Dostopnost opreme za visoke ločljivosti skeniranja fotografij in drugega slikovnega gradiva je zelo vabljiva za arhiviranje, kjer za razliko od konkretne uporabe, kakor to poznamo na področju grafičnega oblikovanja, govorimo o potencialni uporabnosti v prihodnosti. Tu se postavlja več vprašanj. Dejstvo je, da se fizični analogni mediji nepovratno starajo in s tem nepopravljivo izgubljajo kakovost. Nujno jih je orej treba nekako ohraniti. Digitalna tehnologija omogoča, da stanje zamrznemo na določeni časovni točki propadanja, vendar pri pretvorbi pride do spremembe informacije. Vendar ta pretvorba ni prva. Osnova je namreč objekt, ki je fotografiran, fotografija sama pa je že približek. Ker prav pri fotografiji dobro poznamo, da gre pri tehnologijah medija za različne stopnje granulacije, bi lahko rekli, da je fotografija dejansko že nekakšen poldigitalni mediji. To pomeni, da se pri skeniranju na določeni točki natančnosti srečata ločljivost izvorne fotografije in ločljivost skenerja, in skeniranje pri zvišeanju ločljivosti skeniranja je zvišuje hkrati tudi količine ali kakovosti informacije.Če predpostavimo, da imamo idealen skener brez optičnih nepravilnosti, je ta točka odvisno od medija. Tore so nekaj preslikave visokoločljivih geodetskih aerofotoponetkov, nekaj drugega laica format diapozitivi ali negativi, seveda tudi z različnimi vrednostmi občutljivosti in s tem povezanimi granulaciji. Spet nekaj drugega so steklene plošče z emulzijo srebrovih soli, ki so arhiviranje iz zgodovinskih razlogov ne le posebno zanimive, ampak zaradi časovne oddaljenosti tudi nujne za digitalizacijo.
Amaterski filmom iz 2. polovice 20. stoletja smo namerili 5 do 20 mikrometrov velike amorfne in med seboj zlivajoče se granule. Črnobelim steklenim ploščam iz prve polovice stoletja le 1 do 4 mikrometre. To je zanimivo, vendar ne pove veliko o informaciji sami. Slikovna točka - pa če je matrično kvadratna ali amorfna, namreč še ne predstavlja informacije.
Skeniranje ali druga oblika digitalizacije zato ni toliko stvar tehnike in zmogljivosti strojev ali časovnih/finančnih možnosti ljudi. Bistvo pri arhiviranju v digitalni obliki je ohraniti informacijo, ki je na sliki, torej tisto informacijo, ki si jo je fotograf - dokumentarni ali umetniški - zamislil.