Kdo ali kaj je nekoč morda pristalo na Zemlji ---

... in kaj to lahko pomeni za svet.

Razmišljujoči človek si o svoji preteklosti zastavlja predvsem vprašanja o treh ključnih prelomnicah razvoja sedanjega sveta: kako je nastalo vesolje, kako se je spočelo prvo življenje, in kako in kdaj je ena od vrst, človek – on sam – ugotovila, da se zaveda samega sebe. Vprašanja se očitno pojavljajo pri vseh civilizacijah. Enostavne odgovore sledimo že v pravljicah in drugih umetniških stvaritvah prvotnih ljudstev. Kasneje so si jih kot svojo odgovornost privzeli verski voditelji in filozofi. Zadnjih nekaj stoletij se vsaj v zahodni družbi z njimi največ ukvarja znanost.

Osnovna vprašanja porajajo množico podvprašanj. Je svet nastal s posredovanjem nadnaravnih sil ali samoniklo? Je življenje kot pojav nastalo nenadoma ali postopno? Na več mestih ali samo na enem? Ali obstajajo druge, radikalno drugačne oblike življenja, ki jih nismo zmožni zaznati? Je bilo morda življenje zasejano iz vesolja? Smo dvojniki nekih bitij nekje nedosegljivo daleč, ali smo se razvili povsem lokalno, zemeljsko? So bile zasejane le ključne molekule, zemlja pa je s svojimi okoliščinami omogočila preskok organskih snovi v živo snov?

Če se je nastanku življenja v zgodovini človeštva analitsko spraševala teoretična filozofija, si danes taka in podobna vprašanja zastavlja predvsem biologija. Za znanost zahodne civilizacije so se prve bolj oprijemljive razlage prvič pojavile v stari Grčiji: življenje naj bi  nastalo iz štirih osnovnih prvin zemlje, vode, zraka in ognja. Dolga stoletja so le redki podvomili vanje. Šele v 19. stoletju, predvsem ob znamenitem poskusu Louisa Pasteurja (1822 – 1895), je bilo vse bolj jasno, da življenje lahko nastane samo iz življenja. S tem pa nikakor ni bilo rešeno vprašanje, kje in na kakšen način je nastalo prvo življenje. Hipotez na tem področju je več, morda je najbolj znana teorija ruskega biokemika Oparina (1892 - 1964). Tako ta, kot večina drugih predpostavlja, da je zemeljsko življenje izvorno nastalo prav na zemlji sami, in sicer pod določenimi pogoji v neki zmesi različnih biotvornih molekul, tako imenovani prajuhi, in pod vplivom različnih sevanj in drugih dogodkov takratnega ozračja. Sto let po Pasteurju sta Miller in Urey v simulirani prajuhi in s pomočjo razelektritev uspešno prikazala nastanek zapletenejših organskih molekul iz bolj preprostih. Ta poskus sicer nastanka življenja na Zemlji ne dokazuje, vseeno pa velja za doslej najboljšo možno razlago ene od nujnih začetnih stopenj.

Vzporedno poskusi, ki so kot predpostavko vzeli dejstvo, da je življenje nastalo na Zemlji, so nekateri raziskovalci odgovor o začetku živega iskali zunaj orbite. Ob vzporednih odkritjih, ali bolje razkritjih, da nebo ni obla, na katero so pripete stalne in sremenljive zvezde, ampak ima nedoumljivo veliko globino, so se statistične možnosti za utemeljenost takih razlag še dodatno povečale. Tudi odkritja sledov organskih snovi v padlih meteoritih v prvi polovici 19. stoletja so nakazovala, da biotvorne molekule niso omejene zgolj na Zemljo.

Zgolj obstoj ali prenašanje organskih snovi in morebitnega biološkega materiala seveda še kar ne zadošča za zasaditev pravkar nastale Zemlje, na kateri so se skorja in primitivne razmere pred 4. milijardami let šele dobro oblikovale. Potrebna je tudi razlaga uspešnega „pristanka”. Če bi se tak pristanek pokazal za možnega, bi se korenito spremenile vse teorije nastanka in razvoja sedanje Zemlje, ne le biosa, ampak tudi kisika v atmosferi, osežnih kamnin organskega nastanka, količine vode, skratka skoraj vse, kar danes doumevamo kot svet. In še več, namreč tudi verovanja, tradicije, vključno s pravljicami in legendami, celo znanost kot celota, predvsem njihovi radikalni obrati, kot jih poznamo s področja nastanka in razvoja živega. Ja, in celo umetnost, inspiracija, hrepenenje in težnja po neodkritem ...

