Za kontinentalno filozofijo današnjega časa se zdi, kot da postaja vse bolj razcepljena. Vse, kar ostaja trdnega so morda starogrški klasiki, ki so jih nekoliko prilagojene v srednjem veku interpretirali krščanski razlagalci. Takrat, torej v času Sokrata, Platona in Aristotela, sta bili znanost (naravoslovje) in filozofija še eno in isto (ali vsaj vzporednost, kolikor je mogoče z današnjimi očmi videti). V postkartezijanski dobi pa se je filozofija (?ves humanizem) sicer ločil od naravoslovja, vendar le načeloma. V bistvu pa se zdi, zelo močno zdi, da je filozofija začela capljati za naravoslovjem. Namreč, filozofija je kot-da postala razlagalna veščina, ki skuša induktivno pridobljenim ugotovitvam znanosti dati razlago vzročnosti in smiselnosti. To je sicer čisto v redu, problem pa nastane, da v tako postavljenem filozofskem ogledalu izrazito napeljuje k deduktivni aplikaciji v znanosti ugotovoljenih dejstev na druga področja, predvsem na tista, ki jim je bližje in jih s svojimi metodami napaja, torej na družboslovje in humanistiko, ki to usmeritev iz filozofije zvesto posnemata. Iz tako obrnjenenega metodološkega pristopa lahko, in to je zelo nevarno, dobimo lahko zelo napačne rezultate, predvsem pa razultati v svoji želji, da bi bili utemeljeni in pravilni, prav lahko postanejo ravno nasprotje samim sebi. Potem filozofija izgubi celostno nit svojih prizadevanj in preskakuje od razlaganja ene naravoslovne domislice na drugo naravoslovno domislico.
Tako dobimo nekako čudne filozofske razlage induktivno ugotovljenih dejstev Darwinove hipoteze o razvoju vrst. Podobno nekako v filozofskem zraku ostanejo razlage Einsteinove nadgradnje Newtonovih odnosov med stvarmi v znanem vesolju, ki jih dejansko opažamo. Zadnjega pol stoletja se podobno dogaja na področju molekularne biologije, predvsem pri genetiki in nevrofiziologiji. Posamezna empirično dobljena dejstva, ki so pogosteje robni primeri kot osrednji, se uporabijo posplošeno in za utemeljevanje povsem drugačnih procesov. In prav teh 50-60 let pozabljamo še nekaj. Namreč, v tem času so se metode naravoslovenga dela močno spremenile. Vedno manj je tako imenovanih bazičnih znanosti in bazičnih opazovanj/analiz narave. Večina današnjih naravoslovnih hipotez se metodološko seli v kibernetiko in modeliranje.
Ob tem se zdi, da so mnoge filozofske razlage enostavno spregledale ta nedavni preskok naravoslovnega raziskovanja. Naravoslovno najstvo, ali celo i z njega izpeljano kajstvo tako filozofu prehitro postane dejstvo, oziroma, se kritika (kot filozofska metoda, precej drugačna kot naravoslovna), ki jo filozof sicer korektno izvede, ne izvede na med naravoslovjem in filozofijo, ampak pretežno ali kar izključno na strani filozofije.
Zdi se, da postajamo žrtve mejá med paradigmami, ki smo si jih sami postavili.
Verjetno je rešitev v novi klasiki, v enosti,
v kateri človeška misel (naravoslovna in humanistična) ne bo več raz-umena,
ampak predvsem do-umena.
Morda se prav zato kontinentalni filozofi tako pogosto zatekajo h klasikom, hkrati pa iščejo klasiko tudi drugod po svetu, na primer v kitajski, indijski ali srednjeameriški tradiciji. No, vseeno ni slabo. Cilj namreč že v osnovi predvideva nedosegljivost. Nedosegljivost kot klic k delu.
----
Besede so uporabljene v naslednjem pomenu:
dejstvo je tisto, kar je (stvar, proces, ..., ne glede a stopnjo dokazanosti ali dokazljivosti)
najstvo je nekaj, kar naj bi bilo (s poudarkom na nedoločenosti, predvidevanju)
kajstvo je, kaj naj bi bilo (vsebinsko, bistveno, vendar tukaj s hkratno konotacijo vprašanja in odgovora, in brez vezave na doumljivost)