Zdi se, da obstajajo ljudje, ki podatke ali informacije pridobivajo na prav poseben način. Očitno pa je, da so njihovi rezultati daleč najbolj resnični, ker jih je mogoče dobiti. Greza preprost trik, ki je celo nekoliko laž.
Ta trik mogoč (ali ga celo spodbuja) v sedanjem družbenem okolju, kjer t.i. informacije krožijo vsevprek brez usmerjanja, brez vidne logike, celo brez smisla, vsekakor pa brez vsakega argumentiranega nadzora. Nadzor naj bi bil nadomeščen s t.i. demokracijo oziroma svobodo izražanja. Torej - ne gre le za neargumentirano informacijo samo na sebi, ampak gre tudi za odsotnost argumentiranega nadzora. Vsaj na videz.
V javnost torej spustiš neko novico ali podatek, ki ni resničen. Gre lahko za široko paleto od hudih znanstvenih člankov v prestižnih revijah, do zadnjega tvita osamljene mladenke nekje na Grenlandiji. Človek, ki takšno informacijo sproži celo ni nujno da sam ve, ali je resnična ali ne. Pogosto je kar trdno prepričan/a, da je.
Trik pa je v tem, da tako novico lahko spustiš tudi namerno. Torej veš, da morda ni resnična, z objavo pa v bistvu preveriš njeno resničnost. Demokracija oziroma svoboda govora potem naredi svoje. Ob statistično zadostni količini zanikanja ali pripomb pa sprožilec novice lahko svoje prvotne podatke ustrezno popravi.
Primer
Medij objavi novico, da je v glavnem mestu potres zrušil celotno središče. Ker v tistem mestu živi statisično zadosti ljudi, ki lahko taki novici nasprotuje, se zadeva prav hitro reši. Medij ugotovi resnico.
(Mediji seveda zadeve objavljajo bistvno bolj prefinjeno, in prakično v vsakem prispevku je nekaj podatkov, ki so nekako podtaknjeni. Podrobno prebiranje in analizo pa bomo pustili, ker se itak zadeve prej rešijo, preden bi prišli do rezultatov ...)
Upal bi si trditi, da je v mnogih primerih takšen trik kljub delni laži celo etično sprejemljiv. In to zato, ker gre v tem primeru za odnosnostno etiko, ki je vpeta v družbeno okolje, nadzorovana pa je tudi z notranjo osebno etiko, da gre pri obravnavani informaciji za etično nesporne vsebine.
25. nov. 2016
24. nov. 2016
Bohinjska sirarška skuta
Praviljenje slovenščine me vedno zaboli. Namreč, popravljati Prisank v Prisojnik, čeprav mu tako rečejo ljudje z osojne strani, barjanko lokev (=narečno vokvo) preimenovati v barjansko okno, ... da ne ponavljam, kako so Žabnice v Kanalski dolini postale Camporosso. Saj veste: Žabnice so po žabah. Ko so prišli Nemci, so po svojih pravilih popravili v Krottendorf.* Potem so vaški mulci na tabli premazali črko K in je nastal rottendorf, torej rdeča vas. Potem so prišli Italijani in so to videli in so popravili po svoje v campo rosso, torej rdeči zaselek.
Bohinjski kmetje so od nekdaj ponosni na svoje mlečne izdelke, še posebej tiste najbolj lokalno značilne in že malo zgodovinske, torej bohinjski sir in mohant. Ostalim izdelkom so pridevnik "bohinjski" pač dali zaradi geografije.
Bohinjska sirarska skuta je seveda tudi bohinjska. A v bistvu to ni sirárska skuta, ampak sírarška skuta, s poudarkom na i in ne na prvi a. Kvečjemu torej sírarska. Namreč, pridevnik sirarška izhaja iz besede sir v smislu sirišča.(Če bi danes hoteli reči "pravilno", bi bila verjetno "siriščna")
Ljudje, tudi Bohinjci, delajo skuto tudi doma. To je preprosta domača skuta, ki nastane, če v mleko zamešamo nekaj skisanega ali t.i. gostega mleka in pustimo zoreti, da se izloči sirotka, ki jo potem dodatno odcedimo, kosmiče lahko še osušimo, dodajamo smetano ipd. To je skuta, vendar ni sirarška.
Sirarška skuta se naredi s siriščem oziroma sirilom. Delovale bi pravzaprav različne kisline, organske ali anorganske. A najpogosteje se pripravi naravno, iz telečjih ali kozjih želodčkov. Deluje pa podobno kot kislo mleko v sladkem mleku pri domači skuti, in tudi postopek je približno enak, oziroma se postopki rahlo razlikujejo po krajih in tudi pri posameznikih/cah.
Potem je še t.i. albuminska skuta, kjer se za sirjenje uporablja citronska kislina, osnova pa je sirotka in ne mleko.
Vse tri skute so torej lahko bohinjske (kolikor vem, albuminska sicer ni tradicionalno bohinjska), lahko pa tudi s kateregakoli drugega kraja. Vse tri so lahko sirarske, če jih pripravijo v sirarni. Sirarška pa je le tista, ki je pripravljena s siriščem.
Razlika med sirarski in sirarški torej ni v slovnični zastarelosti/pravilnosti pridevnika na -ški nasproti pridevniku na -ski, ampak v načinu izdelave. In - če gledamo slovensko - seveda v zlogu poudarka. Bolje bo torej, če rečemo sírarska. Če pa že rečemo tako, da poudarimo i, bomo lažje in bolj naravno izgovorili sírarška.
Kaj je torej pravilno?
---
Bohinjsko sírarško skuto izdeluje več kmetov v Bohinju. Se pa kupi tudi v trgovini, in sicer pod imenom Bohinjska sirarska skuta. Okus pa kljub imenu ni daleč od sírarške skute.
*Dejansko v Seifnitz, torej Žajfinica ...
Bohinjski kmetje so od nekdaj ponosni na svoje mlečne izdelke, še posebej tiste najbolj lokalno značilne in že malo zgodovinske, torej bohinjski sir in mohant. Ostalim izdelkom so pridevnik "bohinjski" pač dali zaradi geografije.
Bohinjska sirarska skuta je seveda tudi bohinjska. A v bistvu to ni sirárska skuta, ampak sírarška skuta, s poudarkom na i in ne na prvi a. Kvečjemu torej sírarska. Namreč, pridevnik sirarška izhaja iz besede sir v smislu sirišča.(Če bi danes hoteli reči "pravilno", bi bila verjetno "siriščna")
Ljudje, tudi Bohinjci, delajo skuto tudi doma. To je preprosta domača skuta, ki nastane, če v mleko zamešamo nekaj skisanega ali t.i. gostega mleka in pustimo zoreti, da se izloči sirotka, ki jo potem dodatno odcedimo, kosmiče lahko še osušimo, dodajamo smetano ipd. To je skuta, vendar ni sirarška.
Sirarška skuta se naredi s siriščem oziroma sirilom. Delovale bi pravzaprav različne kisline, organske ali anorganske. A najpogosteje se pripravi naravno, iz telečjih ali kozjih želodčkov. Deluje pa podobno kot kislo mleko v sladkem mleku pri domači skuti, in tudi postopek je približno enak, oziroma se postopki rahlo razlikujejo po krajih in tudi pri posameznikih/cah.
Potem je še t.i. albuminska skuta, kjer se za sirjenje uporablja citronska kislina, osnova pa je sirotka in ne mleko.
Vse tri skute so torej lahko bohinjske (kolikor vem, albuminska sicer ni tradicionalno bohinjska), lahko pa tudi s kateregakoli drugega kraja. Vse tri so lahko sirarske, če jih pripravijo v sirarni. Sirarška pa je le tista, ki je pripravljena s siriščem.
Razlika med sirarski in sirarški torej ni v slovnični zastarelosti/pravilnosti pridevnika na -ški nasproti pridevniku na -ski, ampak v načinu izdelave. In - če gledamo slovensko - seveda v zlogu poudarka. Bolje bo torej, če rečemo sírarska. Če pa že rečemo tako, da poudarimo i, bomo lažje in bolj naravno izgovorili sírarška.
Kaj je torej pravilno?
---
Bohinjsko sírarško skuto izdeluje več kmetov v Bohinju. Se pa kupi tudi v trgovini, in sicer pod imenom Bohinjska sirarska skuta. Okus pa kljub imenu ni daleč od sírarške skute.
*Dejansko v Seifnitz, torej Žajfinica ...
22. nov. 2016
Krutost neprofitništva in prostovoljstva
V naši družbi se marsikaj ustavi zaradi pomanjkanja besed. Zdimo se kot nekakšne sramežljive pubertetnice, ki morajo nekje v tujini javno in pred več ljudmi izreči nekaj besed v tujem jeziku, pa se zatakne že v drugem stavku - pa čeprav bi znala perfektno. Potem, ko se ta pubertetnica tega navadi, pa se v bistvu izogiba že prvemu stavku. In raje molči.
A tako ni le v tujini, in tako ni le pri besedah. Tako je tudi pri dejanjih. Marsikdo - praktično vsak - je negnjenih k pomoči svojim bližnjim v stiski. Vsaj vest nas peče - in že beg od "naporne slabe vesti" nam dokazuje, da imamo v sebi vgrajeno nagnjenje za dobroto. In to ne kakršnokoli dobroto, ampak tisto zrelo, zavestno, prostovoljno in brez računice.
Tako je na osebni ravni, in ta raven se predvsem pokaže ob nesrečah. Kar je seveda sreča.
Na družbeni ravni je bolj zapleteno. Namreč, pod ime dobrote se vriva marsikaj. Jasno da tudi pristna dobrota, a žal na zahodu pogosto tudi ozadje. To ozadje se včasih razkrije - če ne takoj, pa kmalu - neredko pa ostane za stalno skrito in ga bo morda odkrila zgodovina. Gre za razne zvite postopke, ki zgledajo kot dobrota, v resnici pa so čisto pridobitništvo in potrošništvo za iznajdljive. In marsikatere takšne procese je zahod celo spravil v svojo "demokratično" zakonodajo; načrtno ali nenačrtno, zavestno ali slučajno.
Kaj je (javna) neprofitnost in (javno) prostovoljstvo, vemo vsi. Pa res vemo? Obstaja zakonodaja. Pa je zadosti? Neprofitnost naj bi bilo delo, ki ga nekdo opravlja tako, da od njega ni profita, torej ni dobička in vsi morebitni viški se vlagajo nazaj v posel. Kaj pa stroški? Se je človek, ki se odloči za neprofitno delo, ali prostovoljska organizacija, ki nekaj dela prostovoljno, odreče tudi stroškom? Ja, lahko, a nekdo jih mora vseeno pokrivati, zato neprofitnstvo ne pomeni hkrati vlaganje denarja za pokrivanje stroškov tiste neprofitne dejavnosti od nekod drugod. To bi bila pravzaprav krivica, saj bi nekje jemali, kjer ne bi nič vprašali, če smemo, javno "prostovoljno" dejavnost bi napajali npr. iz zasebnega žepa. To nikakor ni prav, a to se zelo pogosto meša. Meša se tudi zato, ker ne ločujemo zasebnega neprofitizma in javnega. V prvem, torej pri raznih zasebnih konjičkih in dejavnostih, je vsekakor vsakemu prepuščeno osebno, koliko bo vanje vložil. Pri javnih dobrih delih je povsem drugače.
Skratka: profit ali dobiček pri prostovoljnem neprofitstvu torej ni nikakor povezan s stroški. To sta na področju prostovoljstva dve popolnoma različni kategoriji denarja oziroma vložka. Tudi enormni stroški namreč ne pomenijo, da človek nečesa ne more delati zastonj. In še tako visoka letna finančna bilanca ne more pričati o tem, da delo ni bilo opravljeno prostovoljno in brezplačno, z denarjem pa pokriti stroški.
Neprofitnost je samo in izključno tisto (javno) prostovoljno delo ! samo delo !, za katerega se odločim, da zanj ne bom prejel plačila. Vse ostalo ni neprofitnost.
Večina javnih prostovoljcev danes molči. Verjetno so za to razlogi. Upajmo le, da ne taki, kot jih ima pubertetnica v uvodnem primeru.
A tako ni le v tujini, in tako ni le pri besedah. Tako je tudi pri dejanjih. Marsikdo - praktično vsak - je negnjenih k pomoči svojim bližnjim v stiski. Vsaj vest nas peče - in že beg od "naporne slabe vesti" nam dokazuje, da imamo v sebi vgrajeno nagnjenje za dobroto. In to ne kakršnokoli dobroto, ampak tisto zrelo, zavestno, prostovoljno in brez računice.
Tako je na osebni ravni, in ta raven se predvsem pokaže ob nesrečah. Kar je seveda sreča.
Na družbeni ravni je bolj zapleteno. Namreč, pod ime dobrote se vriva marsikaj. Jasno da tudi pristna dobrota, a žal na zahodu pogosto tudi ozadje. To ozadje se včasih razkrije - če ne takoj, pa kmalu - neredko pa ostane za stalno skrito in ga bo morda odkrila zgodovina. Gre za razne zvite postopke, ki zgledajo kot dobrota, v resnici pa so čisto pridobitništvo in potrošništvo za iznajdljive. In marsikatere takšne procese je zahod celo spravil v svojo "demokratično" zakonodajo; načrtno ali nenačrtno, zavestno ali slučajno.
Kaj je (javna) neprofitnost in (javno) prostovoljstvo, vemo vsi. Pa res vemo? Obstaja zakonodaja. Pa je zadosti? Neprofitnost naj bi bilo delo, ki ga nekdo opravlja tako, da od njega ni profita, torej ni dobička in vsi morebitni viški se vlagajo nazaj v posel. Kaj pa stroški? Se je človek, ki se odloči za neprofitno delo, ali prostovoljska organizacija, ki nekaj dela prostovoljno, odreče tudi stroškom? Ja, lahko, a nekdo jih mora vseeno pokrivati, zato neprofitnstvo ne pomeni hkrati vlaganje denarja za pokrivanje stroškov tiste neprofitne dejavnosti od nekod drugod. To bi bila pravzaprav krivica, saj bi nekje jemali, kjer ne bi nič vprašali, če smemo, javno "prostovoljno" dejavnost bi napajali npr. iz zasebnega žepa. To nikakor ni prav, a to se zelo pogosto meša. Meša se tudi zato, ker ne ločujemo zasebnega neprofitizma in javnega. V prvem, torej pri raznih zasebnih konjičkih in dejavnostih, je vsekakor vsakemu prepuščeno osebno, koliko bo vanje vložil. Pri javnih dobrih delih je povsem drugače.
Skratka: profit ali dobiček pri prostovoljnem neprofitstvu torej ni nikakor povezan s stroški. To sta na področju prostovoljstva dve popolnoma različni kategoriji denarja oziroma vložka. Tudi enormni stroški namreč ne pomenijo, da človek nečesa ne more delati zastonj. In še tako visoka letna finančna bilanca ne more pričati o tem, da delo ni bilo opravljeno prostovoljno in brezplačno, z denarjem pa pokriti stroški.
Neprofitnost je samo in izključno tisto (javno) prostovoljno delo ! samo delo !, za katerega se odločim, da zanj ne bom prejel plačila. Vse ostalo ni neprofitnost.