Čurjumov-Gerasimenko

Današnji pristanek je seveda prvi, ostali stiki s kometi so ostali pretežno pri opazovanju. A vseeno, vsako znanje sloni na podlagi predhodnega znanja. V bistvu je lepo doživeti takšne dogodke.

sonda	polet	ciljni komet	čas dogodka	naloga
ICE	1978	Giacobini–Zinner	september 1985	meritve in opazovanja z razdalje 7800 km
		Halley	maj 1986	polet skozi rep kometa, 28 mil. km stran od jedra
Vega 1	december 1984	Halley	marec 1986	opazovanje z razdalje 9000 km (po obisku Venere)
Vega 2	december 1984	Halley	marec 1986	opazovanje in fotografiranje s 8000 km (po obisku Venere)
Sakigake (さきがけ)	januar 1985	Halley	marec 1986	opazovanje z razdalje 7 mil. km
Giotto	julij 1985	Halley	marec 1986	bližnje srečanje na 600 km
		Grigg-Skjellerup	julij 1992	podrobne raziskave z razdalje 200 km
			od julija 1992 naprej v mirovanju	kroženje okrog sonca
Suisei (すいせい )	avgust 1985	Halley	marec 1986	bližnji prelet na 150.000 km, raziskave sončnega vetra
		Giacobini–Zinner	–	podrobne raziskave neuspešne
Deep Space	oktober 1998	Wilson–Harrington	–	podrobne raziskave neuspešne
		Borrelly	september 2001	prelet in fotografiranje
		asteroid 9968 Braille	julij 1999	prelet na oddaljenosti 26 km
Stardust	februar 1999	asteroid Annefrank	oktober 2002	pregled
		Wild 2	januar 2004	vzorčevanje, vrnitev vzorcev na Zemljo januarja 2006; vzorec je vseboval glicin
		Tempel	februar 2011	prelet in pregled učinkov projekta Deep impact iz leta 2005 (pod imenom projekta NExT)
Contour	julij 2002	Encke	–	izgubljene zveze, zaključeno neuspešno
		Schwassmann–Wachmann	–
		d'Arrest	–
Rosetta (s pristajalnim modulom Philae)	marec 2004	(cilj: Čurjumov-Gerasimenko)	marec 2004	polet
				gravitacijski pospešek Marsa
				gravitacijski pospešek Zemlje
		Steins	september 2008	bližnje srečanje
			november 2007	gravitacijski pospešek Zemlje
		Lutetia	julij 2010	bližnje srečanje
			junij 2011	prehod v mirovanje
			januar 2014	ponovna aktivacija in začetek nadgradnje programske opreme
		Čurjumov-Gerasimenko	avgust 2014	prihod in podrobno kartiranje
		Čurjumov-Gerasimenko	12. november 2014	pristanek in (pritrditev?) modula Philae na kometu Čurjumov-Gerasimenko
Deep Impact	januar 2005	Tempel	julij 2005	izstrelitev posebnega modula v komet; podrobna analiza dvignjenega prahu z aparati na matični sondi
		Hartley	november 2010	prelet in dodatna naloga opazovanja zunajsolarnih planetov v naslednjih letih

Ljubezen in cena naraščata z oddaljenostjo

Vzemimo za izhodišče smelo trditev, da je resničnost najbolj oprijemljiva v naši neposredni krajevni in časovni bližini. Najbolj prepričljivo na primer lahko trdimo, da se nekaj dogaja tukaj in zdaj, kjer smo in ko smo. Tako za predmete ali pojave, ki so okrog nas, z največjo zanesljivostjo lahko trdimo da so, če jih neposredno vidimo, občutimo ali kako drugače neposredno zaznavamo. Kar se tiče dogodkov, lahko najbolj trdno rečemo, da so verodostojni, če se neposredno zdaj godijo; vsaka preteklost predstavlja oddaljenost. Poleg teh dveh dimenzij imamo še eno, in sicer prostorsko v smislu dimenzij: ekstremno veliko in ekstremno majhno je prav tako oddaljeno, čeprav je morda v naši neposredni bližini, celo v nas samih.

