V osnovi, torej elementarno, se človeka z notranje ali zunanje strani najbolj dotaknejo skrajnosti. Rojstvo in smrt. Velika bogastvo in huda revščina. Najmanjši delec atomskega jedra in časovna meja vesoja. Neznosna burnost nemira in blaženost skoraj nezaznavnega teka. Za vse to imamo zunanja in notranja čutila.
Prvinsko (kar je še bolje v pomenu elementarno) človek lahko živi v popolni sreči, torej tisti, ki se je ne zaveda, ker presega njegove zmožnosti zavedanja. Tako na primer otrok: dokler se ne učloveči v človeško družbo, živi svojo srečo.
Potem, če hočeš biti "normalen" del družbe, se moraš onesrečiti; moraš postati enak, sicer te izločijo kot otročjega, neumnega ali nenormalnega. Nesreča je tako nujen del življenja, celo, kot-da poganja ta svet, razvoj, umetnost ... In tako se zgodi, da si človek, vsak posameznik ali posameznica, vedé ali nevedé povzroča nesrečo - samo zato, da (p)ostane "normalen", "normalna". Ker smo vsi v isti zgodbi, si sicer nekoliko pomagamo, ampak ta pomoč je daleč od prvinskega čutenja sočloveka. Morda je bolj sočustvovanje, celo zgolj vljudnost. Pomoč v nesreči, ki ni elementarna, morda celo povzroča nekoliko grenkobe, kar obema, nesrečniku in pomočniku.
Popolnoma drugače je pri elementarnih nesrečah, torej tistih, ki si jih človek ne povzroča sam, čeprav segajo od prvinskih osebnih težav do vesoljskih dogajanj. Razlika med "normalno" nesrečo in elementarno nesrečo je predvsem v tem, da pri drugi obstaja možnost preventive, pri prvi pa ne. In to se jasno pokaže pri pristopu k reševanju. Človek je pri elementarni nesreči po naravi, torej spet elementarno, in celo brez grenkobe, nagnjen k pomoči in reševanju. Elementarna nesreča ne da nikomur misliti, da ne bi pomagal. Čut za pomoč je v človeku, tudi v najbolj - kot rečemo - pokvarjenih ljudeh povzroči notranji vzgib. To je vgrajeno, to je del evolucije. Elementarnost je torej značilnost obojega: nesreče in pomoči.
Podobno je elementarna sreča že vgrajena v ta svet, in jo je treba samo odkriti in se ji samo prepustiti. Za odkrivanje in prepuščanje ima človek elementarna čutila. Zunaj in znotraj.