Večina javnih prostovoljcev danes molči. Verjetno so za to razlogi. Upajmo le, da ne taki, kot jih ima pubertetnica v uvodnem primeru.
21. nov. 2016
Upravno naravovarstvo ne bo zmoglo!
Naravovarstvo je zelo kompleksen pojav.
Začne se s povsem nečloveško, torej povsem neantropocentrično postavko, da narava varuje človeka bolje kot človek naravo. Že v tem dnevniku je bilo to večkrat navedeno in razloženo, povezano pa je z evolucijo živega sveta in evolucijo človeka v njem. Človeka bi namreč sploh ne bilo, če ne bi ostala narava delovala varovalno. Tako lahko mirno verjamemo, da če je toliko milijonov let zadeva funkcionirala, funkcionira tudi v t.i. antropocenu.
Naslednja, povsem drugačna kategorija je naravovarstvo kot nedejavnost, oziroma bolje: nedejavnost kot naravovarstvo. Namreč, zdi se, da s človekove strani prav opuščanje določenih aktivnosti, prenehanje določenih nepotrebnih in nesmiselnih izkoriščanj, ustavljanje vse pogostejših presitniških pojavov ... lahko v sedanjem trenutku zelo koristno vpliva na prenehanje vplivov. To velja še posebej za dejavnosti ali pojave, ki so dejansko nepotrebni, na primer nočno osvetljevanje praznih pločnikov, nadelava cest, kjer ni prometa in bi se ga učinkoviteje dalo rešiti drugače ... , ... o tem smo že nakladali ničkolikokrat. V rubriko nedejavnosti bi lahko šteli tudi zavestno odpoved - bodisi osebno ali družbeno - določenim viškom, ki so pravzaprav danes merilo za uspešnost. Na primer poviševanje BDP ni prav nič drugega kot poviševanje pritiska na okoliško naravo, pa če to če tako dobro skrijemo, in če to če bolj razlagamo v smislu, da ob višjem BDP-ju lahko tudi "bolje" skrbino za naravo. To ne more biti res. Če krivulja BDP-ja raste, vzporedno sicer res običajno raste tudi ozaveščenost za skrb za naravo. A dejstvo je, da oboje raste!
Še ena kategorija - v nekoliko drugo smer - je miselna. To ne gre za fizično dejavnost, bi pa ljudem naredili krivico in človeku celo vzeli dostojanstvo, če bi trdili, da mišljenje ni dejavnost. Gre za zelo širok spekter: od teoretiziranja, filozofkso-logično-etičnih izpeljav, posredovanja starih modrosti, do izmišljanja učinkovitejših metod za določene dejavnosti, kot so raziskovanje, opazovanje, ukrepi, sanacije ipd. Takega razmišljanja je v splošnem bistveno premalo, saj rezultati kažejo na mnoge ne le neučinkovite, ampak neredko kar neumne rešitve. Oziroma t.i. rešitve ...
Miselne kategorije so tudi tiste, ki jih moderno poimenujemo ozaveščevalne. Tu gre za dva procesa: zunanjega in notranjega. Človek lahko druge ozavešča z besedo ali zgledom. Lahko pa posameznik ali posameznica v sebi reflektira zunanji svet na ta način, da napreduje v spoštovanju do ostalega sveta, torej tudi do narave. Predvsem pri prvem procesu so opazne, in pravzaprav pogoste, tudi manipulacije. Predvsem politične, ki ne temeljijo niti na kakovostnih podatkih ali informaciji, niti na dobro premišljenih argumentih v korist cilja varovanja narave. TUdi v primeru osebnih refleksij so možne deviacije, predvsem romantiziranje in zdihovanje, ki pogosto meji na psihično bolezen.
Šele od tu naprej pridejo tista področja, ki jih danes - predvsem "poklicni" naravovarstveniki in okoljevarstveniki sami - imenujemo naravovarstvene. Ta dejavnost, hudo majhna po obsegu kadra, denarja, časa, je dejansko tista, ki hoče sebe narediti za edino. In to je napaka. To je huda napaka. Poklicni naravovarstveniki so izjemno majhen drobec človeške populacije. Nemogoče je - kljub morda represivnim pravnim orodjem - narediti veliko. In če človek začne tako razmišljati, če neha samega sebe poveličvati, se verjetno začne tisto naravovarstvo, ki koristi vsem ostalim človeškim prebivalcem na lokalni in globalni ravni, predvsem pa s takim opuščanjem samozagledanega naravovarstva dovolimo drugim ljudem, da končno stopijo na kompleksno pot, ki je človeku dostojna in jo praktično vsak odrasel človek tega planeta zmore.
Desettisoči v Marakešu enostavno ne zmorejo. Ne morejo zmoči! Stotnije po Bruslju ali Parizu enako. Stotnije v Ljubljani tudi ne.
Začne se s povsem nečloveško, torej povsem neantropocentrično postavko, da narava varuje človeka bolje kot človek naravo. Že v tem dnevniku je bilo to večkrat navedeno in razloženo, povezano pa je z evolucijo živega sveta in evolucijo človeka v njem. Človeka bi namreč sploh ne bilo, če ne bi ostala narava delovala varovalno. Tako lahko mirno verjamemo, da če je toliko milijonov let zadeva funkcionirala, funkcionira tudi v t.i. antropocenu.
Naslednja, povsem drugačna kategorija je naravovarstvo kot nedejavnost, oziroma bolje: nedejavnost kot naravovarstvo. Namreč, zdi se, da s človekove strani prav opuščanje določenih aktivnosti, prenehanje določenih nepotrebnih in nesmiselnih izkoriščanj, ustavljanje vse pogostejših presitniških pojavov ... lahko v sedanjem trenutku zelo koristno vpliva na prenehanje vplivov. To velja še posebej za dejavnosti ali pojave, ki so dejansko nepotrebni, na primer nočno osvetljevanje praznih pločnikov, nadelava cest, kjer ni prometa in bi se ga učinkoviteje dalo rešiti drugače ... , ... o tem smo že nakladali ničkolikokrat. V rubriko nedejavnosti bi lahko šteli tudi zavestno odpoved - bodisi osebno ali družbeno - določenim viškom, ki so pravzaprav danes merilo za uspešnost. Na primer poviševanje BDP ni prav nič drugega kot poviševanje pritiska na okoliško naravo, pa če to če tako dobro skrijemo, in če to če bolj razlagamo v smislu, da ob višjem BDP-ju lahko tudi "bolje" skrbino za naravo. To ne more biti res. Če krivulja BDP-ja raste, vzporedno sicer res običajno raste tudi ozaveščenost za skrb za naravo. A dejstvo je, da oboje raste!
Še ena kategorija - v nekoliko drugo smer - je miselna. To ne gre za fizično dejavnost, bi pa ljudem naredili krivico in človeku celo vzeli dostojanstvo, če bi trdili, da mišljenje ni dejavnost. Gre za zelo širok spekter: od teoretiziranja, filozofkso-logično-etičnih izpeljav, posredovanja starih modrosti, do izmišljanja učinkovitejših metod za določene dejavnosti, kot so raziskovanje, opazovanje, ukrepi, sanacije ipd. Takega razmišljanja je v splošnem bistveno premalo, saj rezultati kažejo na mnoge ne le neučinkovite, ampak neredko kar neumne rešitve. Oziroma t.i. rešitve ...
Miselne kategorije so tudi tiste, ki jih moderno poimenujemo ozaveščevalne. Tu gre za dva procesa: zunanjega in notranjega. Človek lahko druge ozavešča z besedo ali zgledom. Lahko pa posameznik ali posameznica v sebi reflektira zunanji svet na ta način, da napreduje v spoštovanju do ostalega sveta, torej tudi do narave. Predvsem pri prvem procesu so opazne, in pravzaprav pogoste, tudi manipulacije. Predvsem politične, ki ne temeljijo niti na kakovostnih podatkih ali informaciji, niti na dobro premišljenih argumentih v korist cilja varovanja narave. TUdi v primeru osebnih refleksij so možne deviacije, predvsem romantiziranje in zdihovanje, ki pogosto meji na psihično bolezen.
Šele od tu naprej pridejo tista področja, ki jih danes - predvsem "poklicni" naravovarstveniki in okoljevarstveniki sami - imenujemo naravovarstvene. Ta dejavnost, hudo majhna po obsegu kadra, denarja, časa, je dejansko tista, ki hoče sebe narediti za edino. In to je napaka. To je huda napaka. Poklicni naravovarstveniki so izjemno majhen drobec človeške populacije. Nemogoče je - kljub morda represivnim pravnim orodjem - narediti veliko. In če človek začne tako razmišljati, če neha samega sebe poveličvati, se verjetno začne tisto naravovarstvo, ki koristi vsem ostalim človeškim prebivalcem na lokalni in globalni ravni, predvsem pa s takim opuščanjem samozagledanega naravovarstva dovolimo drugim ljudem, da končno stopijo na kompleksno pot, ki je človeku dostojna in jo praktično vsak odrasel človek tega planeta zmore.
Desettisoči v Marakešu enostavno ne zmorejo. Ne morejo zmoči! Stotnije po Bruslju ali Parizu enako. Stotnije v Ljubljani tudi ne.
16. nov. 2016
Čudovita nezmotljivost
Papež je - saj to že vsi vemo - pred časom jasno priznal, da ni nezmotljiv. Teologi seveda tega ne morejo priznati, saj je kontradiktorno, da se je papež uprl samemu sebi. A to zdaj pustimo.
Nezmotljivost je ena glavnih lastnosti vsakege od nas. Tudi najbolj trdovratna, če bi se jo človek že slučajno hotel znebiti. Zato je najbolj ugodno, da enostavno pozabiš, da je to sploh kakšna lastnost, sploh pa, da odmisliš, da se to lahko zgodi prav tebi: torej, da si nezmotljiv/a.
Dokler je nezmotljivost zgolj zasebna - in srečo imamo, da nas ima večina zasebno nezmotljivost - je zadeva še nekako znosna. Pač v svoji sobi, predvsem v svojih mislih, si misliš, da imaš vse prav, da so misli, besede in dejanja skrajno pravilna, in da drugače ne more biti. Takoj pa, ko se nezmotljivost preseli v medčloveške odnose, ni več tako enostavno. A tudi to zdaj pustimo.
Devet osmin človeštva se te dni menda ukvarja z minulim časom ameriške volilne kampanije. Menda bo konec sveta ali vsaj četrta svetovna vojna, kot smo tu že ugotovili. Ukvarjati se z minulimi časi je seveda nevarno, če tega človek ne počne zato, da bi se iz zgodovine kaj naučil za svojo prihodnost. Problem tega konkretnega ukvarjanja pa je v tem, da analize kažejo, da se je devet osmin človeštva dejansko motilo glede napovedovanja rezultatov. Samo ena osmina naj bi pravzaprav na tiho vedela, kaj bo v prihodnosti.
In zdaj se godi isto. Istih devet osmin se ukvarja z napovedjo, kaj se bo zgodilo v prihodnje, torej v izvedbi rezultatov tiste kampanije. Čeprav mnoga dejstva, ki so že spet kar rahla preteklost kažejo drugače, istih devet osmin ponovno trdi, da je njihovova napaka pravzaprav nenapaka, ampak pravzaprav nepredviden dogodek, za katerega jih je tista preostala osmina potegnila za nos. Preprosto ni bilo mogoče, a je vseeno potem bilo mogoče. Ali drugače: nezmotljivost devetih osmin je bila tako trdna, da niti zdaj ne odneha. Nezmotljivost je namreč jasno večja od dejanskih rezultatov. Je enostavno čudovito nezmotljiva.
Problem pa je v bistvu še nekje drugje. Namreč, celota ima samo osem osmin. Deveta osmina pa ve, kaj dela, sploh pa ve, da ni nezmotljiva.
Nezmotljivost je ena glavnih lastnosti vsakege od nas. Tudi najbolj trdovratna, če bi se jo človek že slučajno hotel znebiti. Zato je najbolj ugodno, da enostavno pozabiš, da je to sploh kakšna lastnost, sploh pa, da odmisliš, da se to lahko zgodi prav tebi: torej, da si nezmotljiv/a.
Dokler je nezmotljivost zgolj zasebna - in srečo imamo, da nas ima večina zasebno nezmotljivost - je zadeva še nekako znosna. Pač v svoji sobi, predvsem v svojih mislih, si misliš, da imaš vse prav, da so misli, besede in dejanja skrajno pravilna, in da drugače ne more biti. Takoj pa, ko se nezmotljivost preseli v medčloveške odnose, ni več tako enostavno. A tudi to zdaj pustimo.
Devet osmin človeštva se te dni menda ukvarja z minulim časom ameriške volilne kampanije. Menda bo konec sveta ali vsaj četrta svetovna vojna, kot smo tu že ugotovili. Ukvarjati se z minulimi časi je seveda nevarno, če tega človek ne počne zato, da bi se iz zgodovine kaj naučil za svojo prihodnost. Problem tega konkretnega ukvarjanja pa je v tem, da analize kažejo, da se je devet osmin človeštva dejansko motilo glede napovedovanja rezultatov. Samo ena osmina naj bi pravzaprav na tiho vedela, kaj bo v prihodnosti.
In zdaj se godi isto. Istih devet osmin se ukvarja z napovedjo, kaj se bo zgodilo v prihodnje, torej v izvedbi rezultatov tiste kampanije. Čeprav mnoga dejstva, ki so že spet kar rahla preteklost kažejo drugače, istih devet osmin ponovno trdi, da je njihovova napaka pravzaprav nenapaka, ampak pravzaprav nepredviden dogodek, za katerega jih je tista preostala osmina potegnila za nos. Preprosto ni bilo mogoče, a je vseeno potem bilo mogoče. Ali drugače: nezmotljivost devetih osmin je bila tako trdna, da niti zdaj ne odneha. Nezmotljivost je namreč jasno večja od dejanskih rezultatov. Je enostavno čudovito nezmotljiva.
Problem pa je v bistvu še nekje drugje. Namreč, celota ima samo osem osmin. Deveta osmina pa ve, kaj dela, sploh pa ve, da ni nezmotljiva.
15. nov. 2016
Ko jagenjčki umolknejo
V družbi je ne glede na velikost dokaj običajno, da se oblikujeta dva pola: gospodarji in hlapci; ali vladajoči in služeči; ali napihnjeni in ponižani. In prvo dejstvo je, da drug drugega vzdržujejo. Če torej ni gospodarjev, ni hlapcev, če ni (zavestno ali polzavestno) ponižanih, ni (zavestnih ali polzavestnih) napihnjencev. Očitno gre za neko vsesplošno družbeno igro, ki smo jo na Zahodu prignali do hude prefinjenosti, celo take, da igrice sploh ne opazimo več, se z njo seveda niti ne strinjamo, niti strinjamo, in si povrh sploh ne zmoremo predstavljati, da bi takšno stanje bilo lahko kakorkoli drugačno.