Na več področjih opažamo kar nekaj značilnih vzporednic, povezanih z oddaljenostjo, pravzaprav vzporednic, ki sta vektorja, in ki kažeta vsaksebi.

Na primer nekdo, ki se mora izseliti (ali se tako odloči sam) iz domačega kraja, na katerega ga vežejo spomini, običajno domači kraj še bolj vzljubi, še bolj mu je všeč, še bolj si ga želi in po njem hrepeni. Bolj če si daleč, bolj ti je drag. Pomislimo na večino naših izseljencev v Ameriko.
Je izseljenim ljudem dragocen domači kraj, ali se jim občutek dragocenosti dviguje prav zaradi oddaljenosti, iztrganosti?

Ali popolnoma drug primer raziskav vesolja. Nepredstavljivost morebitnega današnjega pristanka na kometu Čurjumov-Gerasimenko. Vsi občudujemo čuda tehnike, ki to zmore, vsi smo nekako navdušeni nad uspehom človekovega uma. Podobno bi lahko rekli za hadronski trkalnik.
Ali vrednost potencialnega odkritja - še pravzaprav niti ne vemo, kaj točno iščemo, recimo, da življenje, DNA ali proteine, ali skoraj nedokazljiv bozon - res opraviči nepredstavljive vsote denarja?

Ali solidarnost do lačnih nekje sredi Afrike. Vsekakor je prav, ampak vse pogostejša so razmišljanja, koliko tisti otrok res dobi od mojega prispevka. In še težje vprašanje, če je tisti dar le subvencija, kot nadomestek, da bi ljudi naučili drugače živeti, če smo se že odločili pomagati jim.
Je človek tam nekje res več vreden kot revež pred našimi vrati? Mar ne iščemo le "neomadeževanega" opravičila, ker nas peče vest, kadar za ljudi v stiski nič ne naredimo?

Tudi neko zavarovano območje, na primer Triglavski narodni park, je v povprečju bistveno bolj priljubljeno pri Štajercih ali v Prekmurju. Domačini - z izjemo kakšnih vpletenih v politične zgodbe - nikakor niso proti, a prav ljubijo ga tudi ne. Pač je, kot enkrat ni bil.
Pa se vseeno vprašajmo, ali cena pritiskov in borb v okolici parka, čeprav političnih, ki jih morda tudi ne odobravamo, in povzročajo predvsem nepotreben nemir s pičlimi rezultati, odtehta nacionalni interes prebivalcev drugih pokrajin? Mar ni kdajpakdaj razlog za park le hvala v tujini, dokazovanje civiliziranosti, ne pa resnična skrb za tukajšnjo naravo ali (vsaj poslušanje) pristnih ljudi, ki imajo v tej naravi korenine?


Je ljubezen do oddaljenih res lahko večja kot do bližjih? Je to sploh ljubezen do onih - mar ni to bolj samozagledanost vase, v svojo predstavo o onih, o oddaljenih, o neznanem, o nepredstavljivem, morda celo podtaknjena posledica dobre komunikacijske strategije nekih projektov?
Je vlaganje v odkrivanje hudo oddaljene narave res opravičljivo ob dejstvu, da človeku bližnjo naravo tako malo poznamo in z njo tako mačehovsko ravnamo?

Celovito znati ali vse znati?

Kaj pomeni vse znati in kaj pomeni celovito znati. Pogosto mešamo; nekateri imajo to pomešano trajno in živijo v prepričanju, da je vse skupaj eno in isto, mogoče kar le igra besed. Drugi nihajo: nekaj časa je različno, potem je spet enako, odvisno od rapoloženja, morda.

Mnogi vse znajo. Vse. V to so prepričani in tudi druge prepričujejo. Najprej v to, da jim verjamemo, da vse oni znajo, takoj za tem pa tudi v brezpogojno vero, da morajo tudi ti drugi vse znati, da torej moramo postati enaki onim. Torej se svet lahko vrti samo, če vsi vse znamo.

Imamo tudi obratno situacijo. Marsikdo veliko zna, a se že tako zgodi, da mu tisti, ki pravi, da veliko zna, neprestano dokazuje, da pravzaprav zna, in da je dosegel tisto, kar bi oni rad od njega, da bi vsi vse znal, vendar s pomembno razliko: jaz vse znam, ti pa morda, in tvoje vse je gotovo nekoliko omejeno, in vsekakor se tvoje znanje ne pokriva z mojim, čeprav je prav moje vse.

