Človek se nenehno trudi vključiti naravo v vrtinec pravil svoje današnje potrošniške igre. Svoj odnos do ostalih bitij in celotne okolice skuša uravnati po lastnih medsebojnih odnosih. Človek zahteva, da je narava v stresu. In ko mu ne uspe, ji preprosto pridene nalepko stresa. Narava pa se zaradi stresa, ki ji ga po našem mišljenju povzročamo ravno mi, ljudje, seveda lahko maščuje. Mora se maščevati. In to maščevanje se zdi še neprimerno bolj uničevalno in nevarnejše kot človekovo. Imamo občutek, da smo stalno tik pred zdajci, tik pred končno katastrofo ... če seveda niso že zdajšnje katastrofe jasno maščevanje. Poplave, potresi, grožnje z vesolja, težave ozona ...
Veliko vprašanje, koliko stresa človek povzroča naravi, ostaja vedno neodgovorjeno, vedno špekulacija, saj naravo žal tako zelo malo poznamo. In tudi nočemo raziskovati ali se ji približati. To dobro vedo predvsem tisti, ki jo raziskujejo. Človek raje kriči o tisti naravi, ki naj bi bila pod stresom. A le zato, da dobi argument, da se proti naravi lahko bori, da lahko z njo tekmuje in jo celo premaga, v bistvu, da lahko upraviči ali opraviči pravila tekmovanja, kakor si jih sam zamišlja.