Večina priročnikov, ki naj bi nas usmerjali v življenju, nam govori, da sta za uspeh potrebni dve stvari: talent in vaja. Bo že držalo, saj so jih napisali učeni vzgojitelji.
Talente imamo menda prirojene. Nekaterim bolj leži logika, drugim naravoslovje, tretjim socialno delo, četrtim razmišljanje ali umetnost in tako naprej. A nihče ni nadarjen samo za eno stvar, le talent se različno močno kaže. Pa še to gotovo velja, da se vzporedno z odkrivanjem posameznega talenta kar sami odkrivajo tudi drugi, nekoliko bolj skriti talenti.
Če talente pustimo vnemar, seveda nazadujejo. Talent pravzaprav pomeni le odprtost za določen način povezovanja reči. Pomeni le posodo, v katero je "hrano" treba nabrati ali zbrati. Za zbiranje pa je potrebno zavestno delo. Potrebna je vaja. Če hočemo doseči nek cilj, nas čaka dolga in mukotrpna pot, mukotrpno delo. Mukotrpna? Je res tako?
Na delo, ki vedno pomeni vajo in razvijanje talentov, lahko gledamo s treh strani: pogled pred začetkom, pogled vmes in pogled nazaj. Bolj ali manj je pri vseh ljudeh normalno, da nas dobro opravljeno delo osrečuje. To je pogled nazaj. Še bolj normalno je, da nas je pred začetkom dela nekoliko strah, morda imamo tudi druge občutke, ali, če drugega ne, se nam vsaj nekako ne ljubi. To je pogled naprej, ki pa ga prekinemo, ko z delom začnemo, ko stopimo prvi korak. Pravzaprav smo ga prekinili že s tem, da smo začeli misliti na delo, ali celo že takrat, ko nas je začelo biti strah. Strah je že vaja v premagovanju strahu.
Med pogledom naprej in pogledom nazaj pa stoji tisto najtežje. Namreč, tisto vmes, ko je treba vztrajati. Če je vsebina zanimiva in nas potegne, potem problem ni velik. Če pa nas vsebina poti ne zanima, ampak le nestrpno hočemo cilj, se zadeva zakomplicira. Tu nastopi čarobna paličica, morda res najmanj boleča metoda: potrebna je samo in zgolj koncentracija na sedanji trenutek. To pomeni, da ko se učiš, ne misliš na konec učenja, ampak samo na tisto učenje, samo na tisti stavek, na besedo, na sliko. Ko delaš, misliš na delo, na tisti droben trenutek, ki ga imaš edinega v oblasti, da z njim narediš, kar hočeš. Bistvo je, da ostaneš na liniji oziroma, da se vedno znova odločaš, vsak trenutek, vsak zdaj. To so majhni in nezahtevni koraki. Pomagaš si z odklopom zunanjih motenj, ki jih človek sprejema preko čutil: kar se sliši, kar se vidi, kar se tipa, voha in kar je še takšnega. To so zelo preproste odločitve, saj v današnjem svetu samo zapreš vrata, pritisneš na gumbe za odklop in podobno.
Na koncu vaje, ki je sestavljena iz zelo drobnih, skoraj nebolečih odločitev, nas običajno čaka veselje ob doseženem cilju.
A ne le to, čaka nas še eno veselje. Če namreč človek osvoji tehniko majhnih korakov koncentracije v času, ko znanje sprejema, pride sama od sebe druga vrsta koncentracije, ko človek to znanje posreduje v drugo smer. Tista, ki je nujna ko pišem izdelek, ko izvajam skladbo, ko izdelujem stroj, odkrivam vesolje, ko odgovarjam na učiteljevo vprašanje, ko pomagam ljudem, ki me potrebujejo, ko se sproščam in počivam, ... ja celo takrat, ko nič ne delam ... . Ta druga koncentracija je čudež.
Pravi naslov tega pisanja je pravzaprav Čudež koncentracije.