ki so drugačne od mojih, name delovale spodbudno in krepile moje lastnosti. In obratno.
V drugem primeru se bova drug drugega opazova, a opazila le tiste lastnosti, ki so zrcalne, torej tiste, ki jih ti od nekod drugod ali od mene posnemaš. Jaza pa od tebe ali pač od nekega sveta, ki ni moj. A mnoge od teh lastnosti so žal tiste, ki jih človek pri samem sebi ne mara, zato še manj pri drugem, ki ga posnema. In so tudi lastnosti, ki so od daleč, pri katerih na vsakem koraku pričava, da niso najine.
Sklep: različnost je produktivna, če smo si iskreno različni. Drugih različnosti pa v bistvu ni.
Različnost pomeni drugačnost od mene. Torej, ti si drugačen, si drugačna.
Danes o tem veliko govorimo, in zdi se nam celo, da preveč, da vse skupaj meji na nekakšen rasizem. Kakor nam je - dokler smo si različni v približni podobnosti - kar v redu in se prenašamo; in na drugi strani, se ob ljudeh, ki so radikalno drugačni od nas, nekje znotraj vedno sprašujemo, kaj naj to pomeni, ali vsaj, kako naj se pa do takih obnašam.
Drugačni in različni so dobrodošli. potrebna pa sta dva osnovna pogoja. Prvič, da so res iskreno drugačni, in ne, da se le delajo drugačne. In drugič, da smo mi sami iskreno svoji in trdni v svojem. V takem primeru različnost deluje v smer iskrenega sožitja.
Če pa se nekdo samo dela, da je drugačen, v bistvu pa je sila podoben neki drugi kreaturi, ali celo hoče posnemati neko oddaljenost ali kar kopirati, mogoče celo mene; in če se jaz delam, da nisem to kar sem, potem iskreno sožitje v različnosti ne bo nikoli mogoče.
V prvem primeru bodo tvoje lastnosti, ki so drugačne od mojih, name delovale spodbudno in krepile moje lastnosti. In obratno.
V drugem primeru se bova drug drugega opazova, a opazila le tiste lastnosti, ki so zrcalne, torej tiste, ki jih ti od nekod drugod ali od mene posnemaš. Jaza pa od tebe ali pač od nekega sveta, ki ni moj. A mnoge od teh lastnosti so žal tiste, ki jih človek pri samem sebi ne mara, zato še manj pri drugem, ki ga posnema. In so tudi lastnosti, ki so od daleč, pri katerih na vsakem koraku pričava, da niso najine.
Sklep: različnost je produktivna, če smo si iskreno različni. Drugih različnosti pa v bistvu ni.
28. avg. 2016
Maščevanje strelcev in žrtev
Kadar se v kakšni majhni skupnosti kaj hudega zgodi, se zganejo vsi. Nekateri so vznemirjeni, nekateri pretreseni, nekateri prestrašeni, spet drugi obupani in jezni. Mnogi vse to skupaj, večina pa sicer zganjena, a nič ganjena.
Večina teh, sicer zganjenih a neganjenih, potem zahteva ukrepe. Nekdaj so govorili o maščevanju, danes tak grob izraz v uglajen zahodnomestni besednjak ne sodi več. In če so npr. vsi udeleženci mrtvi, maščevanje res nima smisla. Če ima zahodna družba kaj od krščanstva, in se tega globoko drži, ima to: zob za zob ne prinese rešitve. Torej, maščevanja ni. Je pa treba nekaj narediti, nekako se je treba "maščevati".
Iščemo torej tistega, kateremu se bomo maščevali.
In glej ga zlomka, najde se. Namreč, družba, ki se zgane, a ni ganjena, postane sama sebi primerna tarča, da se nekaj ukrene. Baza začne udrihati čez pristojne (lahko tudi elegantno, ampak udrihanje ostane). In pristojni (ali tisti, ki jih ta ista družba preko medijev ali brez njih, neredko anonimno, imenuje pristojne) se začnejo nemudoma maščevati tej družbi. Če gre za politike, celo neposredno svojim volilcem! Nemudoma torej začnejo zaostrovati ukrepe, zakonodajo, uredbe, akcijske načrte in tudi "konkretne" akcije, da se kaj tako hudega ne bo več zgodilo. S temi akcijami potem maščevalno morijo družbo.