Nekatere družbene skupine so praviloma vedno v t.i. slabšem položaju, v družbeni opoziciji - čeprav v bistvu ni nujno, da oponirajo. Predstavljajo kakšne interese ali zamisli, ki družbi pridobitništva za vsako ceno nastavljajo ogledalo, ali pa ji tudi neposredno nasprotujejo. Kdo je točno v takšnem gibanju, je neredko težko ugotoviti, saj se za "opozicijo" pojavljajo tudi nekakšni plačanci pozicije, oziroma tisti, ki imajo kljub vsemu od vladajočih koristi. To so lahko nevladniki, gospodarstveniki, uradništvo. Te bi pač morali izključiti iz te obravnave. A potem se sesuje ves red, in igrica se predčasno zaključi.
Donedavna so bili povsod po svetu naravovarstveniki tisti zadnji sanjači, ki so zagovarjali naravo mimo človeka ali skuupaj s človekom kot naravnim bitjem. Bili so nekakšna vest človeštva, nekakšni sitni, razdirajoči, jamrajoči, celo cvileči in cmerajoči posamezniki in družbe, ki so hoteli ustavljati strašen voz ekonomije, ki je sama sebe oziroma svoje osnovne preživetvene vire dobesedno požirala. Neredko so se pojavljaji v natanko pravem času na natanko pravem mestu. Bili so strah in trepet vladajočih po vseh državah, grožnje velikim korporacijam, sitnost investitorjem od pasje utice do kitajskih in podobnih zidov. Zaradi njih - in to kljub dejanski manjšinskosti po številu in idejah - je bilo treba spreminjati zakonodajo, načrte, celo že izvedene gradnje. Zaradi njih so se rušile vlade in mednarodne ustanove, krhali meddržavni odnosi, vstajala vaška komunalna nesoglasja. Če so si medsebojno nasprotovali investitorji, je bila zmaga pogosto zagotovljena tistemu, ki se je prikazal bolj zeleno, ki je torej "podprl" več naravi prijaznih rešitev. Ja, in ne glede na dejansko končno rešitev. Oni nasptornik pa: gorje mu!
Danes je drugače. Danes so korporacije, države s svojimi vladami in pogajalci, mednarodna trgovina, visoki denarni zneski, lobiji ... vsi ti postali zeleni. Vsi vedo, kaj je to podnebje, kaj so globale grožnje, kaj je lokalna okoljska politika, kako bomo umrli od suše ali poplave, kako nas bo zadela kuga okoljskih migracij in t.i. neelegalnih preseljevanj. Vsi so poučeni, koliko stane tovrstna smrt, in tudi to, koliko se v te smrtno resne zadeve splača investirati.
Skratka. Nekateri (mnogi? vsi?) naravovarstveniki po vsem svetu so sprejeli izziv in s svojimi - sicer tokrat res dokončno neuresničljivimi zelenimi zamislimi - na zeleno obarvali nekdanje nasprotnike, predvsem politiko. Nekateri so to storili posamič, nekateri prostovoljno, še največ pa kar ekipno in to kar z neko pravno proceduro. Saj gre le za preprosto spremembo organizacijske sheme, bodo pojasnili ... in utihnili.
Bo evolucija odnosa predator-plen pokazala, da so se tudi v nekdanjih jagenjčkih skrivali volkovi? Se bo igrica končno začela zaključevati in bo narava zato spet dobila svoje normalno mesto, človeštvo - vključno s poklicnimi "žrtvami" - pa ga bo zaradi svoje neumnosti izgubilo?
Nekatere družbene skupine so praviloma vedno v t.i. slabšem položaju, v družbeni opoziciji - čeprav v bistvu ni nujno, da oponirajo. Predstavljajo kakšne interese ali zamisli, ki družbi pridobitništva za vsako ceno nastavljajo ogledalo, ali pa ji tudi neposredno nasprotujejo. Kdo je točno v takšnem gibanju, je neredko težko ugotoviti, saj se za "opozicijo" pojavljajo tudi nekakšni plačanci pozicije, oziroma tisti, ki imajo kljub vsemu od vladajočih koristi. To so lahko nevladniki, gospodarstveniki, uradništvo. Te bi pač morali izključiti iz te obravnave. A potem se sesuje ves red, in igrica se predčasno zaključi.
Donedavna so bili povsod po svetu naravovarstveniki tisti zadnji sanjači, ki so zagovarjali naravo mimo človeka ali skuupaj s človekom kot naravnim bitjem. Bili so nekakšna vest človeštva, nekakšni sitni, razdirajoči, jamrajoči, celo cvileči in cmerajoči posamezniki in družbe, ki so hoteli ustavljati strašen voz ekonomije, ki je sama sebe oziroma svoje osnovne preživetvene vire dobesedno požirala. Neredko so se pojavljaji v natanko pravem času na natanko pravem mestu. Bili so strah in trepet vladajočih po vseh državah, grožnje velikim korporacijam, sitnost investitorjem od pasje utice do kitajskih in podobnih zidov. Zaradi njih - in to kljub dejanski manjšinskosti po številu in idejah - je bilo treba spreminjati zakonodajo, načrte, celo že izvedene gradnje. Zaradi njih so se rušile vlade in mednarodne ustanove, krhali meddržavni odnosi, vstajala vaška komunalna nesoglasja. Če so si medsebojno nasprotovali investitorji, je bila zmaga pogosto zagotovljena tistemu, ki se je prikazal bolj zeleno, ki je torej "podprl" več naravi prijaznih rešitev. Ja, in ne glede na dejansko končno rešitev. Oni nasptornik pa: gorje mu!
Danes je drugače. Danes so korporacije, države s svojimi vladami in pogajalci, mednarodna trgovina, visoki denarni zneski, lobiji ... vsi ti postali zeleni. Vsi vedo, kaj je to podnebje, kaj so globale grožnje, kaj je lokalna okoljska politika, kako bomo umrli od suše ali poplave, kako nas bo zadela kuga okoljskih migracij in t.i. neelegalnih preseljevanj. Vsi so poučeni, koliko stane tovrstna smrt, in tudi to, koliko se v te smrtno resne zadeve splača investirati.
Skratka. Nekateri (mnogi? vsi?) naravovarstveniki po vsem svetu so sprejeli izziv in s svojimi - sicer tokrat res dokončno neuresničljivimi zelenimi zamislimi - na zeleno obarvali nekdanje nasprotnike, predvsem politiko. Nekateri so to storili posamič, nekateri prostovoljno, še največ pa kar ekipno in to kar z neko pravno proceduro. Saj gre le za preprosto spremembo organizacijske sheme, bodo pojasnili ... in utihnili.
Bo evolucija odnosa predator-plen pokazala, da so se tudi v nekdanjih jagenjčkih skrivali volkovi? Se bo igrica končno začela zaključevati in bo narava zato spet dobila svoje normalno mesto, človeštvo - vključno s poklicnimi "žrtvami" - pa ga bo zaradi svoje neumnosti izgubilo?
12. nov. 2016
Brisalno novinarstvo
Novinarsko delo je težko. Že večkrat smo ugotovili, da se mnogi stalno zaposleni precej radi nagibajo v prepuščanju dela prekarcem, saj so ti bolj prodorni, v določenih primerih si več upajo, predvsem pa so bolj ubogljivi - kar seveda vedo lastniki vsakega medija.
Novinarje so na njihovih šolah seveda učili pisati. Začenši od lepega izražanja, upoštevanja slovničnih in pravopisnih pravil z namenom zmanjševanja lektorskih stroškov, priprave ustrezne strukture besedila ali slike ... Zaradi družbenopolitičnega ozadja so novinarske šole v nekaterih državah tudi nekoliko označene - nekaj pa je to tudi vsebinsko res.
Novinarstvo v smislu zbiranja gradiv in uspešnosti primernega objavljanja je na poti v prepad. Namreč, večino pomembnih novic ne napišejo več poklicni novinarji, ampak komentatorji. Misel je itak misel, in niti lepopis je ne ustavi. Tiskani mediji morajo omejevati velikost pisem bralcev, kontaktne oddaje na rtv medijih so raje kontrolirane in v ponavljanjih - neposredna oglašanja se omejujejo na oddaje o nedolžnih rečeh. Najbolj so na udaru danes prevladujoči elektronski mediji. Komentarje je treba - in hvalabogu to tudi storijo - vsaj pri etično delikatnih vsebinah dobesedno zapreti.
Prostor in čas se torej novinarjem v medijih neprestano manjša, in trend je proti ničli. Novica bo ena - in itak jo bodo (pogosto za kakšno državno in z davki plačano tiskovno agencijo) ponovili vsi mediji. Nanjo se bo vsulo na tisoče komentarjev. In podobe sveta si ne bomo krojili po novici, še manj po vsebini, ampak izključno po komentarjih.
Novinarjem torej ostane samo še en poklic: brisalec. Kaj zbrisati? Namreč, nekdo mora demokraciji ustrezno cenzurirati - vsaj neumnosti. Nekdo mora odločati, kateri del razburjenega pisma bralca ali bralke brisati, nekdo mora presoditi, katerega spraševalca spustiti v eter, da ti ne pokvari celotne kontaktne oddaje. Seveda - na spletu - nek t.i. administrator mora brisati tiste komentarje, ki so žaljivi, neustrezni ... a vseeno dopustiti tiste, da medij ostane zanimiv.
Skratka: nastaja huda potreba po brisalnem novinarstvu.
Novinarje so na njihovih šolah seveda učili pisati. Začenši od lepega izražanja, upoštevanja slovničnih in pravopisnih pravil z namenom zmanjševanja lektorskih stroškov, priprave ustrezne strukture besedila ali slike ... Zaradi družbenopolitičnega ozadja so novinarske šole v nekaterih državah tudi nekoliko označene - nekaj pa je to tudi vsebinsko res.
Novinarstvo v smislu zbiranja gradiv in uspešnosti primernega objavljanja je na poti v prepad. Namreč, večino pomembnih novic ne napišejo več poklicni novinarji, ampak komentatorji. Misel je itak misel, in niti lepopis je ne ustavi. Tiskani mediji morajo omejevati velikost pisem bralcev, kontaktne oddaje na rtv medijih so raje kontrolirane in v ponavljanjih - neposredna oglašanja se omejujejo na oddaje o nedolžnih rečeh. Najbolj so na udaru danes prevladujoči elektronski mediji. Komentarje je treba - in hvalabogu to tudi storijo - vsaj pri etično delikatnih vsebinah dobesedno zapreti.
Prostor in čas se torej novinarjem v medijih neprestano manjša, in trend je proti ničli. Novica bo ena - in itak jo bodo (pogosto za kakšno državno in z davki plačano tiskovno agencijo) ponovili vsi mediji. Nanjo se bo vsulo na tisoče komentarjev. In podobe sveta si ne bomo krojili po novici, še manj po vsebini, ampak izključno po komentarjih.
Novinarjem torej ostane samo še en poklic: brisalec. Kaj zbrisati? Namreč, nekdo mora demokraciji ustrezno cenzurirati - vsaj neumnosti. Nekdo mora odločati, kateri del razburjenega pisma bralca ali bralke brisati, nekdo mora presoditi, katerega spraševalca spustiti v eter, da ti ne pokvari celotne kontaktne oddaje. Seveda - na spletu - nek t.i. administrator mora brisati tiste komentarje, ki so žaljivi, neustrezni ... a vseeno dopustiti tiste, da medij ostane zanimiv.
Skratka: nastaja huda potreba po brisalnem novinarstvu.
10. nov. 2016
Šporhet in štedilnik
Dandanes se je v vsakdanjem pogovoru, znanstvenem pisanju, in vsemu kar je vmes, skorajda nemogoče izogniti tujkam. Zdi se, da gre za proces globalizacije, kjer nas (pretežno) zabavna industrija z one strani Atlantika tako navdušuje, da se ji niti podzavestno ne moremo upirati - oziroma prav podzavestno očitno ne moremo nič.
Žal vsi upi na razne vrste umetnih jezikov, kot so esperanto, znakovni jezik ali kaj podobnega v mednarodni javnosti hitro preide v navidezno angleščino. Še huje je. Če kdo slučajno ne zna angleško (zna pa špansko, kitajsko ali hindujsko, ki imajo enako neverjetno število govorcev), je skorajda izločen. Tja niti turisti ne gredo. Podobno je bilo verjetno nekdaj (in še danes na okrajmejnem Koroškem) - znati "uradni" jezik pomeni znati govoriti. Če ga ne znaš, lahko - in moraš - molčati. In če dolgo molčiš, te naenkrat ni več.
Tujke so pravzaprav v drugi kategoriji, v bolj svobodni, predvsem pa v svobodi posameznika. V bistvu ne gre za tujke, ampak poenostavitve. In čeprav marsikatera tujka v izvornem pomenu govori o kakšni drugi reči, je vseeno nekako razumljivo, o čem govorimo. Oziroma, sčasoma se naredi razumljivo.
Lektorji so včasih trdovratni. Nekdaj so bili še bolj. Ampak bodo hoteli spremeniti v vendar. Kvaliteto v kakovost. Kompaktni disk v trdi disk. Kontejner v zabojnik. Tranformator v pretvornik. Humanizem v človečnost. Otvoritev v odprtje. V redu, čeprav ni vedno enoumno in včasih prav trdo(vratno). A hoteli bodo spremeniti tudi čitanko v berilo, računstvo v matematiko, prirodo v naravo. Včasih tudi za kaj v čemu.
Še in še je primerov, a zaenkrat zaključimo (ali sklenimo?).
Jezik je človekova univerzalna govorica. V bistvu smo si sami naredili babilon, in to s pravili. Kdor bo kdaj bral češka ali poslušal ruska besedila, bo začuden. Kdor bo poiskal korene nemških ali španskih besed, bo začuden. Marsikaj je namreč razumljivo bolj, kot si mislimo. Marsikateri evropski jezik je za razumevanje bistveno lažji, kot nam kažejo pravila v učbenikih in nadobudne/i učitelji/ce. Problem so bile "pravilnosti", ki so nas začele ločevati in ostali smo ločeni, odkar imamo besedoslovje (seveda ne gramatiko in seveda ne slovnico). Izkaže se, da so tujke v bistvu naše povezovalnice. Povezujejo narode in jezike.
A vseeno, na koncu prosim, nikar mi ne menjajte besede šporhet za štedilnik. Čeprav začudeni, da za najbolj vsakdanjo reč v slovenskem jeziku sploh nimamo besede, zato ni potrebno odslej jesti le presne hrane. Presne ali surove?
Žal vsi upi na razne vrste umetnih jezikov, kot so esperanto, znakovni jezik ali kaj podobnega v mednarodni javnosti hitro preide v navidezno angleščino. Še huje je. Če kdo slučajno ne zna angleško (zna pa špansko, kitajsko ali hindujsko, ki imajo enako neverjetno število govorcev), je skorajda izločen. Tja niti turisti ne gredo. Podobno je bilo verjetno nekdaj (in še danes na okrajmejnem Koroškem) - znati "uradni" jezik pomeni znati govoriti. Če ga ne znaš, lahko - in moraš - molčati. In če dolgo molčiš, te naenkrat ni več.
Tujke so pravzaprav v drugi kategoriji, v bolj svobodni, predvsem pa v svobodi posameznika. V bistvu ne gre za tujke, ampak poenostavitve. In čeprav marsikatera tujka v izvornem pomenu govori o kakšni drugi reči, je vseeno nekako razumljivo, o čem govorimo. Oziroma, sčasoma se naredi razumljivo.
