Osnovna šola je obvezna. Prav. Če je kakovostna, oziroma, če program kakovostno izvedejo, se otroci tudi kaj naučijo za življenje. Zdi se, a je težko potrditi, da je učenje pogosteje zaradi ocene, kot zaradi znanja. Celo pisanje in poštevanka. Naj bi nas računalniki v prihodnje reševali, pravijo.
Šola očitno ne zadostuje več, saj se pojavlja sve več obšolskih, prostovoljnih, prostočasnih, prostoprogramskih dejavnosti. Večinoma so plačljive in imajo namen obogatiti mladino z znanji, ki jo obvezna šola ne nudi, oziroma jo ta nudi premalo (ali vse manj). To so tudi umetniške, športne, sprostitvene, polzabavne, rekreacijske in še druge podobne. Seveda se pogosto prav zaradi teh dejavnosti pojavlja težko vprašanje, zakaj so naši otroci v šoli tako obremenjeni. A hkrati se tudi lahko vprašamo, zaradi česa so res obremenjeni: zaradi obvezne poštevanke in domačega branja, zaradi vsakodnevnih treningov in glasbene vaje, ali morda zaradi tretjih početij, na primer vsem staršem poznanega "pridobivanja računalniških spretnosti".
Pa vseeno nekoliko o obšolskih dejavnostih. Njihova tragika je predvsem glavarina. In glavarina pomeni za nekatere uničevanje. V čem je problem? Vsak trener, in vsak učitelj glasbe zelo dobro ve, da bi nekaterim gojencem morali na prvi uri povedati: ti pač nisi za atletiko; posluha imaš premalo za violino; tvoje noge ne služijo dobro za smučarijo, ... A tega ne naredijo. Če povejo pomeni, da izgubijo eno glavo, pomemben del zaslužka. In se vprašajmo naprej: katero glavo pravzaprav izgubijo; kdo pravzaprav izgubi glavo.
Žal je ta glava prav tisti otrok, ki ga nekdo, morda starši primorajo, učitelji pa so v to primorani, tišči v nekaj, kar zanj preprosto ni izvedljivo, morda celo travmatično. Pa ne govorim o lenobi, ki je prav tako prepoznavna, a odpravljiva.Govorim o netalentiranosti. Celo take primere imamo, ko nekdo iz pridnosti in ustrežljivosti tudi (skoraj) doseže kaj v športu ali umetnosti. A glej, notranje zadovoljstvo se ustavi na tej ravni, na ravni uboganja in ustreženosti. In to notranje (ne)zadovoljstvo se potem širi navzven, pogosto nevede. Vzgojitelji, povejte otrokom, če nimajo nekega talenta! Bo kansje konec sveta, če jim danes poveste. Saj talenti niso samo ene vrste, in kakšnega kdo pač nima.
Vsak ima kakšno pomanjljivost. Brez prstov ne igraš klavirja; brez nog (izjemno redko oz.) ne treniraš smučarije. Če ti sluh ali vid ni dan ali ga izgubiš, ne moreš razviti svojega bivanja v glasbenika ali slikarja, lahko pa v slikarja ali glasbenika. A tu se ne ustavi: če nimaš notranjega posluha in če nimaš daru za glasbo, prosim, prosim, ne postani glasbenik. Če ti konstitucija telesa ne služi in nimaš veselja v gibanju, prosim, prosim, nikar ne postani športnik. Če nimaš veselja do javnosti, če nimaš ljudi rad, prosim, prosim, ne postani javni delavec ali politik in raje ne vôdi domovine, če je nimaš rad. Še manj, ponavljam, še manj postani glasbeni ali telovadni učitelj, če tega nimaš v sebi. Če namreš v zgornjih primerih šolske glavarine pade le tu in tam posamezna glava, in sploh ne ve zakaj, ker ji nihče ni iskreno povedal, zaradi nepoklicanega vzgojitelja padajo cele generacije (ker nihče ni povedal). Ali domovine.
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/s-telenti-v-svet.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/priprava-izvedba-in-refleksija.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/04/kaj-pa-ce-ne-znajo.html