Komunikacija med ljudmi je včasih otežena zaradi pojava, ko nekateri težko - ali pa celo ne - ločujejo napake od krivde. Vsi delamo napake. Pravijo celo, da tisti, ki več dela, naredi tudi več napak in se te napake tudi bolj pogosto opazijo. Vendar je razlika ta, da se nekateri za vsako napako takoj počutijo krive. Še huje, razvijejo mišljenje, celo v podzavesti, da se krivda lahko in mora popraviti izključno s kaznijo. Verjetno psihologi to poznajo, in rešujejo tako tavmatično stanje na svoje ustaljene načine, morda se takemu stanju tudi na kako reče. Morda so te zadeve povezane z moralo in religijami, ali celo s pravnimi sistemi, ki nekatere napake proglasijo administrativno za krivde, potrebne kazni in opravičenja.
Razlika med napako in krivdo je pogosto težko ločljiva, saj gre za dinamiko odnosov. Napaka je moj notranji pojav in vedno usmerjena navzven. Je torej izključno moja in zato iskrena, ne glede na posledice, ki jih morda povzroča. Krivda je občutek, ki se pojavi kot moj povratni odziv na reakcije soljudi ali družbe do moje napake. Ta občutek lahko zadržujemo v sebi. Napaka je vsekakor pogosto vzrok krivde, vendar to še zdaleč ne pomeni, da mora biti vsaka napaka vzrok za krivdo. Bližnji, ki se med seboj spoštujejo, so tako pravzaprav del mene v tem smislu, da moje napake ne označijo kot krivdo, na primer starši pri otrocih v času vzgoje.
Problem nerazlikovanja med napako in krivdo se prenese tudi na drugo stopnjo, namreč, človeku je izjemno težko (do)povedati, da so napake zelo redko že krivde, in da je za življenje nujno potrebno odkriti, kaj so napake in kaj krivde in kaj je med njima razlika. Tak človek namreč že to, da mu kaj takega poveš, razume kot krivdo. In ker krivda konotira kazen, se ji skušajo na vsak način izogniti, s prikrivanjem, z lažjo in podobno.
Zdi se, da se v zahodni civilizaciji danes pojavlja podoben pojav na ravni družbe v odnosu do narave. Človeštvo se proglaša za krivca, da narava vse bolj propada, da druge vrste organizmov izumirajo, da s svojim prehranjevanjem kruto preganjamo živalski svet in hkrati še neizbrisno omadežujemo svoje odnose do narave. Take ugotovitve so znanstveno podprte, kot rečemo objektivno in empirično, vendar pozabimo, da sta empirija in objektivnost v bistvu subjektivnost na ravni civilizacije, ki si je ta dva pojma družba sama postavila, skupaj z vsemi znanstvenimi metodami. Te ugotovitve podkrepijo tudi moralni nauki, kadar se imajo za odbojno ploščo nasproti človeštvu in morda celo nasproti iskrenosti napak in priznavanja napak. Za moralo potem stojijo etike, ki kot filozofije, torej humanistično, take morale utemeljujejo in jim pridenejo okvir človečnosti, humanosti. Krivda je torej vse večja, človeštvo v krču samookrivljenosti skuša reševati, kar se reševati sploh da. Išče opravičevanje, išče se celo kaznovanje (kar konkretno, na primer okoljski ukrepi, kazenske določbe, kyotsko trgovanje in kazni na globalni ravni).
Vendar je v evolucijskem smislu nemogoče celo govoriti o tem, da bi bil človek kot vrsta nekakšna napaka narave, saj bi s tem zanikali evolucijo. Čudno bi namreč bilo, da bi se v evoluciji, ki je pred nastankom človeka potekala brez njega, naenkrat pojavilo nekaj, kar ni del evolucije. Še manj je mogoče govoriti, da bi bilo človeštvo krivo, da se je v evolucijskem procesu razvilo táko, kakršno je, kot rečejo "uničevalsko".
Tako pridemo do mrtve točke. Smo uničevalci, glavni krivci. Morda gre celo za pojav, da nam takšno stanje ustreza, ali da je samoproglašanje napake za krivdo beg pred reševanjem
popravljanjem napake, saj namesto, da bi popravili napako, se skušamo
rešiti občutka krivde. In morda gre celo za nekakšen napuh človeštva, češ, da lahko uniči ta čudoviti modri planet, ki ga podkrepimo z naravovarstvenim moralizatorstvom. Saj postala narava ne s tem, ne brez tega nič ne izgubi. Tako je predveem otežena komunikacija notraj neke civilizacije, ker se hoče za krivdo kaznovati, nenazadnje otežena celo znotraj človeka posameznika, ki vse to zavestno ali podzavestno doživlja (in ima naravo v osnovi rad).
V človekovem smislu bo vseeno najbrž bolj zdravo, če bi si priznali, ne, da smo napaka, ampak da delamo napake (to pa je evolucijsko smiselno in razložljivo), in da krivda človeštva do narave ne obstaja ( ... lahka rešitev, kajne, zdaj lahko delamo z naravo, kar se nam zljubi, in preprosto rečemo, oprosti, narava, napako smo naredili ... ). Gre za to, da je napake v medčloveških odnosih ali do sebe mogoče in bistveno lažje reševati, ker napaka je iskrenost, ki človeka pušča odprtega. Krivda pa je povratnost, ki človeka uklešči. Prav tako je v odnosu z naravo.Tu gre za to, da je napaka naša notranjost in kot taka imamo zanjo bistveno več moči in možnosti za reševanje, kot v primeru krivde, kjer gre za povratni učinek na zunanjo reakcijo. Pri odnosu človeštva do narave je povrh vsega ta povratni učinek izključno naš lastni proizvod. Človeštvo je kot celota samo sebe proglasilo krivdo.
Kriviti se pomeni beg. Priznati napako pomeni narediti korak k reševanju.