Lektorji so včasih trdovratni. Nekdaj so bili še bolj. Ampak bodo hoteli spremeniti v vendar. Kvaliteto v kakovost. Kompaktni disk v trdi disk. Kontejner v zabojnik. Tranformator v pretvornik. Humanizem v človečnost. Otvoritev v odprtje. V redu, čeprav ni vedno enoumno in včasih prav trdo(vratno). A hoteli bodo spremeniti tudi čitanko v berilo, računstvo v matematiko, prirodo v naravo. Včasih tudi za kaj v čemu.
Še in še je primerov, a zaenkrat zaključimo (ali sklenimo?).
Jezik je človekova univerzalna govorica. V bistvu smo si sami naredili babilon, in to s pravili. Kdor bo kdaj bral češka ali poslušal ruska besedila, bo začuden. Kdor bo poiskal korene nemških ali španskih besed, bo začuden. Marsikaj je namreč razumljivo bolj, kot si mislimo. Marsikateri evropski jezik je za razumevanje bistveno lažji, kot nam kažejo pravila v učbenikih in nadobudne/i učitelji/ce. Problem so bile "pravilnosti", ki so nas začele ločevati in ostali smo ločeni, odkar imamo besedoslovje (seveda ne gramatiko in seveda ne slovnico). Izkaže se, da so tujke v bistvu naše povezovalnice. Povezujejo narode in jezike.
A vseeno, na koncu prosim, nikar mi ne menjajte besede šporhet za štedilnik. Čeprav začudeni, da za najbolj vsakdanjo reč v slovenskem jeziku sploh nimamo besede, zato ni potrebno odslej jesti le presne hrane. Presne ali surove?
9. nov. 2016
Četrta svetovna vojna
Kaj je svetovna vojna, je sicer težko vprašanje, a očitno nekateri znajo tudi to šteti in nekateri vedo tudi, kaj je svet. Uradno je človeštvo preživelo dve svetovni vojni. Koliko je bila prva morija svetovna, je še največje vprašanje. O drugi je vprašanj glede obsega sicer manj, a vseeno. Skratka, Švica, Avstralija, Sibirija, Indija, Kitajska ... vse te zadeve pač niso na svetu.
Za tretjo svetovno vojno pravijo, da poteka stalno. Vanjo se povezujejo vse vojne po vsem svetu, s stališča zemlje pravzaprav majhni spopadi, kjer se v istem mestu na enem koncu zabava množica turistov, na drugem in tretjem imajo verske slovesnosti te in druge in še tretje religije, na tretjem povsem mirno spijo, na četrtem na veliko poslujejo nad in pod mizo. Ja, v zadnjem zakotju pa padajo bombe in umirajo ljudje, in otroci. Vmes so včasih zidovi, še bolj pogosto sploh ne.
V tej vojni sodeluje množica - tudi mi - ki kupujemo robo iz dežel s strahotno podcenjenostjo vrednosti dela, nebrzdanim izkoriščanjem narave in nesramnim prenašanjem umazanih tehnologij, ki so nekdaj svinjale danes seveda ekološko neoporečne in po protokolih čiste dežele. V tej vojni je vsak, ki se dotakne računalniške tipkovnice in ki mu od časa do časa skoči sporočilo, da je njegovo digitalno orodje oblelo za virusom. Za zdravje in predvsem za varnost mora potem plačati - na legalnem ali nelegalnem trgu. Podrobno nezdravje, ki je v bistvu vojna, se seli na meddržavno raven, kjer si z izmišljanjem groženj kopičimo enormne potrebe po varnosti. Potrebe, ki hudo veliko stanejo in knjigovodsko krepijo gospodarstvo, življenjsko pa jo v temelju uničujejo. Tretja svetovna vojna - in to še najbolj v smislu "svetovna" - pomeni menda tudi, da se ljudje selijo iz klimatsko neprimernih krajev v primernejše. Ali vsaj na videz primernejše. In zanimivo, prav Evropa in Severna Amerika imata očitno najboljšo klimo - prav kontinenta, kjer smo "klimo" pravzaprav očistili na račun narave onih dežel, kamor smo izvozili okoljske stroške.
Četrta svetovna vojna se je menda začela danes. Menda je nekje nekdo zmagal, ki ne bi smel, in ki ne zna delati s svetom. Menda je z napovedjo določenih prijateljstev razočaral vse, ki so se s temi bodočimi prijatelji igrali vojne. Še najbolj pa je razočaral visoko znanost prerokovalcev in njihovega modeliranja. (Se je treba resno vrpašati tudi o kakšnih drugih visokoznanstvenih modeliranjih?) Menda je posegel v kiberprostor tako, da so "nelegalni" hekerji delali zanj proti "legalnim" hekerjem in tako ugasnil najbolj drago vojno ta trenutek. A to je menda tudi vojna. Menda je ta zmagovalec zaradi osebne neuravnovešenosti - ali pa prav zaradi nje - kontradiktorno potegnil v svoj krog prav tiste ljudi, ki so se doslej načrtno ali po sili razmer umikali grobim (a menda legalnim) prijemom hiperbogatih in presitih. Kontrdadiktorno menda toliko bolj, ker sam sebe prepričuje celo, da je bolj bogat, kot se vidi.
Četrta svetovna vojna je pravzaprav hecna. Nihče ne ve, kaj se dogaja.. Oziroma, vsi v bistvu vemo, da se ne dogaja nič. Ali, da se morda res napoveduje, da se dogajanje niča ustavi.
Četrta svetovna vojna je vojna niča proti niču.
---
Ko boste odslej brali novice, bodite pazljivi predvsem na pridevnike. Namreč, čeprav so le pridejani, se z njimi pisci najbolj opredeljujejo/mo. Tako dejansko nihče ne ve, kaj pri vojni pomeni "svetovna", in tudi ne, kaj je "četrta", ki v obravnavanem primeru pač ni števnik, ampak navaden pridevnik, in le zato, da se pisec sam sebi zdi bolj "pameten".
Za tretjo svetovno vojno pravijo, da poteka stalno. Vanjo se povezujejo vse vojne po vsem svetu, s stališča zemlje pravzaprav majhni spopadi, kjer se v istem mestu na enem koncu zabava množica turistov, na drugem in tretjem imajo verske slovesnosti te in druge in še tretje religije, na tretjem povsem mirno spijo, na četrtem na veliko poslujejo nad in pod mizo. Ja, v zadnjem zakotju pa padajo bombe in umirajo ljudje, in otroci. Vmes so včasih zidovi, še bolj pogosto sploh ne.
V tej vojni sodeluje množica - tudi mi - ki kupujemo robo iz dežel s strahotno podcenjenostjo vrednosti dela, nebrzdanim izkoriščanjem narave in nesramnim prenašanjem umazanih tehnologij, ki so nekdaj svinjale danes seveda ekološko neoporečne in po protokolih čiste dežele. V tej vojni je vsak, ki se dotakne računalniške tipkovnice in ki mu od časa do časa skoči sporočilo, da je njegovo digitalno orodje oblelo za virusom. Za zdravje in predvsem za varnost mora potem plačati - na legalnem ali nelegalnem trgu. Podrobno nezdravje, ki je v bistvu vojna, se seli na meddržavno raven, kjer si z izmišljanjem groženj kopičimo enormne potrebe po varnosti. Potrebe, ki hudo veliko stanejo in knjigovodsko krepijo gospodarstvo, življenjsko pa jo v temelju uničujejo. Tretja svetovna vojna - in to še najbolj v smislu "svetovna" - pomeni menda tudi, da se ljudje selijo iz klimatsko neprimernih krajev v primernejše. Ali vsaj na videz primernejše. In zanimivo, prav Evropa in Severna Amerika imata očitno najboljšo klimo - prav kontinenta, kjer smo "klimo" pravzaprav očistili na račun narave onih dežel, kamor smo izvozili okoljske stroške.
Četrta svetovna vojna se je menda začela danes. Menda je nekje nekdo zmagal, ki ne bi smel, in ki ne zna delati s svetom. Menda je z napovedjo določenih prijateljstev razočaral vse, ki so se s temi bodočimi prijatelji igrali vojne. Še najbolj pa je razočaral visoko znanost prerokovalcev in njihovega modeliranja. (Se je treba resno vrpašati tudi o kakšnih drugih visokoznanstvenih modeliranjih?) Menda je posegel v kiberprostor tako, da so "nelegalni" hekerji delali zanj proti "legalnim" hekerjem in tako ugasnil najbolj drago vojno ta trenutek. A to je menda tudi vojna. Menda je ta zmagovalec zaradi osebne neuravnovešenosti - ali pa prav zaradi nje - kontradiktorno potegnil v svoj krog prav tiste ljudi, ki so se doslej načrtno ali po sili razmer umikali grobim (a menda legalnim) prijemom hiperbogatih in presitih. Kontrdadiktorno menda toliko bolj, ker sam sebe prepričuje celo, da je bolj bogat, kot se vidi.
Četrta svetovna vojna je pravzaprav hecna. Nihče ne ve, kaj se dogaja.. Oziroma, vsi v bistvu vemo, da se ne dogaja nič. Ali, da se morda res napoveduje, da se dogajanje niča ustavi.
Četrta svetovna vojna je vojna niča proti niču.
---
Ko boste odslej brali novice, bodite pazljivi predvsem na pridevnike. Namreč, čeprav so le pridejani, se z njimi pisci najbolj opredeljujejo/mo. Tako dejansko nihče ne ve, kaj pri vojni pomeni "svetovna", in tudi ne, kaj je "četrta", ki v obravnavanem primeru pač ni števnik, ampak navaden pridevnik, in le zato, da se pisec sam sebi zdi bolj "pameten".
8. nov. 2016
Sistemske spremembe
... so smiselne samo, če gredo od spodaj navzgor. Tiste od zgoraj - in po večini se dogajajo v politiki zahodnega sveta že vsaj od rimske dobe - običajno vodijo v bolečo revolucijo.
Prvi primer.
Oblast neke države dvigne davke. Načeloma in v zdravi demokraciji to ni nič spornega, saj so davki vendarle namenjeni skupnim zadevam; torej z dvigom davkov prispevamo več sami sebi, vendar ne neposredno zasebno, ampak denar zaupamo v dvig ravní skupne blaginje. Tako imamo lahko boljše prometnice, po katerih se bolj varno in bolj učinkovito prevažajo proizvodi gospodarstva - zato posamezniki in podjetja več zaslužijo. Tako imamo boljši izobraževalni sistem, iz katerega prihajajo bolj razgledani strokovnjaki, ki dvigajo kakovost izdelkov in v sedanji ekonomiji pridobijo več denarja. Tako imamo bolj poglobljeno kulturo, zaradi katere pride do celovitosti in vsestranskosti pogleda na življenje, ekonomijo in družbo. Po zdravstvo, zaradi katerega lažje delamo in delujemo.
Če torej gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, kultura in te reči potrebujejo sistemske spremembe, ker v njih vidijo smisel, jih je treba skozi politiko izvesti. Zanesljivo bodo prinesle celovit napredek.
Če takšne sistemsko-davčne spremembe skuša uvajati državna ali lokana ali naddržavna oblast - in to neredko v relativno kratkem mandatu nekaj let - se to družbi maščuje. S postopnim nalaganjem, in to ne glede na politično usmerjenost, se sistemske spremembe od zgoraj nalagajo in sesedajo same vase v družbi, dokler ta ne zmore več.
Drugi primer.
Izobraževalni sistem je ponekod sila dinamičen. Na vsakih nekaj let ali celo med letom, se spreminja forma, zahteve, merila ... Snov jasno ostaja vedno enaka: jezik, računstvo, prirodoslovje, umetnost. Štirje stebri se gradijo in dograjujejo ter razvejajo in specializirajo. Ne bomo razpredali po vsem sistemu, ampak se samo vprašajmo za najvišji izobrazbeni nivo: ali kdo na tem svetu še razume, kakšne nazive imajo diplomanti in doktoranti. Kaj je univerzitetna diploma danes in kaj je bila včeraj? Kaj je doktor v Italiji in kaj v Sloveniji, kaj včeraj, predvsčerajšnjim in danes. Ali jutri? Kaj diplomirani inženir v Avstriji ali na Madžarskem, in kaj pri nas. Kateri magister je ta in kateri je oni; kateri je znanstvenik in neznanstvenik? Kakšno dolžino nazivov ima zdravnik akademik? Je v življenju več naredil kot napol samohranilka s sedmimi otroki?
Tretji primer.
Prestrukturiranje javnih ustanov je v mnogih državah - če ne kar povsod - stalnica. Morda edina stalnica, in celo vsebina se stalno spreminja. In vendarle ljudje ostanejo vedno isti, uradnice in uradniki. Torej z isto izobrazbo, istimi navadami, načinom dela, pristopom do strank ali vsebine ... Seveda se spreminjajo, a le osebno, in upamo, da v dobro smer zorenja - a službeno se v bistvu spreminjajo le sila redki. Vse več pa jih išče utehe v takšnih ali drugačnih psevdosindikalnih razmišljanjih. Ob prestrukturiranju dobijo posamezniki nove nazive, verjetno nova pooblastila. Morda jih celo pošljejo v nekajurni seminar. Neljubim sodelavcem se določena pooblastila tudi vzamejo, ob najhujših primerih se na račun medsebojnega obračunavanja lahko kar ukinjejo posamezni oddelki. Kaj se zgodi: isti ljudeje se znajdejo v drugačni strukturi, ki je vsiljena od zgoraj. Morda je boljša - seveda je lahko, če je tisti, ki jo je formalno izvedel v živo doumel probleme od spodaj, a to je v sedanji upravno-politični zmedi komaj kdaj.
Običajno uveljavljanje nečesa od zgoraj, nekega diktata, ki deluje "v imenu" še višjega, neredko imaginarnega, ni izboljšava. Tako se pogost izgovor za sistemske spremembe "od zgoraj", npr EU ali "povsod v tujini" ali "čas prinese svoje" ali kakšno drugo "božanstvo" izkaže za slabo - čeprav morda celo ni slabo, a ga tako pokažemo.
Škoda, da moramo biti nesrečni.
Prvi primer.
Oblast neke države dvigne davke. Načeloma in v zdravi demokraciji to ni nič spornega, saj so davki vendarle namenjeni skupnim zadevam; torej z dvigom davkov prispevamo več sami sebi, vendar ne neposredno zasebno, ampak denar zaupamo v dvig ravní skupne blaginje. Tako imamo lahko boljše prometnice, po katerih se bolj varno in bolj učinkovito prevažajo proizvodi gospodarstva - zato posamezniki in podjetja več zaslužijo. Tako imamo boljši izobraževalni sistem, iz katerega prihajajo bolj razgledani strokovnjaki, ki dvigajo kakovost izdelkov in v sedanji ekonomiji pridobijo več denarja. Tako imamo bolj poglobljeno kulturo, zaradi katere pride do celovitosti in vsestranskosti pogleda na življenje, ekonomijo in družbo. Po zdravstvo, zaradi katerega lažje delamo in delujemo.
Če torej gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, kultura in te reči potrebujejo sistemske spremembe, ker v njih vidijo smisel, jih je treba skozi politiko izvesti. Zanesljivo bodo prinesle celovit napredek.