Težave se takrat, ko je hudo, ne rešujejo tako. Seveda je treba poskrbeti za neposredno prizadete. A nikakor se ni treba "maščevati" tistim preostalim, tisti množici, ki se je tisto hudo ne tiče naposredno. Posebej pa se ne smemo "maščevati" v času, ko smo vznemirjeni - tak čas je namreč zaradi občutljivosti sila nevaren, da hudo le povečamo - morda celo nevede. In tisti pristojni in "pristojni" so vsekakor vznemirjeni, žal ne toliko zaradi hudega, ki se je zgodilo, ampak zaradi hudega, ki se jim lahko pripeti.
In potem se jutri zgodi še eno streljanje in še ena žrtev.
---
Podobno je v prometu.
podobno je v reševanju zdravstva.
Podobno je v šolstvu in kulturi.
Podobno je celo pri humanosti, sploh na zahodu.
Podobno je v mednarodni diplomaciji.
Smrti so različne. Na koncu izgubimo vsi. Umremo pa tudi. Ali pridobimo?
...
In še tri vprašanja:
1. Bi bilo smiselno se vseeno malo umiriti, počasi zlesti ven iz te otročje družbene pubertete?
2. Se tudi veliki nalezejo majhnosti, če gre za hude dogodke?
3. Je vljudnostni molk kdaj rešitev?
Večina teh, sicer zganjenih a neganjenih, potem zahteva ukrepe. Nekdaj so govorili o maščevanju, danes tak grob izraz v uglajen zahodnomestni besednjak ne sodi več. In če so npr. vsi udeleženci mrtvi, maščevanje res nima smisla. Če ima zahodna družba kaj od krščanstva, in se tega globoko drži, ima to: zob za zob ne prinese rešitve. Torej, maščevanja ni. Je pa treba nekaj narediti, nekako se je treba "maščevati".
Iščemo torej tistega, kateremu se bomo maščevali.
In glej ga zlomka, najde se. Namreč, družba, ki se zgane, a ni ganjena, postane sama sebi primerna tarča, da se nekaj ukrene. Baza začne udrihati čez pristojne (lahko tudi elegantno, ampak udrihanje ostane). In pristojni (ali tisti, ki jih ta ista družba preko medijev ali brez njih, neredko anonimno, imenuje pristojne) se začnejo nemudoma maščevati tej družbi. Če gre za politike, celo neposredno svojim volilcem! Nemudoma torej začnejo zaostrovati ukrepe, zakonodajo, uredbe, akcijske načrte in tudi "konkretne" akcije, da se kaj tako hudega ne bo več zgodilo. S temi akcijami potem maščevalno morijo družbo.
Težave se takrat, ko je hudo, ne rešujejo tako. Seveda je treba poskrbeti za neposredno prizadete. A nikakor se ni treba "maščevati" tistim preostalim, tisti množici, ki se je tisto hudo ne tiče naposredno. Posebej pa se ne smemo "maščevati" v času, ko smo vznemirjeni - tak čas je namreč zaradi občutljivosti sila nevaren, da hudo le povečamo - morda celo nevede. In tisti pristojni in "pristojni" so vsekakor vznemirjeni, žal ne toliko zaradi hudega, ki se je zgodilo, ampak zaradi hudega, ki se jim lahko pripeti.
In potem se jutri zgodi še eno streljanje in še ena žrtev.
---
Podobno je v prometu.
podobno je v reševanju zdravstva.
Podobno je v šolstvu in kulturi.
Podobno je celo pri humanosti, sploh na zahodu.
Podobno je v mednarodni diplomaciji.
Smrti so različne. Na koncu izgubimo vsi. Umremo pa tudi. Ali pridobimo?
...