Tistemu, ki res zna, take razmere pravzaprav niti niso veliko mar, saj mu tudi za to ni veliko, da veliko zna - pač zna, pač vé, to pač ima; lahko bi pa imel kaj drugega. Zraven morda - res le morda - tudi sluti nekje v ozadju, da pravzaprav ne zna, čeprav celo drugi pravijo, da zna. Znanje in védenje pač gre, brez, da bi vedel, da gre. Drugim v korist. Pa kaj.
Povsem drugače pa je s tistimi prvimi, ki veliko vedo in to zelo močno mislijo, da vejo. Ozaveščeno védenje, bi lahko rekli. Takemu so razmere hudo pomembne, predvsem pa je pomembno, da to, da on ali ona misli, da ve, vedo in mislijo tudi drugi, torej, da so ozaveščeni. Ostalo ni pomembno, sploh pa ni pomembna nobena vsebina.

Razlika med vse znati in celovito znati je v tem, da prvo ne obstaja, drugo pa. Razlika je tudi v tem, da je prvo v življenju nemogoče doseči, drugo pa je v stalnem dosegu. Tretja razlika je ta, da si z znanjem vsega ne moreš prav veliko pomagati, kakor si tudi ne morejo pomagati tvoji bližnji - na drugi strani pa je celovito znanje vedno uporabno, ne glede na obseg, ne glede na intelektualno ali čustveno ali kakršnokoli sposobnost posameznika, ne glede na vse okoliščine ali pogoje ali razmere. Celovito znanje vedno je.

http://idejalist.blogspot.com/2014/10/pocitnice-in-poklic.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/09/induktivno-in-deduktivno-znanje.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/10/pridobljeno-ali-ukradeno-znanje.html

Naravovarstvo uničuje turizem

Turizem sem od nekdaj razumel kot hudó nasilno gospodarsko dejavnost. Ko sem iz obsega pretočenega denarja in neprestanega sprenevedanja glede resničnih prihodkov še izračunal, da je globalno dejansko najmočnejša ekonomska dejavnost, mi je bilo še bolj jasno. Vedno sem se tudi norčeval iz sloganov v slogu "pridite v neokrnjeno naravo", ki sem jih razumel kot "pridite; ko boste odšli, bo že okrnjena"

Pa vendar imamo v turizmu tudi lepe reči, kajne? Zelene. Ekoturizem, mehki, umirjeni, sonaravni ... Vprašajte povprečnega gostilničarja ali hotelirja, koliko razmišlja zeleno, če sploh ve, kaj je to, če mu je sploh kakšen naravovarstvenik kdaj povedal. Morda popoldan, ali pa takrat, ko gre sam na oddih.

Turizem ne uničuje narave. Naravovarstvo uničuje turizem. Ste že kdaj slišali, kakšna priložnost je Natura 2000. Res? Za koga? Za vaškega župana? Za klub ljubiteljev domačega kraja in domačih dobrot? V redu, naj bo, v predvolilnem času morda vžge, in ob farnem praznovanju se tudi prileže potica na vaškem trgu, na robu območja Natura 2000 in v imenu Nature 2000. Ampak dejstvo, da smo z magično tujko za naravo in še dodatkom bolj magične "2000" dobesedno očarali vsako slovensko vas in vsako slovensko mini občino, je udar na turistično gospodarstvo, ki ga bo pomnila država še desetletja, če ne stoletja. Večina slovenskih občin namreč kot prednostne razvojne dejavnosti postavlja turizem. In mnoge se kitijo z lepo naravo, ki ji je status priznala EU s proglasitvijo za območje Natura 2000. Če jim je kakšen park ali država v imenu naravovarstva postavila še usmerjevalne količke in infotable, so pa sploh srečni.Vsaj nekaj denarja z državne malhe na občinsko ...