Če takšne sistemsko-davčne spremembe skuša uvajati državna ali lokana ali naddržavna oblast - in to neredko v relativno kratkem mandatu nekaj let - se to družbi maščuje. S postopnim nalaganjem, in to ne glede na politično usmerjenost, se sistemske spremembe od zgoraj nalagajo in sesedajo same vase v družbi, dokler ta ne zmore več.
Drugi primer.
Izobraževalni sistem je ponekod sila dinamičen. Na vsakih nekaj let ali celo med letom, se spreminja forma, zahteve, merila ... Snov jasno ostaja vedno enaka: jezik, računstvo, prirodoslovje, umetnost. Štirje stebri se gradijo in dograjujejo ter razvejajo in specializirajo. Ne bomo razpredali po vsem sistemu, ampak se samo vprašajmo za najvišji izobrazbeni nivo: ali kdo na tem svetu še razume, kakšne nazive imajo diplomanti in doktoranti. Kaj je univerzitetna diploma danes in kaj je bila včeraj? Kaj je doktor v Italiji in kaj v Sloveniji, kaj včeraj, predvsčerajšnjim in danes. Ali jutri? Kaj diplomirani inženir v Avstriji ali na Madžarskem, in kaj pri nas. Kateri magister je ta in kateri je oni; kateri je znanstvenik in neznanstvenik? Kakšno dolžino nazivov ima zdravnik akademik? Je v življenju več naredil kot napol samohranilka s sedmimi otroki?
Tretji primer.
Prestrukturiranje javnih ustanov je v mnogih državah - če ne kar povsod - stalnica. Morda edina stalnica, in celo vsebina se stalno spreminja. In vendarle ljudje ostanejo vedno isti, uradnice in uradniki. Torej z isto izobrazbo, istimi navadami, načinom dela, pristopom do strank ali vsebine ... Seveda se spreminjajo, a le osebno, in upamo, da v dobro smer zorenja - a službeno se v bistvu spreminjajo le sila redki. Vse več pa jih išče utehe v takšnih ali drugačnih psevdosindikalnih razmišljanjih. Ob prestrukturiranju dobijo posamezniki nove nazive, verjetno nova pooblastila. Morda jih celo pošljejo v nekajurni seminar. Neljubim sodelavcem se določena pooblastila tudi vzamejo, ob najhujših primerih se na račun medsebojnega obračunavanja lahko kar ukinjejo posamezni oddelki. Kaj se zgodi: isti ljudeje se znajdejo v drugačni strukturi, ki je vsiljena od zgoraj. Morda je boljša - seveda je lahko, če je tisti, ki jo je formalno izvedel v živo doumel probleme od spodaj, a to je v sedanji upravno-politični zmedi komaj kdaj.
Običajno uveljavljanje nečesa od zgoraj, nekega diktata, ki deluje "v imenu" še višjega, neredko imaginarnega, ni izboljšava. Tako se pogost izgovor za sistemske spremembe "od zgoraj", npr EU ali "povsod v tujini" ali "čas prinese svoje" ali kakšno drugo "božanstvo" izkaže za slabo - čeprav morda celo ni slabo, a ga tako pokažemo.
Škoda, da moramo biti nesrečni.
2. nov. 2016
Skrite zabave
V zahodnem svetu zabava dandanes predstavlja veliko vrednoto. Seveda je ni na lestvici vrednot, če bi kdo naredil anketo ali če bi sami v sebi pomislili na to. Lestvice "vrednot" so pač zastarele in v svoj obseg še niso jemale nove dobe.
Vrednota - sploh pa tisto, kar uvrščamo med vrednote - se namreč ne more meriti s tem, kaj obkrožimo na lestvici, ali kaj se nam zdi, da je vredno. Še manj je mogoče pomembnost neke vrednote meriti z občutkom, da je treba nekaj vzvišenega povedati, če te kdo o tem sprašuje. Na primer, da potem rečemo, da je naša največja vrednota zdravje, ali pa ljubezen, morda delo, varnost, narava itd. Ne. To bi bil le teoretični odgovor na akademsko vprašanje, ki se nas osebno v bistvu sploh ne tiče, in celo nima skoraj nič z vrednotami. Vrednote v praktičnem življenju so nekaj povsem drugega.
Vrednota v praktičnem življenju se meri zelo preprosto, merilo pa je čas. Torej, čemur posvečaš več pozornosti, tisto je več vredno. Pri tem pa ne šteje le sâmo "vrednostno" dajanje na sebi, ampak tudi priprave za ta čas. Celo take navidezne obrate poznamo, ko človek za uresničevanje končne vrednote porabi silno malo časo a za priprave izredno veliko.
Vzemimo starše, ki skrbijo za svojo največjo vrednoto, otroke. Pravzaprav so vse misli okrog doma, službe in zaslužka, neposredne pomoči, ustreznih pogojev ipd. usmerjene v vrednoto otrok. Tudi pri tistih starših, pri katerih otroci tarnajo, da so samo v službi, gre - vsaj upajmo tako - v večini primerov za žrtvovanje zanje: da bi bilo otrokom boljše danes in dolgoročno.
Zdi pa se, da se vrednote vse bolj odmikajo od tistih tradicionalnih, in se koncetrirajo v eni sami: moji osebni zabavi. Ljudje garajo mesec in mesece, da se lahko potem podajo na kratko a drago potovanje v eksotične kraje. Ljudje še in še vlagajo v delo, a si potem z zaslužkom ne kupijo potrebnih reči, ampak orodja za zabavo, telefone, ki so prav zabavno "pametni", računalnike, ki jih gledajo in po njih brskajo, namesto, da bi jih uporabljali za dobro in svoje talente z vsebinami oplemenitili - ali celo prispevali k dobremu. Potem razne rekreacije in sprostitve, ki seveda sploh niso poceni, a ki jih nujno potrebujejo - pravzaprav samo zato, da potem lahko spet delajo, dejansko pa imejo povsem kratkoročne učinke na telo in morda na duha.
Potem zidamo ograje, fizične in mentalne, zgolj zato, da se odmejimo od tistih soljudi, ki za golo življenje potrebujejo zgolj vsakdanji kruh. Pod krinko naše varnosti nam ni mar za njihovo varnost - naša varnost pa se pravzaprav kaže kot želja po ustaljenih vzorcih, ki vse bolj, in to res hudo, težijo v smer sprostitve, lastnega načrta, prilaščenih navideznih vrednot, ki druge izključujejo ... skratka v smer skrite zabave.
Vrednota - sploh pa tisto, kar uvrščamo med vrednote - se namreč ne more meriti s tem, kaj obkrožimo na lestvici, ali kaj se nam zdi, da je vredno. Še manj je mogoče pomembnost neke vrednote meriti z občutkom, da je treba nekaj vzvišenega povedati, če te kdo o tem sprašuje. Na primer, da potem rečemo, da je naša največja vrednota zdravje, ali pa ljubezen, morda delo, varnost, narava itd. Ne. To bi bil le teoretični odgovor na akademsko vprašanje, ki se nas osebno v bistvu sploh ne tiče, in celo nima skoraj nič z vrednotami. Vrednote v praktičnem življenju so nekaj povsem drugega.
Vrednota v praktičnem življenju se meri zelo preprosto, merilo pa je čas. Torej, čemur posvečaš več pozornosti, tisto je več vredno. Pri tem pa ne šteje le sâmo "vrednostno" dajanje na sebi, ampak tudi priprave za ta čas. Celo take navidezne obrate poznamo, ko človek za uresničevanje končne vrednote porabi silno malo časo a za priprave izredno veliko.
Vzemimo starše, ki skrbijo za svojo največjo vrednoto, otroke. Pravzaprav so vse misli okrog doma, službe in zaslužka, neposredne pomoči, ustreznih pogojev ipd. usmerjene v vrednoto otrok. Tudi pri tistih starših, pri katerih otroci tarnajo, da so samo v službi, gre - vsaj upajmo tako - v večini primerov za žrtvovanje zanje: da bi bilo otrokom boljše danes in dolgoročno.
Zdi pa se, da se vrednote vse bolj odmikajo od tistih tradicionalnih, in se koncetrirajo v eni sami: moji osebni zabavi. Ljudje garajo mesec in mesece, da se lahko potem podajo na kratko a drago potovanje v eksotične kraje. Ljudje še in še vlagajo v delo, a si potem z zaslužkom ne kupijo potrebnih reči, ampak orodja za zabavo, telefone, ki so prav zabavno "pametni", računalnike, ki jih gledajo in po njih brskajo, namesto, da bi jih uporabljali za dobro in svoje talente z vsebinami oplemenitili - ali celo prispevali k dobremu. Potem razne rekreacije in sprostitve, ki seveda sploh niso poceni, a ki jih nujno potrebujejo - pravzaprav samo zato, da potem lahko spet delajo, dejansko pa imejo povsem kratkoročne učinke na telo in morda na duha.
Potem zidamo ograje, fizične in mentalne, zgolj zato, da se odmejimo od tistih soljudi, ki za golo življenje potrebujejo zgolj vsakdanji kruh. Pod krinko naše varnosti nam ni mar za njihovo varnost - naša varnost pa se pravzaprav kaže kot želja po ustaljenih vzorcih, ki vse bolj, in to res hudo, težijo v smer sprostitve, lastnega načrta, prilaščenih navideznih vrednot, ki druge izključujejo ... skratka v smer skrite zabave.
21. okt. 2016
Sporazumevanje z nezemljani
Občasno - ko politika iz tega ali onega razloga miruje - se v dnevnem časopisju pojavijo tudi novice s podrožja astronomije. To področje, čeprav danes za razliko od preteklosti ekonomsko ali duhovno povsem nepotrebno, človeka še vedno vznemirja. Morda je eno redkih, v katero celotna civilizacija vlaga enormne količine denarja, cilji in uspehi pa so hudo vprašljivi. Zakaj bi npr. morali vedeti, ali smo v vesolju sami, če še svoje lastne osamljeniosti večina starejših (?tudi mladih v kibernetskih mrežah?) na tem svetu ne zmore premagovati? Kaj nam pomaga, če vemo, da na Evropi brizga voda, če jo v Evropi ne znamo porazdeliti in primerno deliti s sušnimi predeli sveta? Kaj bomo z znanjem o zvezdah, ki jih zaradi odaljenosti vidimo tudi časovno 14 milijard let nazaj, ko energije svoje zvezde ne znamo niti približno tako izkoristiti, kot to delajo fotosintetske rastline? Lahko se tudi vprašamo, zakaj tako dragi stroji in tako dolga raziskovanja za nek polet v vesolje, ki se potem izjalovi. In še se lahko vprašamo, zakaj potem tako ali drugače udeleženi davkoplačevalci sveta sploh ne moremo videti dejanskih posnetkov, ampak zgolj simulacije, risanke? So res simulirane igračke za odrasle tako drage, da je njihova cena neprimerljiva z vlaganjem v druge, vsakdanje potrebne težave emljanov?
Vprašanj je ničkoliko, a človekov duh je neustavljiv. Najbolj pa nas verjetno muči, če smo sami.
In na to vprašanje človeštvo stalno skuša najti rešitev. Kar se tiče človekovega raziskovalnega duha, je to dobro. Kar se tiče metod, kako to delamo, je glede na stanje sveta, izkoriščanja, vojn, revščine, razosebljenosti in podobnih pojavov, najmanj slabo, če ne celo grdo in morda kar narobe. Kontradikcija je kar nerazumljiva.
Tako so tudi odgovori na to najpomembnejše vprašanje povsem diametralno različni. Naenkrat se morda pojavi novica, da smo odkrili nezemljane. Potem se čez kratek čas pojavi, da je šlo za napako sistema (ali našačnega znanstvenika). Potem nek statistik izračuna, da je glede na toliko in toliko (domnevno) odkritih eksoplanetov toliko-in-toliko verjetnost, da tam živijo nezemljani. A hitro se najde drug statistik, ki jasno dokaže (v okviru svojih metod), da je možnost za življenje zunaj Zemlje pravzaprav nič, ali zelo blizu ničle. Ostanejo tudi delujoči razni informacijski sistemi, ki stalno spremljajo signale z neba, če bi morda kje prišlo do kakšnega urejenega zaporedja, ali vsaj zaporedja, ki bi ga mi lahko razlagali kot urejenega. Kar obstajajo, že desetletja, pa nič.
Problem komunikacije z ostalimi vesoljci - če ti obstajajo - smo v bistvu mi sami. In to se najbolj kaže pri naši komunikaciji.
Poglejmo.
Na svetu živi toliko-in toliko živih bitij. Po načelih je inteligentna (sapientna) samo ena, Homo, človek. Ostale so pod ravnijo, na kateri je možna komunikacija. Ali je to res, je seveda nedokazljivo, ker je stopnjo in kakovost komunikacije med dvema kategorično različnima sistemoma mogoče meriti le iz neodvisne pozicije. Torej, bi morda lahko neko tretje bitje ugotovilo, ali jaz komuniciram z mravljo ali ne. Kakšno bi moralo biti to tretje bitje, seveda ni jasno, in niti ne more biti jasno v miselnih okvirih, kakršnih se gibljemo. Da ne more biti niti jasno, ali je tretje bitje primerno za ugotavljanje, dokazuje tudi človek, ki se sicer skuša postaviti v vlogo razsodnika, kako komunicirajo druga zemeljska bitja med sabo, a mu to ne uspeva prav preveč - oziroma si zadeve očitno predstavlja povsem antropomorfno, torej po kopitu, ki si ga je izmislil sam, to kopito pa ne daje nobenega zagotovila, da tako tudi res je.
Kaj torej?
Naj pričakujemo, da bo človek zmogel kakorkoli komunicirati z zunajzemeljskimi bitji, če se še niti približal ni enakovredni komunikaciji s sobitji? Je možno, da človek v svoji "superiornosti dojemanja samega sebe" kakorkoli kdaj zmožen sprejeti in doumeti signal, ki bo kategorično drugačen o signalov, kakšne dojemamo?
Kaj, če je teh signalov že množica okrog nas, pa nimamo pravih čutil niti aparatur? Kaj če nam množico takšnih signalov pošiljajo že sobitja na naši Zemlji? Kaj, če celo povsem stalno komuniciramo s sobitji na tej zamlji, pa smo doumevanje te komunikacije zanmearili, odmislili, postali v bistvu ujetniki svoje miselne paradigme mišljenja? Kaj, če človek v bistvu živi v celovitem ekosistemu, pa mu to niti ni treba vedeti, in je morda celo bolje za preživetje, da tega ne ve, ker bi ga tako še bolj uničeval - samemu sebi?
Kaj, če nas je evolucija pripeljala raje do točke, da iščemo po oddaljenem vsemirju, saj je to za naš nadaljni razvoj dolgoročno evolucijsko bolj uspešno in bo človek zato uničil manj Zemlje? In so celo enormni denarni vložki le dokaz, da denar pri medčloveških in medbitijski odnosih povsem nepomembna zadeva, pa naj gre, ali ne gre, kamor pač hoče?
Vprašanj je ničkoliko, a človekov duh je neustavljiv. Najbolj pa nas verjetno muči, če smo sami.