In še tri vprašanja:
1. Bi bilo smiselno se vseeno malo umiriti, počasi zlesti ven iz te otročje družbene pubertete?
2. Se tudi veliki nalezejo majhnosti, če gre za hude dogodke?
3. Je vljudnostni molk kdaj rešitev?
27. avg. 2016
Stand-up življenje
Umetnost zadnje čase ubira različna pota. Vedno jih je. Tako se nekaj zadnjih desetletij pojavlja dokaj zanimiva, precej interaktivna, večinoma pa potrošniško improvizirana oblika nečesa, kar je podobno gledališču (ker se pač gleda), v njem praviloma nastopa en človek, bistveno pa je, da ne gre za trden vnaprejšnji scenarij, ampak ga izvajalec sproti prilagaja glede na odzive publike. Takšna improvizacija je seveda le redko povsem sprotna. Običajno je v ozadju cela množica sestavnih delov, ki jih potem izvede ali ne. Najpogosteje slišimo za stand-up komedije. Če je to že umetnost, bo pokazal čas.
Stand-up pristop se kaže tudi na mnogih drugih področjih. Tako skušamo najti razne rešitve pri obrtniških delih - starih klasičnih obrtnikov je le še bore malo. Zelo pogosto imamo stand-up male trgovinice, kjer v bistvu trgovcu niti malo ne gre za blago, še manj za kupca, zato vsakih nekaj let ali mesecev radikalno zamenja vsebino, ki jo prodaja. Tudi popoldanski prodajalci so podobni: en čas sveče, potem čistila, pa gate, pa vrečke itd. Pa ne le ti - vse pogosteje trgovec v trgovini gre podrobnosti o artiklu, ki ga sicer prodaja, kar pred stranko gledat na internet. Skratka, starih trgovcev s tradicijo, mogoče celo večgeneracijsko, teh ni več, čeprav le takšni res lahko zbrane odzive kupcev dolgoročno ocenijo in se potem ravnajo v dobro obojih, sebe in kupcev. Stan-up poslovneži seveda ne vedo, da kupci potrebujemo trgovce tudi za kaj drugega kot za odlaganje denarja.
Pa še drugi primeri so, v politiki, v javni upravi; in gorje nam: v šolstvu in zdravstvu ... In to je daleč od klasične improvizacije, kjer mora izvajalec imeti hudo široko podlago v izobrazbi in predvsem v talentu za tisto področje.
Stand-up se pojavlja tudi na področju, ki škoduje človeku neposredno, ki ga dejansko prizadene. To je stand-up življenje. V vseh generacijah se neizmerno širi. Na primer, velika večina ljudi, ko se upokoji, začne stand-up upokojenski staž. Nekateri padejo v resno krizo. Zakaj? Seveda, ni bilo priprave. Pričakovana in morda zaslužena mirnost upokojenstva se je sprevrgla v stand-up tragedijo. Ni več družbe, oslabljene telesne možnosti za delo se skrivajo pod pregovorno prezaposlenost ipd. Podobno ob nastopu dela: za poklic se je izučil/a, a kaj, ko prve tedne, mesece, leta, biva v neki službi brez ideje, kaj bi. Celo v taki, ki je poklicu blizu. In čas mineva.
Najhujši primeri so pri mladih. Že od nekdaj je znano, da se mladi vse manj pripravljajo na življenje. Sedanja dostopnost do informacij jih še dodatno zavaja. Misleč, da so vse rešitve nekje na spletu, so osiromašeni prav vseh izkušenj. In, ker starši zanje zelo skrbimo, in jim vse prinesemo k riti - in bogvari, da bi ta organ uporabil za kakšno drugo reč - so otroci in mladi oropani še za preizkušnje. Tako nastanejo odlični pogoji za stand-up življenje. O smislu se itak ne pogovarjamo več, to je zastarelo. O cilju prav tako ne, saj je danes vse tako dinamično, da se cilji spreminjajo iz dneva v dan. O vrednotah: kdo pa še to sprašuje? Kakorkoli, vse bolj dobiva veljavo sestavljanka različnih hecov, dovtipov, kratkih cinizmov, ponarejenih nasmehov in jokov, tjavendan, kakor pade.
