Specialisti za bolečine

Obstajajo ljudje, in ni jih tako malo, ki ne doumevajo bolečine drugih. Če mu pokažeš rano, bo prvo, kar bo takšen človek naredil, dodatno brskanje po njej. Kot da se mora natančno poučiti, kako je z rano, zakaj boli in kako še boli, če jo preučuješ ali se je dotikaš s te ali one strani.
So tudi ljudje, le bolj malo jih je, ki

Reševanje težav

Vse bolj je opaziti, da večina ljudi sploh, in niti približno, nima pojma, kako se pristopi k reševanju težav, kaj šele o tem, kako se težave tudi rešuje  - in reši, kdar je to mogoče.
Vzemimo popravni izpit nekega dijaka. Jasno je, da ima največ težav dijak sam. Čeprav se morda obnaša brezbrižno in celo arogantno, ali pa se ves čas smeji, pri tem ne gre za njegovo dejansko notranje stanje. Zunanje pišmevuhovstvo, posiljen smeh ali splošna apatija namreč ni popolnoma nič drugega kot zunanji odraz stike in nemoči. Na drugi strani stojijo starši, ki si žal, skoraj v vseh primerih mislijo, da imajo oni težave in ne otroci. Nekoliko zaradi nemoči, da svojih otrok morda niso pravilno vzgojili, pogosteje pa zaradi ugleda oziroma sramu, ko bodo pač morali nekomu priznati, da niso bili uspešni.

Vrednostne lestvice za vrednotenje narave

Vrednostne lestvice, ki si jih ustvarimo ljudje, vsebujejo mero le do stopnje, do katere seže lestvica našega znanja o tem, kar merimo.

Avans in življenje v njem

Avans bi lahko bilo majhno naselje. Nekje na obrobju Napolenonovih provinc, ki jih je somovšečnež razpredel širom po Evropi kakšni dve stoletji nazaj. Bilo bi sploh brez prebivalcev. Morda le neznatna ledina sredi mogočnih polj, travnikov in gozdov, kjer so pridelek najprej pridelali, potem pojedli ali prodali. Postopno naseljevanje, začenši z reveži, premetenci, tudi lumpi in goljufi, se je nadaljevalo z bolj resnimi osebami, ali vsaj na videz resnimi.
Avans se je danes razširil v mogočno deželo,

Statika in dinamika razvoja

Razmere niso ugodne za vizionarski razvoj, čeprav se v družbi vse bolje kaže, da besede razvoj morda nismo razumeli prav. Večini ljudem je namreč „razvoj” postal sinonim za finančno blaginjo, torej za stanje, statiko, ko imaš že vsega zadosti in se potem „razvijaš” – kdo ve kam – verjetno v prestiž in potrošništvo. Razvoj bi morali najprej razumeti kot dinamiko, ne glede na to, kje ga začneš, lahko na ničli, lahko pod njo, najpogosteje v nekem povprečju.

Metanje stran

Nekateri ljudje shranjujejo vse.
Drugi mečejo stran, prav tako vse.
Tretji nimajo nič in nimajo zato kaj shranjevati in kaj metati proč.

Če zavržeš, nimaš.
Če država zavrže cele generacije, jih nima.

Bi svet srednjeletnih in staroletnih moral dati svetu mladih več možnosti?
Ali jim je morda treba sploh dati možnosti, da bi uresničili svoje lastne (z)možnosti.

Spoznanje zavezuje

V okoljevarstvu se rado zgodi, da se leporečje obrne proti cilju, h kateremu je bilo usmerjeno. Razlog je običajno v pomanjkanju podatkov in vehementnem aktivizmu, zadnja leta pa morda v občutku, da je za dosego nekih ciljev ključna komunikacija - ki pa jo izvajalci spet pogosto razumejo kar neodvisno od etike, kakovostnih argumentov in že obstoječih dejstev - in rečejo, da etika in podatki in vsa ta "navlaka" že pride kasneje. Poglejmo nekaj primerov.


1. "Varujmo naše vode" zveni precej nekredibilno, če to izjavijo ribiči. Čigave vode naj varujemo? Komu naj jih varujemo? Katero vodo naj varujemo? Pitno iz pipe? Tekočo v potoku? Podtalnico, ki je ne vidimo in komaj vemo zanjo? Zračno vlago? Ali morda vodo, v kateri živijo ribe?

Negativna (avto)selekcija vodilnih kadrov

V Sloveniji nemalo podjetij in ustanov z gospodarskega in družbenega področja dolga leta vodijo isti ljudje oziroma kar isti posameznik. Nekatere, ksreči jih tudi ni malo, dobro uspevajo, in so zaradi jasnega in transparentnega poslovnega modela sposobne premagati tudi občasne težave in napake. To velja še posebej za zasebnike, nekaj pa tudi za večja podjetja v večinski državni lasti.
Ostati na položaju je večinoma težko.

Para-življenje

Slovensko gospodarstvo ne živi svojega življenja, ampak para-življenje.
Nekaj let nazaj, morda 10 ali 15, mnogi se tega spominjamo, so slovenska podjetja iz svojega poslovnega kompleksa aktivno oddvojevala manjša podjetja. Na ta način so se na primer osamosvojili IT oddelki, varnostne službe in čistilke, vzdrževanje, v mnogih primerih razvoj in raziskave ali kar posamezne proizvodne linije. To seveda ni nič narobe, saj takšna struktura v zdraveokonkurenčnem kapitalizmu zahodnega tipa gotovo zagotavlja bistveno boljšo tržno dinamiko,

Pisci in bralci - in besede, ki ostanejo

Dandanes se ogromno piše. Kupi natiskanega gradiva, množice digitalnih skupin črk in besed. Od znanosti do umetnosti, od kvant do norčevanja, od globokoumja do sofisticioniranosti, od laži do resnic, od utrinkov do dolgovezij, od osrediščenja do razpredenosti, od vzvišenosti do mistike, od načrtnosti do intuicije, ...