In na to vprašanje človeštvo stalno skuša najti rešitev. Kar se tiče človekovega raziskovalnega duha, je to dobro. Kar se tiče metod, kako to delamo, je glede na stanje sveta, izkoriščanja, vojn, revščine, razosebljenosti in podobnih pojavov, najmanj slabo, če ne celo grdo in morda kar narobe. Kontradikcija je kar nerazumljiva.
Tako so tudi odgovori na to najpomembnejše vprašanje povsem diametralno različni. Naenkrat se morda pojavi novica, da smo odkrili nezemljane. Potem se čez kratek čas pojavi, da je šlo za napako sistema (ali našačnega znanstvenika). Potem nek statistik izračuna, da je glede na toliko in toliko (domnevno) odkritih eksoplanetov toliko-in-toliko verjetnost, da tam živijo nezemljani. A hitro se najde drug statistik, ki jasno dokaže (v okviru svojih metod), da je možnost za življenje zunaj Zemlje pravzaprav nič, ali zelo blizu ničle. Ostanejo tudi delujoči razni informacijski sistemi, ki stalno spremljajo signale z neba, če bi morda kje prišlo do kakšnega urejenega zaporedja, ali vsaj zaporedja, ki bi ga mi lahko razlagali kot urejenega. Kar obstajajo, že desetletja, pa nič.
Problem komunikacije z ostalimi vesoljci - če ti obstajajo - smo v bistvu mi sami. In to se najbolj kaže pri naši komunikaciji.
Poglejmo.
Na svetu živi toliko-in toliko živih bitij. Po načelih je inteligentna (sapientna) samo ena, Homo, človek. Ostale so pod ravnijo, na kateri je možna komunikacija. Ali je to res, je seveda nedokazljivo, ker je stopnjo in kakovost komunikacije med dvema kategorično različnima sistemoma mogoče meriti le iz neodvisne pozicije. Torej, bi morda lahko neko tretje bitje ugotovilo, ali jaz komuniciram z mravljo ali ne. Kakšno bi moralo biti to tretje bitje, seveda ni jasno, in niti ne more biti jasno v miselnih okvirih, kakršnih se gibljemo. Da ne more biti niti jasno, ali je tretje bitje primerno za ugotavljanje, dokazuje tudi človek, ki se sicer skuša postaviti v vlogo razsodnika, kako komunicirajo druga zemeljska bitja med sabo, a mu to ne uspeva prav preveč - oziroma si zadeve očitno predstavlja povsem antropomorfno, torej po kopitu, ki si ga je izmislil sam, to kopito pa ne daje nobenega zagotovila, da tako tudi res je.
Kaj torej?
Naj pričakujemo, da bo človek zmogel kakorkoli komunicirati z zunajzemeljskimi bitji, če se še niti približal ni enakovredni komunikaciji s sobitji? Je možno, da človek v svoji "superiornosti dojemanja samega sebe" kakorkoli kdaj zmožen sprejeti in doumeti signal, ki bo kategorično drugačen o signalov, kakšne dojemamo?
Kaj, če je teh signalov že množica okrog nas, pa nimamo pravih čutil niti aparatur? Kaj če nam množico takšnih signalov pošiljajo že sobitja na naši Zemlji? Kaj, če celo povsem stalno komuniciramo s sobitji na tej zamlji, pa smo doumevanje te komunikacije zanmearili, odmislili, postali v bistvu ujetniki svoje miselne paradigme mišljenja? Kaj, če človek v bistvu živi v celovitem ekosistemu, pa mu to niti ni treba vedeti, in je morda celo bolje za preživetje, da tega ne ve, ker bi ga tako še bolj uničeval - samemu sebi?
Kaj, če nas je evolucija pripeljala raje do točke, da iščemo po oddaljenem vsemirju, saj je to za naš nadaljni razvoj dolgoročno evolucijsko bolj uspešno in bo človek zato uničil manj Zemlje? In so celo enormni denarni vložki le dokaz, da denar pri medčloveških in medbitijski odnosih povsem nepomembna zadeva, pa naj gre, ali ne gre, kamor pač hoče?
20. okt. 2016
Hekerji
Kdor se ukvarja z informatiko - torej resno strukturno informatiko, ne brskanjem po podatkih in mešanjem psevdonaključno padajočih dejstev - se je gotovo že srečal s hekanjem ozriroma hekerji. S tem se je pravzaprav srečal že vsak laični uporabnih informacijske infrastrukture, ki si je moral namestiti protivirusni program ali je ugotovil, da neke zadeve ne delujejo po pričakovanjih niti njega kot kupca, niti prodajalce npr. programske opreme. In da se potem "nič" ne da narediti.
Kdor je kdaj vodil kakšno podjetje, ki je tako ali drugače zadevalo informatiko - torej strukturno informatiko, ne popravljanje računalnikov - tudi ve, kako naporni so lahko uporabniki digitalnih medijev, sploh omreženih, če se ne držijo osnovih in zelo preprostih pravil t.i. kibernetske varnosti.
Danes hekanje velja pretežno za negativno dejavnost. Zlom kode, vdor v sistem, za uničenje in krajo, to je kriminal, če ne kar teroirezm in nedovoljeno podtalno delovanje. Celo tole pisanje lahko postane sumljivo, saj avtomatski sledilci (pri javnem pisanju vohunjenja seveda sploh ni treba nič prikrivati) takoj dvignejo svoja digitalna "ušesa" in sprožijo dodatno preverjanje piscev zapisanih sumljivih besed. Zato se nikar ne čudite, če je kakšna beseda napisana narobe.
Praviloma pa so hekerji zelo nadpovprečno nadarjeni inteligentneži, ki svoje delo izvajajo z velikim idealizmom. V medijih se jim občasno celo pridene pridevnik sodobnih robinhoodovcev, ki jemljejo bogatim in dajejo revnim. Verjetno je kar dejansko tako, saj enormno bogata računalniška in informacijska podjetja pač dajo misliti množicam "revežev", ki ves ta pogon zavestno ali manj zavestno podpira.
Hekerstvo je neke vrste hladna vojna, če ne kar nekakšno partizanstvo. Z drobnim "popravkom" kode neke programa ali procesa, se napake potencirajo in seštevajo; lahko do onemoglosti, predvsem pa obnemoglosti. Vendar tu ne gre za bitko med velesilami, niti med revnimi in bogatimi, niti med nadzemljem in podzemljem. Vse to sploh ni mogoče, saj takšne vojne omejujejo že obstoječi družbeni sistemi, pravna ureditev, nenazadnje morala.
Pri herejih gre v bistvu za boj med idealizmom in materializmom. In to v najžlahtnejšem pomenu besede, ki presega celo staro- in srednjeveške filozofe. Hekerji - izvzamamo seveda tiste, ki jih najamejo bogata informacijsaka podjetja kot antihekerje - namreč živijo in umrejo svobodni. Odvezani od denarja, od javne slave, sploh od javnosti kot take, od medijev in ukalupljenosti v t.i. današnji svet.
Uspešno so shekali sami sebe. Tako da, hvala za zgled.
Kdor je kdaj vodil kakšno podjetje, ki je tako ali drugače zadevalo informatiko - torej strukturno informatiko, ne popravljanje računalnikov - tudi ve, kako naporni so lahko uporabniki digitalnih medijev, sploh omreženih, če se ne držijo osnovih in zelo preprostih pravil t.i. kibernetske varnosti.
Danes hekanje velja pretežno za negativno dejavnost. Zlom kode, vdor v sistem, za uničenje in krajo, to je kriminal, če ne kar teroirezm in nedovoljeno podtalno delovanje. Celo tole pisanje lahko postane sumljivo, saj avtomatski sledilci (pri javnem pisanju vohunjenja seveda sploh ni treba nič prikrivati) takoj dvignejo svoja digitalna "ušesa" in sprožijo dodatno preverjanje piscev zapisanih sumljivih besed. Zato se nikar ne čudite, če je kakšna beseda napisana narobe.
Praviloma pa so hekerji zelo nadpovprečno nadarjeni inteligentneži, ki svoje delo izvajajo z velikim idealizmom. V medijih se jim občasno celo pridene pridevnik sodobnih robinhoodovcev, ki jemljejo bogatim in dajejo revnim. Verjetno je kar dejansko tako, saj enormno bogata računalniška in informacijska podjetja pač dajo misliti množicam "revežev", ki ves ta pogon zavestno ali manj zavestno podpira.
Hekerstvo je neke vrste hladna vojna, če ne kar nekakšno partizanstvo. Z drobnim "popravkom" kode neke programa ali procesa, se napake potencirajo in seštevajo; lahko do onemoglosti, predvsem pa obnemoglosti. Vendar tu ne gre za bitko med velesilami, niti med revnimi in bogatimi, niti med nadzemljem in podzemljem. Vse to sploh ni mogoče, saj takšne vojne omejujejo že obstoječi družbeni sistemi, pravna ureditev, nenazadnje morala.
Pri herejih gre v bistvu za boj med idealizmom in materializmom. In to v najžlahtnejšem pomenu besede, ki presega celo staro- in srednjeveške filozofe. Hekerji - izvzamamo seveda tiste, ki jih najamejo bogata informacijsaka podjetja kot antihekerje - namreč živijo in umrejo svobodni. Odvezani od denarja, od javne slave, sploh od javnosti kot take, od medijev in ukalupljenosti v t.i. današnji svet.
Uspešno so shekali sami sebe. Tako da, hvala za zgled.
18. okt. 2016
Spremembe podnebnih sprememb
Kot je verjetno opazil že prav vsak laik, so zadeve okrog podnebnih sprememb precej nestabilne. Namreč, ugotovitve in napovedi izpred dveh ali celo enega desetletja se nočejo uresničiti za noben tabor. Zagovorniki grozot uničenja sveta zaradi podnebnih sprememb so ostali praznih rok: svet in podnebje z njim namreč še kar stoji in katastrofa bi bila lahko samo hipna (takih pa v Zemeljski zgodovini doslej ni bilo). Tudi zagovorniki t.i. zelenih laži, ki trdijo, da so okoljske kampanije zgolj nategovanje davkoplačevalcev, ne morejo biti zadovoljni. Namreč, tudi na boljše pri podnebju ne gre.
Pojavlja se vprašanje, kej sploh dokazujejo okoljske znanosti, oziroma, kaj so doslej dokazale. Zdi se namreč, da je bilo v ozadju vseeno nekoliko premalo podatkov, oziroma so bili vzeti napačni. Človek se ne more znebiti občutka, da obe kampaniji podnebnikov - tako zagovorniki kot kritiki - namesto klimatskih podatkov analizirajo vremenske. Torej, namesto, da bi se osredotočili na kompleksnost klime kot take, z veliko vnemo mečejo v velike računalniške simulatorje dnevno dogajanje. Interpolacije in ekstrapolacije so seveda stvar modulov in operatorjev, ki jih pri tej analizi uporabijo, in si jih pravzaprav znanstveniki tudi sami omislijo. Alhko bi se vprašali, če cilj res posvečuje sredstva.
Problem, ki je povsem zamolčan je, da je podnebna znanost doslej prevladujoče delovala sama zase in v okviru svojih paradigm. Vsi danes npr. govorimo o vplivu podnebja na rastline, živali in človeka, na erozijo, na morja ... Seveda vplivi so. A tu obstaja še nekaj, namreč, prav ti isti elementi ključno vplivajo na podnebje. Predvsem npr. vegetacija in ekosistemi morja. Kako to, da se parametrom teh dejavnikov posveča tako strahotno malo pozornosti? Kako to, da so ti naravni - predvsem živi - deli narave s svojim delovanjem tako zapostavljeni in ignorirani? Zakaj so le "žrtve"? Kaj pomeni, da v tako zapletenem sistemu, kot je Zemljina ekosfera tako zlahka odmislimo dele, ki so pravzaprav evolucijski razlog za atmosfero in s tem tudi za podnebje? Kako to, da smo tako neumni, in se iz lastnih trditev in ugotovitev o razvoju na Zemlji ne naučimi prav nič, in razvojne procese v sedanjosti takorekoč kar prekličemo? Kot bi bil razvoj Zemlje neka starodavna evolucija, ki se je pač zgodila, danes pa se več ne dogaja.
Problem je še bolj globok. Namreč, pri podnebju se zdi, da ne gre za spremembe, niti ne za spreminjanje sprememb, ampak za hitrost oziroma spreminjanje hitrosti sprememb, če ne celo za nihanje med pospeški in pojemki sprememb.
Nadaljevanje znanosti na področju podnebja bi torej morali usmeriti najprej horizontalno v obravnavo "pozitivnih" in "negativnih" vzrokov, kar pomeni bistveno večjo in predvsem bolj medseboj-komunikativno interdisciplinarnostjo, še bolj vertikalno v razmišljanje, da spremembe niso neka makro vzporednica dnevnim spremembam lokalnega vremena, ampak mnogo bolj kompleksni procesi procesov s svojimi večpotenčnimi spremembami vseh njihovih danosti in lastnosti.
Pojavlja se vprašanje, kej sploh dokazujejo okoljske znanosti, oziroma, kaj so doslej dokazale. Zdi se namreč, da je bilo v ozadju vseeno nekoliko premalo podatkov, oziroma so bili vzeti napačni. Človek se ne more znebiti občutka, da obe kampaniji podnebnikov - tako zagovorniki kot kritiki - namesto klimatskih podatkov analizirajo vremenske. Torej, namesto, da bi se osredotočili na kompleksnost klime kot take, z veliko vnemo mečejo v velike računalniške simulatorje dnevno dogajanje. Interpolacije in ekstrapolacije so seveda stvar modulov in operatorjev, ki jih pri tej analizi uporabijo, in si jih pravzaprav znanstveniki tudi sami omislijo. Alhko bi se vprašali, če cilj res posvečuje sredstva.
Problem, ki je povsem zamolčan je, da je podnebna znanost doslej prevladujoče delovala sama zase in v okviru svojih paradigm. Vsi danes npr. govorimo o vplivu podnebja na rastline, živali in človeka, na erozijo, na morja ... Seveda vplivi so. A tu obstaja še nekaj, namreč, prav ti isti elementi ključno vplivajo na podnebje. Predvsem npr. vegetacija in ekosistemi morja. Kako to, da se parametrom teh dejavnikov posveča tako strahotno malo pozornosti? Kako to, da so ti naravni - predvsem živi - deli narave s svojim delovanjem tako zapostavljeni in ignorirani? Zakaj so le "žrtve"? Kaj pomeni, da v tako zapletenem sistemu, kot je Zemljina ekosfera tako zlahka odmislimo dele, ki so pravzaprav evolucijski razlog za atmosfero in s tem tudi za podnebje? Kako to, da smo tako neumni, in se iz lastnih trditev in ugotovitev o razvoju na Zemlji ne naučimi prav nič, in razvojne procese v sedanjosti takorekoč kar prekličemo? Kot bi bil razvoj Zemlje neka starodavna evolucija, ki se je pač zgodila, danes pa se več ne dogaja.
Problem je še bolj globok. Namreč, pri podnebju se zdi, da ne gre za spremembe, niti ne za spreminjanje sprememb, ampak za hitrost oziroma spreminjanje hitrosti sprememb, če ne celo za nihanje med pospeški in pojemki sprememb.