Verjetno se bo tudi to enkrat uravnotežilo, a dokler se ne bo, bo kar naporno. Na eni strani - zunanji - ni problem, da se življenje sestavi iz odzivov, ki jih stand-up izvajalec opazuje pri soljudeh. Problem je, če jih ne opazi. Na drugi strani - notranji - ni problem, če človek živi improvizirano. Problem je, da nima nobenega gradiva in prav nobenega znanja, iz česar bi sploh improviziral.
In v središču: ni problem, če se vsi skupaj in vsak na svoj način gremo tole življenje, ki nam je dano. Problem je, da/če od soljudi, od "publike" torej, vzamemo le tiste odzive, ki nas zavajajo, od svoje notranjosti pa posledično le tiste lastnosti, ki sploh niso naši talenti, prave talente pa pustimo za čas upokojenstva. Takrat mlado življenje postane res težavno in step-up se rad obrne v fall-down. Tudi celotna družba?
Stand-up pristop se kaže tudi na mnogih drugih področjih. Tako skušamo najti razne rešitve pri obrtniških delih - starih klasičnih obrtnikov je le še bore malo. Zelo pogosto imamo stand-up male trgovinice, kjer v bistvu trgovcu niti malo ne gre za blago, še manj za kupca, zato vsakih nekaj let ali mesecev radikalno zamenja vsebino, ki jo prodaja. Tudi popoldanski prodajalci so podobni: en čas sveče, potem čistila, pa gate, pa vrečke itd. Pa ne le ti - vse pogosteje trgovec v trgovini gre podrobnosti o artiklu, ki ga sicer prodaja, kar pred stranko gledat na internet. Skratka, starih trgovcev s tradicijo, mogoče celo večgeneracijsko, teh ni več, čeprav le takšni res lahko zbrane odzive kupcev dolgoročno ocenijo in se potem ravnajo v dobro obojih, sebe in kupcev. Stan-up poslovneži seveda ne vedo, da kupci potrebujemo trgovce tudi za kaj drugega kot za odlaganje denarja.
Pa še drugi primeri so, v politiki, v javni upravi; in gorje nam: v šolstvu in zdravstvu ... In to je daleč od klasične improvizacije, kjer mora izvajalec imeti hudo široko podlago v izobrazbi in predvsem v talentu za tisto področje.
Stand-up se pojavlja tudi na področju, ki škoduje človeku neposredno, ki ga dejansko prizadene. To je stand-up življenje. V vseh generacijah se neizmerno širi. Na primer, velika večina ljudi, ko se upokoji, začne stand-up upokojenski staž. Nekateri padejo v resno krizo. Zakaj? Seveda, ni bilo priprave. Pričakovana in morda zaslužena mirnost upokojenstva se je sprevrgla v stand-up tragedijo. Ni več družbe, oslabljene telesne možnosti za delo se skrivajo pod pregovorno prezaposlenost ipd. Podobno ob nastopu dela: za poklic se je izučil/a, a kaj, ko prve tedne, mesece, leta, biva v neki službi brez ideje, kaj bi. Celo v taki, ki je poklicu blizu. In čas mineva.
Najhujši primeri so pri mladih. Že od nekdaj je znano, da se mladi vse manj pripravljajo na življenje. Sedanja dostopnost do informacij jih še dodatno zavaja. Misleč, da so vse rešitve nekje na spletu, so osiromašeni prav vseh izkušenj. In, ker starši zanje zelo skrbimo, in jim vse prinesemo k riti - in bogvari, da bi ta organ uporabil za kakšno drugo reč - so otroci in mladi oropani še za preizkušnje. Tako nastanejo odlični pogoji za stand-up življenje. O smislu se itak ne pogovarjamo več, to je zastarelo. O cilju prav tako ne, saj je danes vse tako dinamično, da se cilji spreminjajo iz dneva v dan. O vrednotah: kdo pa še to sprašuje? Kakorkoli, vse bolj dobiva veljavo sestavljanka različnih hecov, dovtipov, kratkih cinizmov, ponarejenih nasmehov in jokov, tjavendan, kakor pade.
