Vsak od nas ima kakšno težavo, kakšno nevšečnost, pomanjkljivost ali slabost, čez katero kdo kar mimogrede stopi in se zanjo sploh ne meni, lahko pa jo občuti kot bolezen ali katastrofo. Povprečneži smo nekje vmes.
Podobno, kot pri sebi, opažamo te reči tudi pri drugih. Običajno je tako, da če so nam drugi na splošno všeč, bomo pri njih opazili manj težav; za tiste, za one druge, s katerimi se ne moremo soočati, pa se nam zdi, da se njihove težave in slabosti kar kopičijo in stopnjujejo. Vzvratne pot, kot-da ni.
Obstaja tudi zrcalo. Včasih človek zaradi svojih težav vsenaokrog vidi same težave (k sreči je včasih tudi tako, da se nam ob notranjem veselju zdi, da je ves svet vesel). Projekcija lastnih težav na zunanji svet ima lahko težke posledice, saj onemogoča normalno komunikacijo med ljudmi. Celo težje je, kot če nekoga ne prenašamo, ker se temu lahko umaknemo, sebi in svojim projekcijam pa se ne moremo.
Zdi se, da taki odnosi ne obstajajo le med posamezniki in v ožjih skupinah. Zdi se, da se taki donosi zelo radi prenašajo v družbo, v javnost, v politiko, v navidez brezosebne odnose. Projekcije bolezni so potem bistveno težje, in bistveno bolj hromijo razvoj družbe, kot težave same.
Ko si težave priznamo, smo že več kot na pol poti do rešitve. Z oskrenim priznanjem se namreč ne rešimo le samozagledanosti, ampak predvsem projeciranja svojih težav na druge.
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/06/resevanje-tezav.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/imunski-sistem-pri-vzgoji.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/tezave-s-tezavami.html