Nadaljevanje znanosti na področju podnebja bi torej morali usmeriti najprej horizontalno v obravnavo "pozitivnih" in "negativnih" vzrokov, kar pomeni bistveno večjo in predvsem bolj medseboj-komunikativno interdisciplinarnostjo, še bolj vertikalno v razmišljanje, da spremembe niso neka makro vzporednica dnevnim spremembam lokalnega vremena, ampak mnogo bolj kompleksni procesi procesov s svojimi večpotenčnimi spremembami vseh njihovih danosti in lastnosti.
17. okt. 2016
Je človek v naravi tujek?
Nekatere struje naravovarstva zagovarjajo stališča, da je človek izključni in popolni krivec za sedanje stanje planeta. Iz tega sledi dokaj enostavna rešitev, odstranimo človeka, pa bo Zemlja spet zaživela v svoji polnosti. Ker je iztebiti človeka nemogoče, se kot kulisa takemu razmišljanju bolj pojavljajo omiljene oblike, ki govorijo o potrebi po zmanjševanju obremenitve planeta z ljudmi, po domače, uravnava populacijske dinamike človeške vrste. Če ne gre za odkrite kampanije, pa se takšno razmišljanje skriva pod marsikatero akcijo okoljevarstvenih "prizadevanj".
Tak radikalizem seveda ni le nesmiselen, ampak kar kontradiktoren. Najprej gre gotovo za to, da si prav aktivisti takih struj nekako ne morejo predstavljati, da bi se populacija človeka dejansko zmanjšala. Namreč, ključno vprašanje je, kje začeti. In aktivisti, pretežno Zahodnjaki, bi skorajda brez izjeme začeli človeško vrsto in njen razvoj radirati na Vzhodu in Jugu. Zakaj se pri vrednotenju človeka že takoj v izhodišču dela tako hude etične razlike, ni jasno. (Če smo radikani v drugo smer, bi bilo verjetno varovanje planeta bolj "uspešno", če bi odstranili tisti del civilizacije, ki ta planet je in ga še najbolj uničuje, mar ne?)
Nesmisli se še nadaljujejo. Npr. kako utemeljiti, da se je živalski svet, v katerega vključujemo človeka, lahko doslej tako razvil v tej isti naravi, da bi po tej isti naravi bil sam sebi nasproten. Če namreč znanstveno verjamemo v evolucijo, je samo v sebi nasprotno, da ta del evolucije, v kateri se razvija človek, enostavno proglasimo za napačnega. Evolucija živega sveta je, tako priznavajo pravi isti, enovit in enoten proces, v katerem veljajo določena pravila za vse, v pozitivnem in negativnem smislu. Zakaj prav za človeka spreminjati pravila?
Pa še. Človek je v bistvu predator, v mnogih t.i. prehranskih piramidah (seveda gre za neskončne prehranske verige) je nekje pri vrhu. Take vrste imajo v ekosistemu zelo pomembno vlogo, in njihova odstranitev pomeni neredko porušenje ekosistema, ali vsaj močan odklon od klimaksa. Kakšen bi torej imelo smisel - že na teoretični ravni - sploh razmišljati, prav pri človeku spreminjati potek evolucije? Je mar kakšno zagotovilo, da se bo narava ohranila takšna, kot si jo mi predstavljamo?
In. Človek naravo dojema na določen način. Taka nam je všeč in takšno smo proglasili. Brez nas samih, narava ne bi bila takšna, morda/verjetno radikalno drugačna. Bi jo takrat, ko bi sami sebe odstranili (seveda nas takrat ne bi bilo), sploh prepoznali kot naravo? Bi tisto sploh bilo to, kar smo radikalno mislili, da bi morala biti narava v svoji prvobitnosti? Že navadne nesnage, ali bakterije ali glive ... ki so prav enakovredni del narave, težko uvrstimo v tisto, kar si za naravo predstavljamo.
In še bi bilo.
Človek je dejstvo in najstvo. Je sestavni del biti te Zemlje, njene narave in življenja kot procesa in bistva bivanja.
Ima pa človek posebno lastnost, namreč, dejanja, in to zavestna dejanja. In radikalna sprememba, če bi jo res hoteli izvesti v smislu odprave izključne in popolne krivde, kakšno si je nadel človek, bi bila, radikalno opustitev nekaterih dejanj. Človeku torej ni potrebno "opustit" oziroma iztrebiti samega sebe, niti se mu ni treba z umetnimi in medčloveško etično vprašljivimi pristopi lotevati redukcije števičnosti samih sebe, začenši pri ljudeh, ki "ne sodijo" v okrog "okrog sebe", ampak je pomembna predvsem radikalna prememba dejanj.
Radikalna sprememba dejanj pa so, za razliko od vehementnih antipopulacijskih gibanj, ki nikakor niso izvedljiva niti teoretično, povsem v naši moči: vsakega posameznika, majhnih skupin in skozi politiko tudi držav in naddržav.
Se je Pariški podnebni sporazum vsaj malo približal dejanjem?
Tak radikalizem seveda ni le nesmiselen, ampak kar kontradiktoren. Najprej gre gotovo za to, da si prav aktivisti takih struj nekako ne morejo predstavljati, da bi se populacija človeka dejansko zmanjšala. Namreč, ključno vprašanje je, kje začeti. In aktivisti, pretežno Zahodnjaki, bi skorajda brez izjeme začeli človeško vrsto in njen razvoj radirati na Vzhodu in Jugu. Zakaj se pri vrednotenju človeka že takoj v izhodišču dela tako hude etične razlike, ni jasno. (Če smo radikani v drugo smer, bi bilo verjetno varovanje planeta bolj "uspešno", če bi odstranili tisti del civilizacije, ki ta planet je in ga še najbolj uničuje, mar ne?)
Nesmisli se še nadaljujejo. Npr. kako utemeljiti, da se je živalski svet, v katerega vključujemo človeka, lahko doslej tako razvil v tej isti naravi, da bi po tej isti naravi bil sam sebi nasproten. Če namreč znanstveno verjamemo v evolucijo, je samo v sebi nasprotno, da ta del evolucije, v kateri se razvija človek, enostavno proglasimo za napačnega. Evolucija živega sveta je, tako priznavajo pravi isti, enovit in enoten proces, v katerem veljajo določena pravila za vse, v pozitivnem in negativnem smislu. Zakaj prav za človeka spreminjati pravila?
Pa še. Človek je v bistvu predator, v mnogih t.i. prehranskih piramidah (seveda gre za neskončne prehranske verige) je nekje pri vrhu. Take vrste imajo v ekosistemu zelo pomembno vlogo, in njihova odstranitev pomeni neredko porušenje ekosistema, ali vsaj močan odklon od klimaksa. Kakšen bi torej imelo smisel - že na teoretični ravni - sploh razmišljati, prav pri človeku spreminjati potek evolucije? Je mar kakšno zagotovilo, da se bo narava ohranila takšna, kot si jo mi predstavljamo?
In. Človek naravo dojema na določen način. Taka nam je všeč in takšno smo proglasili. Brez nas samih, narava ne bi bila takšna, morda/verjetno radikalno drugačna. Bi jo takrat, ko bi sami sebe odstranili (seveda nas takrat ne bi bilo), sploh prepoznali kot naravo? Bi tisto sploh bilo to, kar smo radikalno mislili, da bi morala biti narava v svoji prvobitnosti? Že navadne nesnage, ali bakterije ali glive ... ki so prav enakovredni del narave, težko uvrstimo v tisto, kar si za naravo predstavljamo.
In še bi bilo.
Človek je dejstvo in najstvo. Je sestavni del biti te Zemlje, njene narave in življenja kot procesa in bistva bivanja.
Ima pa človek posebno lastnost, namreč, dejanja, in to zavestna dejanja. In radikalna sprememba, če bi jo res hoteli izvesti v smislu odprave izključne in popolne krivde, kakšno si je nadel človek, bi bila, radikalno opustitev nekaterih dejanj. Človeku torej ni potrebno "opustit" oziroma iztrebiti samega sebe, niti se mu ni treba z umetnimi in medčloveško etično vprašljivimi pristopi lotevati redukcije števičnosti samih sebe, začenši pri ljudeh, ki "ne sodijo" v okrog "okrog sebe", ampak je pomembna predvsem radikalna prememba dejanj.
Radikalna sprememba dejanj pa so, za razliko od vehementnih antipopulacijskih gibanj, ki nikakor niso izvedljiva niti teoretično, povsem v naši moči: vsakega posameznika, majhnih skupin in skozi politiko tudi držav in naddržav.
Se je Pariški podnebni sporazum vsaj malo približal dejanjem?
11. okt. 2016
Kaj in zakaj
Mnogi poznate poslovni svet. Tam so ključna vprašanja kaj, kdo, kdaj in za koliko (denarja). Gre za vsebino, odgovornost, roke in stroške ali prihodke. Skupina vprašanj se lahko obrne v kakovostno poslovanje, ki je kakovostno zato, ker tako deluje navznoter in navzven. Torej, do udeležencev je proces pošten in pravičen, do kupcev ali prejemnikov pa prav takšen. Vmes je nekaj dobička, ki v bistvu ni dobiček, ampak priložnost za vložek nazaj v vsebino.
Dobro zastavljena kapitalistična gospodarstva delujejo tako, da skušajo podjetnike "prisiliti", da čim več vlagajo v vsebino, in to med procesom samega dela in pri razporejanju t.i. viškov oz. dobička.
Kakovost poslovanja se niža, če se navznoter podirajo poslovni odnosi. Torej, da jih nekdo razdira, oziroma napačno odgovarja na vprašanje "kdo". Gre lahko za napačno kadrovsko politiko, za siljenje v neizvedljivo, za nagajanje nadrejenim iz principa, celo za otročje prepire prav-neprav, če ne celo za načrtno uničevanje, motiviranos povsem drugimi cilji, kot je sama vsebina.
Kakovost poslovanja se niža tudi, če upade kakovost zunanjih odnosov. Seveda je glavni vzrok za to le znižanje kakovosti storitve ali izdelka. Hitro se pokaže! Poštene stranke se začnejo čudno obnašati, poslovnež pa potem išče različne druge prijeme, kako vseeno obdržati izmenjavo. Neredko dobi sekundarne stranke, ki so pripravljene vsebino uporabljati z nižjo kakovostjo, neredko pa gre zgolj za rešitev s preprodajo.
Poslovni svet, neredko tudi upravni, dokaj redko razmišlja o vprašanju zakaj. Zakaj je vzročna vprašalnica, ki je bliže besedi čemu? (pa ni povsem enaka!) in oddaljena od vprašalnice za kaj?. Rekli bi celo, da je razložna beseda, torej se sprašuje po razlogu.
Zakaj nekaj delam, zakaj sem nekje, zakaj storim to ali ono, tistega pa ne. Zakaj se nekaj zgodi, zakaj se meni zgodi. Zakaj gre in zakaj ne. ...
Vsak prizvodni ali intelektualni ali družbeni, ali katerikoli proces, ja, tudi osebni, občasno zaide v težave. Ne govorim za sprotne težave, ki so rešljive, npr. ko kdo od sodelujočih odpade, pa zadevo rešimo tako, da ga nadomesti kdo drug, ali pa, ko je dotedanje koliko treba pretresti in določiti nov toliko; in kakovost ne upade. Tudi nekateri problematični roki so rešljivi. Ne, zdaj govorim o razmerah, ko vsaj na enega (in zadostuje en sam) od zgoraj postavljene četverice vprašanj ni mogoče več odgovoriti: ko kaj nima alternative, in ko čas uide, predvsem pa se vsebina oddaljuje od svojega bistva.
Takrat neredko pride do navidez preproste rešitve: opustiti vse skupaj.
A glej, dejansko so redke zadeve, ki jih je mogoče kar tako opustiti. V življenju sploh, A tudi v poslovnem svetu, sploh pa v tistem poslovnem svetu, ki smo ga prej nakazali v smislu kakovostnega poslovanja.
Dejanske rešitve v takih primerih so lahko le, da si - ne takrat, ko težave nastopijo - ampak danes, prav danes, in neprestano odgovarjamo na vprašanje zakaj?.
Dobro zastavljena kapitalistična gospodarstva delujejo tako, da skušajo podjetnike "prisiliti", da čim več vlagajo v vsebino, in to med procesom samega dela in pri razporejanju t.i. viškov oz. dobička.
Kakovost poslovanja se niža, če se navznoter podirajo poslovni odnosi. Torej, da jih nekdo razdira, oziroma napačno odgovarja na vprašanje "kdo". Gre lahko za napačno kadrovsko politiko, za siljenje v neizvedljivo, za nagajanje nadrejenim iz principa, celo za otročje prepire prav-neprav, če ne celo za načrtno uničevanje, motiviranos povsem drugimi cilji, kot je sama vsebina.
Kakovost poslovanja se niža tudi, če upade kakovost zunanjih odnosov. Seveda je glavni vzrok za to le znižanje kakovosti storitve ali izdelka. Hitro se pokaže! Poštene stranke se začnejo čudno obnašati, poslovnež pa potem išče različne druge prijeme, kako vseeno obdržati izmenjavo. Neredko dobi sekundarne stranke, ki so pripravljene vsebino uporabljati z nižjo kakovostjo, neredko pa gre zgolj za rešitev s preprodajo.
Poslovni svet, neredko tudi upravni, dokaj redko razmišlja o vprašanju zakaj. Zakaj je vzročna vprašalnica, ki je bliže besedi čemu? (pa ni povsem enaka!) in oddaljena od vprašalnice za kaj?. Rekli bi celo, da je razložna beseda, torej se sprašuje po razlogu.
Zakaj nekaj delam, zakaj sem nekje, zakaj storim to ali ono, tistega pa ne. Zakaj se nekaj zgodi, zakaj se meni zgodi. Zakaj gre in zakaj ne. ...
Vsak prizvodni ali intelektualni ali družbeni, ali katerikoli proces, ja, tudi osebni, občasno zaide v težave. Ne govorim za sprotne težave, ki so rešljive, npr. ko kdo od sodelujočih odpade, pa zadevo rešimo tako, da ga nadomesti kdo drug, ali pa, ko je dotedanje koliko treba pretresti in določiti nov toliko; in kakovost ne upade. Tudi nekateri problematični roki so rešljivi. Ne, zdaj govorim o razmerah, ko vsaj na enega (in zadostuje en sam) od zgoraj postavljene četverice vprašanj ni mogoče več odgovoriti: ko kaj nima alternative, in ko čas uide, predvsem pa se vsebina oddaljuje od svojega bistva.
Takrat neredko pride do navidez preproste rešitve: opustiti vse skupaj.
A glej, dejansko so redke zadeve, ki jih je mogoče kar tako opustiti. V življenju sploh, A tudi v poslovnem svetu, sploh pa v tistem poslovnem svetu, ki smo ga prej nakazali v smislu kakovostnega poslovanja.
Dejanske rešitve v takih primerih so lahko le, da si - ne takrat, ko težave nastopijo - ampak danes, prav danes, in neprestano odgovarjamo na vprašanje zakaj?.
10. okt. 2016
Včerajšnje težave (in reševanje)
Zdi se, da se človekov način pristopanja k reševanju težav spreminja. No, gotovo se. Pri posamezniku, ko zori, pri človeštvu, ko se - kot rečemo - razvija. Ob tem večinoma mislimo, da ko si starejši, imaš več izkušenj, boljšo intuicijo, več znanja in razgledanosti.