Dejansko pa redki vedo, kaj v EU izvorno pomeni Natura 2000, in govorjenje, da gre za priložnost, je zgolj dobro uporabljeno komunikacijsko orodje. Ali bo dolgoročno uspešno, govorjenje namreč, brez dejanj, se še ne ve, niti za eno stran, niti za drugo. Hudo redki tudi vedo, kaj pomeni eno drobno močvirje z na pogled neugledno rožico v sklopu silno obsežne Evrope, in mnogih območij, ki so biodiverzitetno zelo zelo bogatejša kot naša. In Natura 2000 v EU ima izključen namen varovati najdragocenejšo evropsko naravo, in ne našo lokalno naravo, še manj naš osebni čustven odnos do nam najbližje narave. Bi včasih rad, da bi bilo drugače, pa ...oprostite, tako je. Na cmeravosti se razvoja graditi ne da, niti naravovarstva. Le na dejstvih. Naša dežela je najlepša le za nas, za turista je enako lepa kot vse druge. Povrh v bistvu sploh ne občudujemo cele dežele, občuduje le vsak svoj (turistični) vrtiček. Izjeme so redke, premalo poznamo!

In kaj je še huje? S tako demagogijo se zdi, da smo naredili škodo turizmu, s katerim bi bili lahko (denarno) bogatejši, in naravi, s katero bi bili lahko (duhovno) bogatejši. Plus-plus se je spreobrnil v minus-minus. Spominjali se bomo morda, da smo imeli priložnost.

Zakaj vse to? Saj vendar kaj takšnega ne more priti izpod tega peresa, ki piše ZA naravo in ZA ljudi. Naravovarstvo da uničuje turizem? Takole je: naravovarstvo uničuje turizem, ker mu ne pove resnice. In obratno.

Imamo pač srečo. Narava bo v vsakem primeru preživela in tudi človeka bo obvarovala. Ali bosta turizem in naravovarstvo, se pa še ne ve. V praksi pa: obe človekovi panogi se bosta morali predvsem pošteno bolj poglobiti v svoje bistvo. Po tem bo zanesljivo nastal tudi prostor in možnost za sožitje in za vzporednost. In za bogastvo v vseh smislih. Tako bomo kot človeška vrsta največ prispevali, da se bo narava najbolje ohranila s človekom vred.

500+ človek

Na poti življenja človek pogosto prihaja pred odločitve.
Kadar sta poti dve, med dobro in slabo, je prav enostavno, in v bistvu takoj veš - ne glede na to, kako se odločiš. Ob le malo pozornosti celo takoj veš prihodnost, posledice. Skoraj.
Odločitve pa so tudi bolj zahtevne. Med slabim in slabim - ali manj slabim in bolj slabim. In med dobrim in dobrim. Pravzaprav je večina odločitev takšnih, in vsaka zahteva od nas, da se opredelimo, in odločimo.
Vseeno obstaja rešitev. Preprosta.
V prvem primeru se ne odločiš za nič. V drugem za oboje. Ali vse, če je poti več.
Obakrat se odločiš.
Tako se na svetu morda zmanjša slabo in precej poveča dobro.

O mahovih

Čeprav gre za majhna bitja, lahko njihov pomen postane odločilen, in čeprav človek mahove že več tisočletij uporablja v vrtnarstvu, kot gorivo in pri čiščenju obsežnih razlitij olj, se šele v zadnjih letih začenjamo zavedati njihove ogroženosti. Nekdanja in sedanja uporaba, na primer v zdravstvu, pri sledenju onesnaženosti in vrtnarstvu, narekujejo pospešeno raziskovanje njihove vloge v ekosistemu: kaj prispevajo, kakšne so njihove potrebe in zakaj ali kje se sploh pojavljajo. Mahovi  v ekosistemu izvrstno služijo kot pokazatelji poškodovanosti ekosistema. V mahovnih blazinicah se na primer koncentrirajo težke kovine in lahko služijo kot zgodnje svarilo visoke vsebnosti. Vodni mahovi v presajevalnih metodah služijo oceni stanja vodotokov.

Slovenija se zaradi svoje lege v dobro raziskanih Alpah uvršča med predele s solidnim splošnim znanjem o mahovih, je pa jasno, da apnenčasta podlaga za sabo potegne nekaj posebnosti, ki niso dobro obdelane. Za slovensko strokovno in splošno javnost (z izjemo redkih posameznikov) ter izobraževalni sistem je značilno dokaj nizko poznavanje razširjenosti posamenih taksonov in izredno nizka ozaveščenost, kaj mahovi sploh so. Celo o tem malo vemo, da mahovi sploh so.

