Kdor vsaj malo spremlja javno življenje na Slovenskem ve, kako nam gre težko komunikacija z drugimi. Pa ne le navidezno besedičenje mednarodnih vljudnostnih obiskov, ki jih je itak strahovito premalo, neveščost v diplomaciji, ko nekaj slepo verjamemo (npr. Bruslju), gredé nas pa sosednja država mirno poslovno premaga z istim projektom pod istimi pogoji, z istim partnerjem, ali tarnanje, kako mladi odhajajo žez mejo po kruh, množice pa le v neustavljivem strahu čakajo ta kašne ali drugačne socialne priboljške. Ne; gre predvsem za tisto resno poslovno komunikacijo, ko gre na trdih tleh za prodaje in odkupe na mednarodni ravni.
Skrnobno* smo varovali in še varujemo državno srebrnino, torej podjetja, v katerih ima država večinsko ali polno last (posredno ali neposredno ali kar je še drugih veleumnih izmišljotin, da se ne reče državna last...), kjer se poslovni odnosi izčrpavajo v hkratnem socialističnim planiranju in kapitalistični svobodi trga, in kjer morda ohranjanjo nekaj kravatnih delovnih mest v tem ali onem svetu ali upravi, kamor v primeru potrebe odložijo kakšnega od "naših", in mu s tem zagotovijo "preživetje".
Prav ta skrnobnost je tisti zarečeni kruh. Če združimo prvi in drugi odstavek, je rezultat preprost: drugi so bolj spretni, nas pretentajo, mi pa vasezaverovano čakamo - kdo ve kaj? Seveda, da cena še bolj pade, ker (si) je niti ne znamo dvigniti.
Prodajanje nikakor ni problem sam na sebi. problem je če zraven tudi ne kupuješ. Dejansko se največ profitira, če veliko kupuješ in veliko prodajaš (ne le stvari, tudi znanje, umetnost, itd.) - prav zato, ker je tistega denarja vmes kljub morda majhnim procentom, lahko veliko.
Vsekakor pa je hudo, če samo prodajaš, saj ti enkrat preprosto zmanjka.Tudi tistega vmes.
Prodaja še ni poslovanje, niti tkarat, ko to dela država, in sploh ne, kadar je kaj nujno. Prodajanje za svojo celovitost potrebuje tudi kupovanje.
* razlaga skrnobe v SSKJ je morda nekoliko napačna