Verjetno se bo tudi to enkrat uravnotežilo, a dokler se ne bo, bo kar naporno. Na eni strani - zunanji - ni problem, da se življenje sestavi iz odzivov, ki jih stand-up izvajalec opazuje pri soljudeh. Problem je, če jih ne opazi. Na drugi strani - notranji - ni problem, če človek živi improvizirano. Problem je, da nima nobenega gradiva in prav nobenega znanja, iz česar bi sploh improviziral.
In v središču: ni problem, če se vsi skupaj in vsak na svoj način gremo tole življenje, ki nam je dano. Problem je, da/če od soljudi, od "publike" torej, vzamemo le tiste odzive, ki nas zavajajo, od svoje notranjosti pa posledično le tiste lastnosti, ki sploh niso naši talenti, prave talente pa pustimo za čas upokojenstva. Takrat mlado življenje postane res težavno in step-up se rad obrne v fall-down. Tudi celotna družba?
24. avg. 2016
Simbioza med objektivnostjo in subjektivnostjo
Sodobna znanost teži k objektivnosti. To pomeni, da mora idealni znanstvenik biti neodvisen od vsebine, ki jo obravnava. V matematiki to načeloma ni problem, tudi astrofizika ali jedrskega aplikativca še nekako gre. Psiholog, recimo, brez osebne prizadetosti, raziskuje neke travmatične pojave pri posamezniku ali skupini. Seveda ni dobro, da je osebno čustveno prizadet.
A večina zadev je precej bolj zapletenih. Če delam raziskave na nekih zdravilih, jih ne smem sam potrebovati? Ali moj otrok? Če sem aktiven govorec nekega dialekta, ga ne morem objektivno raziskovati? Če sem prebivalec nekega ekosistema, ga ne smem raziskovati .... oziroma ... seveda smem, le rezultati bodo verjetno preveč subjektivni in torej ne bodo čisto znanastveni.
Pred slabim stoletjem in pol, ko se je porajala ekologija, so bile znanosti - takrat seveda prevladujoče naravoslovne - zelo zelo čiste. Fizika, kemija, biologija ... In tudi težile so k temu, da je bilo vse utemeljeno po logikah starogrških retorikov, da so dejstva bila podprta z dostojnimi in čistimi imeni predhodnih znanstvenikov, celo neposredne poskuse z objekti raziskav so včasih delegirali sužnjem - kot nekdaj starogrški filozofi: pač, niso jih izvajali, ker njihovo delo je bilo misliti in ne delati. Morda so pri tem bili najbolj zagnani germanski narodi, in v nekaterih je takšna praksa še danes prevladujoča, le da so se poskusni agensi premaknili proti daljnemu Vzhodu.
Ekologija takrat nikakor ni mogla sesti v dane okvire objektivne znanosti. Človek, ki je na tem področju raziskoval, se namreč nikakor ni mogel tako izločiti iz ekosistemov, da bi zadeva postala neodvisna, čista, torej znanstvena. Pojavljala so se vprašanja, kaj zdaj s tem; naj bo znanost ali pač neko raziskovalno delo, ki nima posebne teže. Pravzaprav so se očitno na skrivaj odločili za drugo različico, s tem pa povzročili marsikatero razočaranje in frustracijo.
A hkrati je nasprotovanje rodilo tudi nasprotne reakcije. Po enem stoletju je ta zatirana neobjektivna, skoraj religijsko naravnana ekologija dobesedno eksplodirala. Od 60-ih in 70-ih let 20. stol. namreč prodira po horizontali v takorekoč vse znanosti. Po vertikali razvija nove metode, se širi kot ogromna drevesna struktura, ki spodaj išče korenine, zgoraj pa sega po najsodobnejših pristopih. Tako je pastorka znanosti pravzaprav postala vodilna, z največo popularnostjo in vse bliže tudi največji finančni podpori.
Seveda ekologije ne bomo zaradi tega omalovaževali, češ, pepelka iz 19. stol. se je spremenila v princeso 21. Ne. Ekologiji (in ne ekologom...) kot pojavu je uspelo združiti to, kar je zelo zelo naravno: objektivnos in subjektivnost. Človek je integrani del ekosistemov. Izbire sicer itak ni imela, a kakorkoli, zmaga je tu.