Ekologija mahov obstaja odkar ljudje opazujejo mahove in jih zanimajo njihove rastne zahteve. Vseeno pa je ekologija mahov kot znanost, mlado področje. Redke dosežke na tem področju so v preteklih letih dosegli strokovnjaki, večinoma taksonomi, ki so ekološka opazovanja opisali ob opisovanju mahovnih vrst, ali splošni rastlinski ekologi, ki so pri svojih študijah naleteli na mahove. Prav v zadnjih letih pa kot posledica mednarodnega zanimanja za raznolikost drobnih rastlin na našem planetu nastali rdeči seznami orgoženih vrst, pojavili pa so se, sicer dokaj skromno, tudi na seznamih direktiv Evropske unije.

Kljub nekoliko povečani pozornosti do lističnjakov in jetrenjakov, pa še vedno vemo zelo malo o vlogi mahov v ekosistemu. Še posebno malo imamo znanja o vlogi posamezne vrste. Objavljene informacije so raztreseno po različni literaturi, pogosto neopazno vključene v študije, ki primarno obravnavajo višje rastline.

Vsi ti dejavniki in že drugi opravičujejo povečanje raziskav na tem področju.

Krize so zadeve odraslih

Zdi se, da smo se kar navadili, da govorjenje o krizi že hkrati pomeni reševanje krize. Zgledov imamo kar precej, morda največ v javnem živlljenju. Kar vseeno je postalo, da se zadeva na tako veliko področjih nikakor nočejo reševati.
Zdi se tudi, da ljudem, ki se jih katera od kriz ni lotila, so jo nekako preskočili ali pa po srečnem naključju ostali zunaj, sploh ne zaupamo. Ljudje, ki sem jih nekdaj imenoval družbeni korektorji, si tako rekoč sami uredijo, da jih umaknejo iz javnosti. Nezaupanje se potem krepi, ker se v bistvu ne ve, zakaj se je nek bivši, morda res dober minister ali direktor umaknil.
Govoriti o krizi je ena največjih neumnosti, kar se jih more zgoditi, če hočeš krizo reševati. Je podobno kot pri vzgoji otrok: je bil kraj že kdo uspešen, če je porednemu otroku stalno govoril, kako je poreden, kako je grozen, kako je obupen? Seveda pom drugi strani prav tako ni bil uspešen vzgojitelj, če ga je lažno bodril, ali pa če je otroka stalno hvalil, pa naj je bilo prav ali ne. Ali pa nekomu, ki se mu v življenju kaj ponesreči? Mar kaj pomaga, če mu še na dolgo in široko razlagamo, kaj njegova nesreča pomeni, kje ga je polomil, kako je grozno, da se mu je to zgodilo, kako je brezizhodno ... ? Ali pa bolniku: je mar kakšna pomoč pridigati? No, morda za trenutno uteho, in morda, ampak res hudo morda za to, da bi se človek kaj naučil za v prihodnje. Ampak na ta način smo odrasli učljivi spet le takrat, kadar se sami za to odločimo, lahko pa celo lastne izkušnje kar ignoriramo. Se nam pač ne ljubi. Edino otroci so na ta način učljivi podzavestno.
Mi pa seveda nismo otroci in krize smo si sami zakuhali in jih še pogrevamo.

http://idejalist.blogspot.com/2013/03/druzbeni-korektorji.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/nasmeh-druzbenih-korektorjev.html

Kje se zgodi referendum

Vzemimo referendum z rezultatom glasovanja okrog 50/50. Za koga je tolikšno "ravnovesje" pošteno?

Je to demokracija, če neka ideja premaga drugo z 51 proti 49? Mar ni šlo za spretnost posameznikov, kampanije tik pred dogodkom odločanja - na drugi strani pa za morda majhno napako v zadnjih dneh? In potem polovica upravičencev morda nikoli več ne more doseči svojega prepričanja?

Težko se je znebiti občutka, da politiki s podporo strokovne baze sociologov in psihologov v predreferendumskem času bolj kot ne izkoristijo našo šibkost, ki se kaže s težnjo po ugodnostih, obljubljeni sociali in svobodi, rahljanje pri davkih, kot na primer nedavno na Škotskem. A kaj je pravzaprav dobro: da nam nekdo nekaj daje, ali da sami odločamo, kaj bomo pridelali? Prepričevanje nasprotnikov za NE pravzaprav pomeni, da nas je strah, kar nadalje  pomeni, da je npr. odcepitev povsem upravičena, ker bo večina izgubila več kot manjšina, ki se odceplja. To je morda strah bogatih, da bodo izgubili denar ali vpliv. Načelno si verjetno želimo oboje, ja in ne. A to v sedanji ureditvi sveta pač ne gre ... In morda je ureditev nekoliko napačna. Noben referendum se namreč še ni zgodil zaradi želje nekoga po ravnotežju v družbi.