Morda. A zanimivo pri tem je, da imajo mlajši praviloma manj težav kot starejši. Zdi se kontradiktorno in kar res je morda, da pri težavah ne gre toliko za težave same, ampak naš pogled na težave. Torej, če je človek zrelejši, predvsem vidi več težav, ni pa nujno, da jih dejansko več tudi je. In pri reševanju je enako: ne gre za to, da bi več težav reševal, ampak vidi več težav, posamezniki morda tudi več možnosti za reševanje težav.
Družbeno reševanje družbenih težave je zapleteno. Namreč, če človek zadeve rešuje pri sebi, gre za nek notranji dialog, ki ga kolikortoliko obvladujemo, ali vsaj vemo, pri čem smo. Pri težavah, ki se tičejo dveh ali treh ljudi, npr. v družini ali majhnem kolektivu, je že bolj zapleteno: poleg notranjega dialoga vsakega posameznika, potekajo tudi medsebojni odnosi dva-na-dva v vseh kombinacijah, in še skupinski odnosi. Torej razmerij ni le v seštevku ali zmnožku, ampak, kot bi rekli matematiki, je fakulteta.
Problem družbenih težav je v dokaj šibkem razumevanju dimenzije časa. Pri osebnih notranjih še nekako gre, veš, da ti življenje teče, predvsem pa veš, da moraš težave rešiti, ali vsaj ustrezno sprejeti, ker je to življenjsko pomembno (=je pomembno za to, ker moram živeti in ker sploh živim). Dimenzija časa pa je v družbi težko razumljiva zaradi obilice mreženja odnosov. Ta nepreglednost nas zavede.
Najtežji rezultat te zmede, se zdi, je, da človeška družba ne rešuje težav sedanjosti, ampak stalno rešuje težave preteklosti. Preden namreč pridejo vame, se morajo prebiti skozi mrežo odnosov. To pomeni, da namesto, da bi gledali, kaj lahko danes navznoter storimo, lažje navzven tarnamo, česa včeraj nismo storili. Tarnanje je lahko v različnih oblikah. Lahko je preprosto, vsakodnevno. Lahko gostilniško ali čvekarsko. Neredko tudi prikrito, anonimno na spletu ali kje drugje. Znanstveniki tarnanje izražajo z analitiko brez sinteze, umetniki s svojo formalistično ekpresijo brez vsebine. Politiki (seveda ne pri sebi) gledajo, kakšne posledice preteklih sistemov so jih zadele. Morda kar včrajšnjih, morda kar njihovih lastnih - a ker so prepotovale preplet dosnosov, se je razlog zabrisal.
Rezultat te zmede je predvsem stagnacija. Namreč, težav ni mogoče reševati brez pogleda naprej. In to je edina rešitev. Če človek sam zase, ali manjša skupina za sebe, ali družba, država, podjetje, ali celotno človeštvo nima pogleda v prihodnost, čeprav najbolj preprostega, reševanje težav ni mogoče. Seveda je pomembna analiza zgodovine oz. preteklosti, a sinteza je le prihodnost.
Reševanje težav danes je učinkovito samo z reševanjem jutrišnjega dne. Oziroma obratno: stanje jutrišnjega dne bo odvisno od današnje usmeritve.
Morda. A zanimivo pri tem je, da imajo mlajši praviloma manj težav kot starejši. Zdi se kontradiktorno in kar res je morda, da pri težavah ne gre toliko za težave same, ampak naš pogled na težave. Torej, če je človek zrelejši, predvsem vidi več težav, ni pa nujno, da jih dejansko več tudi je. In pri reševanju je enako: ne gre za to, da bi več težav reševal, ampak vidi več težav, posamezniki morda tudi več možnosti za reševanje težav.
Družbeno reševanje družbenih težave je zapleteno. Namreč, če človek zadeve rešuje pri sebi, gre za nek notranji dialog, ki ga kolikortoliko obvladujemo, ali vsaj vemo, pri čem smo. Pri težavah, ki se tičejo dveh ali treh ljudi, npr. v družini ali majhnem kolektivu, je že bolj zapleteno: poleg notranjega dialoga vsakega posameznika, potekajo tudi medsebojni odnosi dva-na-dva v vseh kombinacijah, in še skupinski odnosi. Torej razmerij ni le v seštevku ali zmnožku, ampak, kot bi rekli matematiki, je fakulteta.
Problem družbenih težav je v dokaj šibkem razumevanju dimenzije časa. Pri osebnih notranjih še nekako gre, veš, da ti življenje teče, predvsem pa veš, da moraš težave rešiti, ali vsaj ustrezno sprejeti, ker je to življenjsko pomembno (=je pomembno za to, ker moram živeti in ker sploh živim). Dimenzija časa pa je v družbi težko razumljiva zaradi obilice mreženja odnosov. Ta nepreglednost nas zavede.
Najtežji rezultat te zmede, se zdi, je, da človeška družba ne rešuje težav sedanjosti, ampak stalno rešuje težave preteklosti. Preden namreč pridejo vame, se morajo prebiti skozi mrežo odnosov. To pomeni, da namesto, da bi gledali, kaj lahko danes navznoter storimo, lažje navzven tarnamo, česa včeraj nismo storili. Tarnanje je lahko v različnih oblikah. Lahko je preprosto, vsakodnevno. Lahko gostilniško ali čvekarsko. Neredko tudi prikrito, anonimno na spletu ali kje drugje. Znanstveniki tarnanje izražajo z analitiko brez sinteze, umetniki s svojo formalistično ekpresijo brez vsebine. Politiki (seveda ne pri sebi) gledajo, kakšne posledice preteklih sistemov so jih zadele. Morda kar včrajšnjih, morda kar njihovih lastnih - a ker so prepotovale preplet dosnosov, se je razlog zabrisal.
Rezultat te zmede je predvsem stagnacija. Namreč, težav ni mogoče reševati brez pogleda naprej. In to je edina rešitev. Če človek sam zase, ali manjša skupina za sebe, ali družba, država, podjetje, ali celotno človeštvo nima pogleda v prihodnost, čeprav najbolj preprostega, reševanje težav ni mogoče. Seveda je pomembna analiza zgodovine oz. preteklosti, a sinteza je le prihodnost.
Reševanje težav danes je učinkovito samo z reševanjem jutrišnjega dne. Oziroma obratno: stanje jutrišnjega dne bo odvisno od današnje usmeritve.
4. okt. 2016
Etična zabloda
Etika je, saj vemo, nekaj, kar vsi poznamo, a v bistvu nič ne vemo o njej. Poklicni humanisti pravijo, da je to veda, ki s teoretičnega vidika obravnava moralo. A ta razlaga nam seveda prav nič ne pomaga, saj ne vemo, kaj je to morala. No, vemo že, da je nekaj povezano s tem, kaj se spodobi in kaj ne, ampak spet pa ne vemo, kaj pomeni spodobnost. Spodobnost je pravzaprav stvar navade. Nekaterim se zdi povsem spodobno pljuvanje po tleh, drugi to zavračajo; nekaterim so ljudje v kopalkah ob kulturnem spomeniku nespodobni, dotičnim najbrž ne. Niso redki, ki jim je raznorarno slačenje v javnosti nspodobno, a se najdejo tudi družbe, ki že od nekdaj živijo nagi. Ja, so pa tudi take, ki nagi postanejo naknadno. Torej gre za navade. Navade - sedanje in pretekle - seveda obravnava etnologija, ali če povemo obratno, predmet etnologije je etnika. In smo (skoraj) okrog. Etika je v bistvu etnika.
Filozofsko gledanje - deloma gre za zgoraj omenjene poklicne humaniste - se v okviru etike sprašuje predvsem, kaj je prav in kaj ni prav, ali drugače, kaj je dobro in kaj zlo. A tudi tu bi na koncu prišli do ugotovitve, da je prav-neprav kar močno odvisen od prostora in časa. Tudi hudo globinske reči. Tudi tiste, ki so jih dognali najboljši misleci svetovnih religij ali laični umi.
A vse zgoraj je dejansko etična zabloda. Popolna zabloda. Etika se bo morala neti ukvarjati s tem, kaj delamo moralno in kaj ne. Tudi s tem, kaj delamo prav in kaj ne.
Osrednja dejavnost etike bo morala postati dogovoriti na vprašanje, kaj sploh delamo, predvsem pa, česa ne delamo. Človek je namreč - vsaj očitna večina - bistveno več sposoben, kot od sebe da. Če drugje ne, se to pokaže ob zavzetosti, spretnosti in zvitosti pri reševanju samega sebe. Malo jih je, ki se tu ne znajdejo.
Torej problem ni v tem, če mislimo, govorimo in delamo dobro ali hudo, ampak v vprašanju, če sploh delamo. Nedelati je namreč zaradi človeku danih in prirojenih sposobnosti, nenazadnje zaradi dostojanstva človeštva kot vrste v naravnem sistemu, največje zlo.
Filozofsko gledanje - deloma gre za zgoraj omenjene poklicne humaniste - se v okviru etike sprašuje predvsem, kaj je prav in kaj ni prav, ali drugače, kaj je dobro in kaj zlo. A tudi tu bi na koncu prišli do ugotovitve, da je prav-neprav kar močno odvisen od prostora in časa. Tudi hudo globinske reči. Tudi tiste, ki so jih dognali najboljši misleci svetovnih religij ali laični umi.
A vse zgoraj je dejansko etična zabloda. Popolna zabloda. Etika se bo morala neti ukvarjati s tem, kaj delamo moralno in kaj ne. Tudi s tem, kaj delamo prav in kaj ne.
Osrednja dejavnost etike bo morala postati dogovoriti na vprašanje, kaj sploh delamo, predvsem pa, česa ne delamo. Človek je namreč - vsaj očitna večina - bistveno več sposoben, kot od sebe da. Če drugje ne, se to pokaže ob zavzetosti, spretnosti in zvitosti pri reševanju samega sebe. Malo jih je, ki se tu ne znajdejo.
Torej problem ni v tem, če mislimo, govorimo in delamo dobro ali hudo, ampak v vprašanju, če sploh delamo. Nedelati je namreč zaradi človeku danih in prirojenih sposobnosti, nenazadnje zaradi dostojanstva človeštva kot vrste v naravnem sistemu, največje zlo.
3. okt. 2016
Hkratnost
Imamo politike, ki so hkrati uspešni in hkrati povsem neuspešni.
Vzgojitelje, ki s svojimi metodami hkrati presenečajo in razočarajo.
Duhovnike, ki so hkrati izjemno poglobljeni in povsem plitvi.
Državna gospodarstva, ki so hkrati bogata in revna.
Nekateri se hkrati pridružujejo in ločujejo; vštevši velike države.
In, ne bi verjel, nekateri so hkrati za državljansko vojno in proti.
Umetniške uprizoritve hkrati navdušujejo in odvračajo.
Šport, kjer je v vsakem uspehu v bistvu neuspeh.
Okoljevarstvenike, ki naravo hkrati varujejo in onesnažujejo.
Imamo predpise in celo referendume, ki so hkrati veljavni in neveljavni.
Imamo tudi moralo, ki se je hkrati držimo in jo hkrati zavračamo.
Celo misli so take, ki so hkrati dobre in slabe. Da ne bi o besedah.
Seveda bi lahko povedali tudi obratno, torej o politikih, ki so ob svoji neuspešnosti nenazadnje tudi uspešni, vzgojiteljih, ki razočarajo a tudi presenetijo, pa duhovnike in šport in vse tisto zgoraj bi lahko pogledali z druge strani, pa še kaj, kar je poleg tega, da ne gre le narobe, tudi nekoliko prav.
Bistvo današnjega vprašanja ni v tem, ali gledamo iz pozitivističnega ali negativističnega stališča.
Problem je v dejstvu, da se oboje, torej dobro in slabo zgodi hkrati. Oziroma se ne zgodi sam po sebi, ampak je moj pogled na dogodek ali stanje hkraten v dobrem in slabem.
Bi morali tovrstne hkratnosti enkrat ukiniti?
Vzgojitelje, ki s svojimi metodami hkrati presenečajo in razočarajo.
Duhovnike, ki so hkrati izjemno poglobljeni in povsem plitvi.
Državna gospodarstva, ki so hkrati bogata in revna.
Nekateri se hkrati pridružujejo in ločujejo; vštevši velike države.
In, ne bi verjel, nekateri so hkrati za državljansko vojno in proti.
Umetniške uprizoritve hkrati navdušujejo in odvračajo.
Šport, kjer je v vsakem uspehu v bistvu neuspeh.
Okoljevarstvenike, ki naravo hkrati varujejo in onesnažujejo.
Imamo predpise in celo referendume, ki so hkrati veljavni in neveljavni.
Imamo tudi moralo, ki se je hkrati držimo in jo hkrati zavračamo.
Celo misli so take, ki so hkrati dobre in slabe. Da ne bi o besedah.
Seveda bi lahko povedali tudi obratno, torej o politikih, ki so ob svoji neuspešnosti nenazadnje tudi uspešni, vzgojiteljih, ki razočarajo a tudi presenetijo, pa duhovnike in šport in vse tisto zgoraj bi lahko pogledali z druge strani, pa še kaj, kar je poleg tega, da ne gre le narobe, tudi nekoliko prav.
Bistvo današnjega vprašanja ni v tem, ali gledamo iz pozitivističnega ali negativističnega stališča.
Problem je v dejstvu, da se oboje, torej dobro in slabo zgodi hkrati. Oziroma se ne zgodi sam po sebi, ampak je moj pogled na dogodek ali stanje hkraten v dobrem in slabem.
Bi morali tovrstne hkratnosti enkrat ukiniti?
2. okt. 2016
Inspiracija na vdih
Najmočnejši razlog šibke ustvarjalne moči, ki jo je vse bolj opaziti v povprečni evropski družbi, je pomanjkanje inspiracije, po slovensko navdiha.
Razlog za nizko stopnjo navdiha je gotovo pretirano ukvarjanje z vsakodnevnim hitenjem samega sebe in primerjalnim opazovanjem hitenja soljudi, pri čemer pravzaprav pozabimo nase in na druge - le misel na hitenje ostane.
Hitenje je pravzaprav hlepenje po nečem, kar je verjetno nedosegljivo. In hlepenje ni nič drugega kot težava z dihanjem. Prej in potem.
Vdihni torej, navdihni si in navdihni se.
Danes bo deževen dan. Pojdi v naravo. Lahko tudi v svojo. Tam je polno navdihov.
Razlog za nizko stopnjo navdiha je gotovo pretirano ukvarjanje z vsakodnevnim hitenjem samega sebe in primerjalnim opazovanjem hitenja soljudi, pri čemer pravzaprav pozabimo nase in na druge - le misel na hitenje ostane.
Hitenje je pravzaprav hlepenje po nečem, kar je verjetno nedosegljivo. In hlepenje ni nič drugega kot težava z dihanjem. Prej in potem.
Vdihni torej, navdihni si in navdihni se.
Danes bo deževen dan. Pojdi v naravo. Lahko tudi v svojo. Tam je polno navdihov.
Naročite se na:
Objave (Atom)