Simbioza - in to smo ponovili že ničkolikokrat - pomeni, da 1 + 1 ni 2 ampak več, lahko zelo več. V simbiozi pravzaprav živita celo plenilec in plen, saj se medsebojno tolerirata do take mere, da se rast vsakega udeleženca uravnoteži v optimum. Sobivata. Tako imata ne le vsak redni delež dobička, ampak je skupni dobiček večji, kot bi ga imela posamezno. Jasno, če bi predator požlr ves svoj plen, bi se s tam ugonobil.
Prav enako je očitno na tej ravni, ki jo obravnavamo, torej na ravni človekovega dojemanja misli: med objektivnostjo in subjektivnostjo. Če vzamemo, da je objektivnost predator, subjektivnost pa plen, je seveda smiselno, da poiščeta rabvnotežje. Če bi namreč plen v celoti iztrebili, kaj bi potem ostalo plenilcu? Nič. Samo konec.
Objektivne znanosti ni. Sol e težnje, da bi bili objektivni. Pomembno pri tem pa vseeno je, da ta težnja ne postane kar znanost, oziroma da je "uradna" objektivnost kot metapristop tako pomemben, da duši sam sebe.
A večina zadev je precej bolj zapletenih. Če delam raziskave na nekih zdravilih, jih ne smem sam potrebovati? Ali moj otrok? Če sem aktiven govorec nekega dialekta, ga ne morem objektivno raziskovati? Če sem prebivalec nekega ekosistema, ga ne smem raziskovati .... oziroma ... seveda smem, le rezultati bodo verjetno preveč subjektivni in torej ne bodo čisto znanastveni.
Pred slabim stoletjem in pol, ko se je porajala ekologija, so bile znanosti - takrat seveda prevladujoče naravoslovne - zelo zelo čiste. Fizika, kemija, biologija ... In tudi težile so k temu, da je bilo vse utemeljeno po logikah starogrških retorikov, da so dejstva bila podprta z dostojnimi in čistimi imeni predhodnih znanstvenikov, celo neposredne poskuse z objekti raziskav so včasih delegirali sužnjem - kot nekdaj starogrški filozofi: pač, niso jih izvajali, ker njihovo delo je bilo misliti in ne delati. Morda so pri tem bili najbolj zagnani germanski narodi, in v nekaterih je takšna praksa še danes prevladujoča, le da so se poskusni agensi premaknili proti daljnemu Vzhodu.
Ekologija takrat nikakor ni mogla sesti v dane okvire objektivne znanosti. Človek, ki je na tem področju raziskoval, se namreč nikakor ni mogel tako izločiti iz ekosistemov, da bi zadeva postala neodvisna, čista, torej znanstvena. Pojavljala so se vprašanja, kaj zdaj s tem; naj bo znanost ali pač neko raziskovalno delo, ki nima posebne teže. Pravzaprav so se očitno na skrivaj odločili za drugo različico, s tem pa povzročili marsikatero razočaranje in frustracijo.
A hkrati je nasprotovanje rodilo tudi nasprotne reakcije. Po enem stoletju je ta zatirana neobjektivna, skoraj religijsko naravnana ekologija dobesedno eksplodirala. Od 60-ih in 70-ih let 20. stol. namreč prodira po horizontali v takorekoč vse znanosti. Po vertikali razvija nove metode, se širi kot ogromna drevesna struktura, ki spodaj išče korenine, zgoraj pa sega po najsodobnejših pristopih. Tako je pastorka znanosti pravzaprav postala vodilna, z največo popularnostjo in vse bliže tudi največji finančni podpori.
Seveda ekologije ne bomo zaradi tega omalovaževali, češ, pepelka iz 19. stol. se je spremenila v princeso 21. Ne. Ekologiji (in ne ekologom...) kot pojavu je uspelo združiti to, kar je zelo zelo naravno: objektivnos in subjektivnost. Človek je integrani del ekosistemov. Izbire sicer itak ni imela, a kakorkoli, zmaga je tu.