Referendum je torej na videz orodje v rokah močnih in spretnih. A vendar ni vedno tako. Na nek način gre tudi za težnjo k ravnovesju med vsemi dejavniki, ne le med dvema, ja in ne, na primer.

Referendum je namreč izjemno pomemben in pravzaprav verjetno edini ostanek nekdanjega ljudskega prava, skoraj naravnega zakona. A ne zaradi rezultata, ampak zaradi celotnega dogajanja. Referendum pove več, pove o stabilnosti ali labilnosti družbe v odnosu do ureditve. Tudi neumni referendumi, kakršne poznamo in smo nanje takoj pozabili, so taki: pokažejo našo neumnost. Tudi nesrečni, kakršni so razdelili Koroško in Primorsko, danes kažejo na nesrečo. Referendumi so pomembni zaradi spremembe kakovosti življenja, ne glede na vprašanje, in ne glede na rezultat.

http://idejalist.blogspot.com/2014/10/napredek-je-samo-v-skrbi-za-ravnotezje.html

O živih mrtvih

Čas ima izredno moč. Zgodovina sploh. Namreč, ne moreš je spremeniti.

Slovenski narod se že desetletja ukvarja s svojo lastno zgodovino, iz katere mu ne uspe uiti. Ne gre za velike politične teme, ne za prave in neprave. Niti za naše in nenaše, kontrarevolucionarje ali revolucionarje. Gre za male ljudi, ki jim ni dano stopiti. Gre za žive, ki so zaradi umrlih, tudi sami morali postati tihi, celo več-kot tihi, kot-da mrtvi.


Gre za tiste male, ki jim je nekdo nekoč vzel dostojanstvo. Skušali so preživeti, zaupali so napačnim ljudem. In tisti ljudje so potem izrabili njihovo zaupanje in jih okradli. Lahko kruha, zadnje krave iz štale, morda stanovanja ali tudi pogleda na domače dvorišče. In potem rekli, da tega niso storili.

Gre za tiste, ki jim je nekdo, na videz kdorkoli, v resnici pa konkretni nekdo, z lažjo zameglil pogled na svet, celo na samega sebe, na lasten rod, na korenine, predvsem pa na prihodnost. In ta prihodnost se ni mogla zgoditi, ker je ni bilo, ker, če je hotela slučajno biti, je smela biti samo in izključno močeča. Še več, pod prisego molčeča. In še danes ni nič drugače, po mnogih desetletjih.


Gre za še vedno tiste posameznike, še vedno jih niti približno ni malo, ki te dni, ta čas, sedanji čas, ne morejo obiskati groba svojega pokojnega očeta ali matere, svojih bratov ali sester. Odpeljali so jih, iz takrat otroku nedoumljivega razloga. Otrok je ostal, grob je izginil; ne, ni sam, grob so izginili. Ne, ne gre za to, da morejo izpolniti visokoleteče moralnoetične in civilizacijske pravice, ampak jim je bila iztrgana preprosta, čisto preprosta notranja sila prvinskega stika otroka s svojim staršem.


To niso zgodbe, to je resnica otrok, ki so danes starejši, a zaradi nedoumljivo hudega otroci. To so otroci, ki jih politične teme, prerivanje gor-in-dol po sterilni humanosti brez misli na človeka, nerazumljivo kričanje po medijih in celo v parlamentu, ustavlja na robu govora, ker je tam varno, ker so in bodo le tam edino lahko preživeli, in ker tam, kot živi mrtvi v bistvu živijo svoje svetništvo.

Vera in dvom

Vera in dvom sta dva neločljivo povezana pojava, ki si med seboj nista nasprotna, ampak se v bistvu v celoti prekrivata. Oboje namreč pomeni, da nečesa ne umevamo, vemo pa, da bi lahko umevali, ali vsaj, da bi lahko hodili po poti proti umetju. Ta pot je hkrati dvom in vera sama na sebi.

Zdi se, da sta dvojica vera-dvom zelo prvinski človekovi lastnosti. Ker nekaj podobnih pojavov (lahko) opažamo tudi pri (nam bližnjih) živalskih vrstah, sploh udomačenih, se morda pojavi tudi misel, da smo to dvojico podedovali še iz časov, ko še nismo bili ljudje v smislu, kakor se umevamo danes. Sploh dvomiti je nekaj zelo prvinskega.

Vere brez dvoma ni, a ti dve zadevi si ne sledita, niti ni tako, da bi ena naraščala, druga pa upadala, ampak, ponavljam, zadevi se nujno prekrivata. Le če dvomim, tudi verjamem. Hkrati. Druge možnosti ni. Vera kar tako, per sé, kot rečejo, ni vera., ja mrtva utvara, naučenost, morda slepo posnemanje drugih, avtoritet, morda staršev ali vzgojiteljev. Celo laž samemu sebi.

Verjamem na primer v rešitev neke krize. Če ne dvomim, torej če prepričljivo ne dvomim, da je rešitev možna, tudi ne morem verjeti vanjo. Dvom namreč žene vero v rešitev, je njena podlaga. In obratno, seveda. Mnogi ne dvomijo zadosti, zato tudi verjeti ne morejo, in na koncu se zgodi, da rešitve ni. Ne more priti, ker ni dinamike med dvomom in vero, ker ni živosti misli in besed in posledično ni dejanj. Če ni gibanja, nismo na poti, cilj pa tam nekje stoji - ne glede na to, ali je dejansko dosegljiv (v popolnosti itak ni nobeden). In če nismo na poti, če se nikamor ne premikamo, ker trmarimo, ali hkrati in tudi to v dinamiki, ne verjamemo v dvom in ne dvomimo v vero, nimamo prav nobene možnost priti do cilja, niti iti proti cilju, ki ga morda celo vidimo.

Verjamem lahko tudi v uspeh nekega podjetja. Dobro namreč deluje le, če deluje. Da deluje seveda pomeni, da se giblje, da so torej v njem tudi konflikti, nevzven in navznoter. In vsak dogodek je lahko dvom. Mora biti dvom, sicer ostanemo sanjači v svojem navideznem miru, ki pomeni stagnacijo. Vsak podjetniški dogodek moram imeti na preži: hkrati verjeti v njegovo pravilnost, ustreznost, poštenost, in hkrati dvomiti, ali je pravilen, ustrezen in pošten. Z dvomom utrjujem vero.

Lahko verjamem na primer v evolucijo. Vedeti namreč ni mogoče, je preobsežno. Sledovi pa očitno kažejo, da je v razvoju živega šlo za med seboj povezane stopnje. Seveda lahko slepo verjamem Darwinu, njegovim predhodnikom in naslednikom, tako tistim, ki so ga razložili in podprli, kot tudi onim, ki so njegov nauk preobračali za kakšne druge namene. Lahko verjamem svoji srednješolski učiteljici, ali pa knjigi, ki sem jo morda prebral. A najbolj pomembno pri verjetnu v evoludijo in razvoju vrst je, da v ta nauk dvomiš. Biti stalno na preži, za vsako opažanje v naravi si je treba postavljati (ne postaviti) vprašanje, ali je to za verjeti, ali je za dovmiti. Dvomiti je treba tudi v to, ali naj dvomimo ali verjamemo. In to je znanost v svoji njenosti, njeno bistvo. To je, spet, ena človekovh, morda tudi predčlovekovih lastnosti: iskanje, sledenje, razkrivanje, stalna dinamika dvoma in vere, nikoli dosežen končni cilj - ker to pravzaprav ni potrebno.

Razlika med stanjem, ko sta dvom in vera dva povsem različna pojava, in stanjem hkratnosti dvoma in vere je, da se pri drugem nikoli ne pojavlja strah. Hkrati dvomiti in verjeti namreč strahu ne pozna, in to zato, ker v sebi ne skriva popolnoma nič sebičnosti, ki pa se v prvem primeru - torej ločenosti dvoma in vere - kaže predvsem v krčevitosti hlepenja proti cilju, mojemu cilju, cilju, ki sem si ga jaz zamislil. Žal je cilj, in to katerikoli, rešitev krize, uspeh podjetja ali potrditev evolucije, nemogoče doseči v strahu. V strahu ni mogoče napraviti niti prvega koraka.