Nikjer ni toliko prostora za ustvarjalnost, kot v samoti. A ni čisto enostavno. Vedno je potrebna naša odločitev. Napisati prvi list v osebnem dnevniku morda pomeni usmeritev v svet leposlovja, začutiti prvo melodijo ali ritem v glavi teče krog proti uresničevanju v glasbi ali plesu, drobna karikatura na robu zvezka, čeprav dolgočasnega, je morda predhodnica človekovega občutka za kompozicijo in formo. Preblisk ob naravnem pojavu morda rodi znanstvenika, odkritje družbenih zakonitosti pa občudovanja vrednega managerja ali politika.
Prvi korak je najbolj nujen in najbolj pomemben. A ne zadostuje.
Svet ustvarjalnosti se lahko nadaljuje le z voljo do vztrajanja. Nobena prva beseda še ni rodila pisateljice, sprotno žvižganje še ni skladatelj, čačkasti grafit na zidu še ni likovna stvaritev. Spet je potrebna odločitev, in to ne ena, ampak stalna. Stalno odločanje za.
Čeprav je ta zunanji svet na videz malo vreden, nekako neurejen, tudi kot-da nasilen in zmešan, ima svoje zaklade. Ima ljudi in ima odnose med ljudmi. In vsak s svojo vpetostjo med svobodo samote in brbljavost sveta vanj prinaša drobne dragocenosti. V svet in vsakemu od nas, ki smo povezani v nevidno pajčevino življenja. Samota pravzaprav brez zunanjega sveta ne bi obstajala. Vsakodnevni vrvež, vsakdanja opravila, govorjenje, kretnje, navade, medčloveški odnosi, in ogromnost sveta, ki ga še niti ne razumemo, še manj pa doumevamo – vse te rečí osebno samoto napajajo in ji dajejo moč, da ostaja temelj ustvarjanja. Zato vsak od nas v sebi stalno presoja, katere vzgibe zunanjega sveta bo spustil vase, kaj bo precedil in uporabil kot gradivo za lastno ustvarjalnost. Oziroma bolje: za ustvarjalnost, ki ni lastna; ustvarjalnost, ki se v svoji presenetljivi komunikativnosti izkaže, da je univerzalna.
Samota ima v svoji vpetosti v živost sveta poseben čar. Je najmočnejše orodje proti osamljenosti.
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/intuicija-je-vztrajnost.html