Simbioza - in to smo ponovili že ničkolikokrat - pomeni, da 1 + 1 ni 2 ampak več, lahko zelo več. V simbiozi pravzaprav živita celo plenilec in plen, saj se medsebojno tolerirata do take mere, da se rast vsakega udeleženca uravnoteži v optimum. Sobivata. Tako imata ne le vsak redni delež dobička, ampak je skupni dobiček večji, kot bi ga imela posamezno. Jasno, če bi predator požlr ves svoj plen, bi se s tam ugonobil.
Prav enako je očitno na tej ravni, ki jo obravnavamo, torej na ravni človekovega dojemanja misli: med objektivnostjo in subjektivnostjo. Če vzamemo, da je objektivnost predator, subjektivnost pa plen, je seveda smiselno, da poiščeta rabvnotežje. Če bi namreč plen v celoti iztrebili, kaj bi potem ostalo plenilcu? Nič. Samo konec.
Objektivne znanosti ni. Sol e težnje, da bi bili objektivni. Pomembno pri tem pa vseeno je, da ta težnja ne postane kar znanost, oziroma da je "uradna" objektivnost kot metapristop tako pomemben, da duši sam sebe.
22. avg. 2016
Dialoško odnosnostno naravovarstvo
V času krize in njenega reševanja je zelo privlačno govoriti o grozeči naravi in neobvladljivosti človeka. Propaganda razcepljenosti med naravo in človekom v zahodnem svetu omogočajo celo dober posel in tudi zaslužke. Prav lahko je govoriti o ugotovitvah znanosti, ki po nekaterih modelih napovedujejo zelo klavrn konec planeta, edinega, za katerega zaneslivo vemo, da se na njem razvija in vzdržuje življenje. V lepo zlikani obleki in klimatiziranih konferenčnih dvoranah je tudi relativno varno razpravljati o revščini in migracijah celih ljudstev, ne glede na dejstvo, da so konkretni reveži tudi naši sosedje. Nenazadnje, relativno enostavno je politikom na globalni ravni podpisovati različne okoljske sporazume, ki v sistemu demokracije zahodnega tipa očitno ne morejo uspešno seči preko mandatnih obdobij posameznih političnih struj, oziroma preko dobro organiziranega promocijskega stroja.
Treba bo ubrati drugačno pot, lahko bi rekli dialoško odnosnostno. Odnosi so bistvo dogajanja med globalnim Severom in globalnim Jugom. Odnosi, in ne računica, so bistvo politike na globalni ali lokalni ravni, predvsem pa bistvo našega dojemanja sveta. Za dialoški odnos je na vsaki strani potrebna notranja drža, ki je navzven odprta. Podobno deluje narava, v kateri ekologi razpoznavamo odprte sisteme.
Za kakovostno spremembo odnosa človeka do narave je torej potreben celovit pristop, ki temelji na stalnem spoznavanju, kaj je ekološko boljše. Za dejanja, ki naj sledijo temu in nas bodo pripeljala v kakovostnejše sožitje z naravo, pa sta potrebna predvsem pogum za relativno malo odpovedi, in volja za izvajanje drobnih vsakodnevnih dejanj, s katerimi človek z naravo vzpostavlja stalni dialog.
Treba bo ubrati drugačno pot, lahko bi rekli dialoško odnosnostno. Odnosi so bistvo dogajanja med globalnim Severom in globalnim Jugom. Odnosi, in ne računica, so bistvo politike na globalni ali lokalni ravni, predvsem pa bistvo našega dojemanja sveta. Za dialoški odnos je na vsaki strani potrebna notranja drža, ki je navzven odprta. Podobno deluje narava, v kateri ekologi razpoznavamo odprte sisteme.
Za kakovostno spremembo odnosa človeka do narave je torej potreben celovit pristop, ki temelji na stalnem spoznavanju, kaj je ekološko boljše. Za dejanja, ki naj sledijo temu in nas bodo pripeljala v kakovostnejše sožitje z naravo, pa sta potrebna predvsem pogum za relativno malo odpovedi, in volja za izvajanje drobnih vsakodnevnih dejanj, s katerimi človek z naravo vzpostavlja stalni dialog.
Naročite se na:
Objave (Atom)