Komunikacija z ustvarjeno podobno

Nemalo ljudi sploh nikoli na komunicira z drugimi, čeprav ves čas sprejemajo in oddajajo signale. Če si namreč o drugih ustvariš določene podobe, češ, ta je pa (itak) tak in tak, nimaš nobene možnosti govoriti zares z njim ali z njo. Vedno govoriš s svojo podobo o njem ali njej.

To ni recikliranje. To je presitost.

Po neki ulici je že več let vkopan kanalizacijski vod, ki se zgoraj in spodaj slepo konča. Spodnji konec naj bi se nekoč podaljšal do naslednje skupine stavb, kakih 800 metrov naprej. Od tam naj bi vod tekel do nedavno zgrajene čistilne naprave, ki je oddaljena kake 4 km. Zaradi višinske razlike in konfiguracije terena bodo potrebna štiri prečrpališča.

Vprašamo se,

Prav, pravica in pravičnost

Razlika med prav, pravico in pravičnostjo je v kakovosti odnosa. Prav za svoj obstoj ne potrebuje odnosa, lahko obstaja sam na sebi. Svoj prav ima lahko brodolomec na samotnem otoku. Pravica je enostranski odnos posameznika ali bitja ali družbe do drugega posameznika ali bitja ali družbe. Lahko jo damo ali vzamemo. Pravičnost je samonikla, priučena, privzgojena ali pridobljena notranja drža, ki se razvije na podlagi večstranskega odnosa s soljudmi, nečloveškimi bitji, družbo in celotno okolico, in hkrati te odnose trajno vzdržuje.

Če ima človek do narave interes, potem ni pravičen. Celo pravice, ki jih človek dodeli naravi ali njenim delom, so v jedru človekov interes. Pravzaprav, kako človek sploh ve, kaj je interes narave? Naj dodelimo kitu pravico do gnezda na sosedovi jablani? 
Vendar moramo biti pazljivi: zadovoljevanje življenjskih potreb ni interes. Tudi dejavnost znotraj bioloških tolerančnih meja ni nujno interes. Človekov interes se izraža v izkoriščanju in kopičenju na tuj račun, na račun ostale narave ali drugih ljudi.[1] To je enosmerni odnos: vzemi in zbeži, ki je enak odnosu jaz imam prav. Naravna pravičnost je blizu naravnemu pravu in vesti. Naravna pravičnost predvsem posluša in opazuje.

---

[1] Zanimivo je razmišljanje krščanskega pridigarja Janeza Zlatoustega iz 4. stoletja, ki pravi, da smo za reveže dolžni skrbeti zato, ker smo jim v bistvu dolžni vračati, kar smo jim vzeli. Misel bi lahko aplicirali na odnos človeka do narave: dolžni smo vračati to, kar smo vzeli, torej skrbeti za kroženje v naravi. To zadostuje.

 

Človekovi odpadki: jih čistimo ali le premeščamo?

Pred časom sem bil na neki univerzi zaprošen za predavanje o odpadkih. Čeprav to strogo gledano ni moje strokovno področje, sem se odzval. Večinoma študentke, fantov le za vzorec, so od gosta verjetno pričakovale nekoliko bolj sveže predavanje od že znanih vzorcev nosilca predmeta.

Najprej, preden se predstavim, vzamem koš za smeti in vsebino raztresem po učilnici.

Če so vam pogledi ...

... idejalista všeč, jih priporočite drugim listom na isti veji, in jih povabite k razmisleku.
Drevo je veliko.

Imamo srečo. Narava varuje človeka.

Odnosi so tista prvina sveta, za katere vsi vemo, da obstajajo, vendar se z njimi konkretno ne, ali le malo ukvarjamo. Torej: ukvarjamo se z A in njegovim odnosom do B, ukvarjamo se z B in njegovim odnosom do A. Ne ukvarjamo pa se s tistim, kar je vmes, med. To "med" sicer ne more obstajati brez A in brez B, zato lahko pozitivistična znanost to proglasi za neobtoječe. A mnogo primerov poznamo, ko so ljudje, povečini znanstveniki s širokim pogledom na svet, začeli ukvarjati z odnosom.

Zdravo telo v zdravem okolju

Zdrav duh v zdravem telesu, 

zdravo telo v zdravem okolju.

Čeprav se naravovarstvena in okoljska etika ukvarja s precej bolj zahtevnimi vsebinami kot s reklom „pometaj pred svojim pragom”, je verjetno najboljši način za dvig zavesti o okolju in naravi prav opozarjanje na zdravo okolje. Ljudje si želimo biti zdravi.

Problem financiranja javnih zadev iz zasebnih skladov

... je preprost: pravice do intelektualnih ali materialnih rezultatov ostanejo v zasebnih rokah.
Hudo je takrat, ko se politika tega zave, predvsem je hudo, ko se javnost tega zave. A takrat je običajno prepozno, predvsem pa predrago.
Razlika pa je vseeno očitna: