Jezikovni babilon Laudato si'

Problem naslavljanja mednarodne javnosti so prevodi, zato je besedilo treba brati v tem kontekstu, če obstaja več jezikovnih različic in originala ne doumevamo, pa vzporedno v več jezikih, ki jih razumemo. 

Primer papeževe okrožnice Laudato si', ki je bila izdana lani.

Okrožnica ima že ob svojem nastajanju dokaj pestro jezikovno pot. Naravoslovne in družboslovne podlage, ki so povzete po projektu s sicer angleškim naslovom Climate Change, Justice and Sustainability Linking Climate and Development Policy, so izvorno nedvomno v nemščini, ker so ga prevladujoče izvajali nemški projektni partnerji. Kardinal Turkson, ki je bil glavni redaktor besedila, in je njegova skupina pripravila večino podrobnosti, govori angleško. Papežev prevladujoč pogovorni jezik je španščina, po očetu tudi italijanščina, ki mi je zelo prav prišla po izvolitvi za rimskega škofa. Skoraj ni dvoma, da so mu pred končnim pregledom in osebnimi dopolnitvami besedila, ki ga je izvajal na zato namenjenih duhovnih vajah, celotno besedilo posredovali v španščini. Podpisal je italijansko različico, ki se od španske razlikuje le v slovničnih niansah. Laudato si' je tako prva papeška okrožnica, pri kateri je latinščina kot izvirni jezik besedila sploh opuščena. Iz francoskega in nemškega prevoda – oba sta nekoliko daljša od vseh drugih jezikov – je razvidno, da gre za razlagalni prevod. Angleško besedilo je pragmatično in se na prvi pogled najbolj oddalji od italijanščine. 

Slovenski prevod je nastajal na osnovi italijanske podlage in s pomočjo nemščine v primerih nejasnosti. Le pri redkih posameznih odstavkih, predvsem s področja naravoslovja, se slovenščina nasloni tudi na angleški prevod, v katerem danes prevladuje znanstveno objavljanje.

Treba je tudi omeniti, da so slovenski prevajalci uporabili bolj arhaičen jezik kot izvirni, in tudi nekoliko zapleteno stavčno sintakso, ki v nekaterih primerih pomen celo obrne. Težave so se kazale tudi pri prevodu nekaterih izrazih s področja zakonodaje, ki jih je bilo kljub nedoslednosti na koncu najbolj pragmatično rešiti z uporabo dikcije, kakršno uporablja slovenska zakonodaja. Poleg tega jezikovne zadrege izhajajo iz nedorečenega izrazoslovja v slovenskem prostoru. Že tehnični zrazi kot so okolje, narava, okolica, ekologija, ravnanje z odpadki ipd. so v našem prostoru zelo gibljivi. Še bolj se zaplete z izrazoslovjem s področja etike narave in naravovarstva. 

Uradno veljavne različice so ne glede na doslednost ali razlagalnost torej italijanščina, španščina, portugalščina, nemščina, angleščina, poljščina in arabščina. Za končni prevod v druge jezike uradno odgovarja krajevna Cerkev, za slovenščino torej Slovenska škofovska konferenca. Razumljivo je, da so vsi zunanji citati vzeti iz že obstoječih uradnih prevodov, besedilo pa slogovno označeno v smer jezika, kakršnega uporablja slovenska teologija kot znanost.

Si lahko predstavljamo, kako zapletena so mednarodna pogajanja s kateregakoli področja?

Preganjanje stresa

Pisati o stresu ne pomeni nič drugega kot stopnjevati stres. Zato tega v nadaljevanju ni pametno prebrati, če si v stresu.

Stalnica človekovega življenja - in najbrž tudi življenja drugih bitij - je odločanje. Stalno je treba izbirati to ali ono pot, ugotavljati, ali je bolje vzporedno, ali nasprotno, ali se bo izšlo, če malo ovinkamo, ali je treba na trdo ali bolj zmerno. Redki so, ki se ne odločajo - a se zanje potem odločajo ali morajo odločati drugi. Vede ali nevede.

Odločitve so lahko pravilne ali napačne. In veliko intuicije je potrebno, da človek že ob odločitvi ve, da je nekaj bolj prav kot bi bilo, če bi se odločil drugače. Večinoma se pravilnosti naših odločitev pokažejo šele pozno pozno v prihodnosti. A to ni razlog, da ne bi odločitev sprejemali odgovorno in v najboljšem možnem prepričanju. Sploh pa negotovost, ki se razkrije šele v prihodnosti, ni razlog, da se sploh ne bi odločali.

Ko gledaš koga, ki se odloča, ti je večkrat precej jasno, da se je odločil napačno. In hudo je, če nimaš vpliva, če vpliva na primer niti ne želiš imeti, ali celo tako, če v velikem zaupanju, da se bo vendarle rešila brezizhodna situacija ob očitni napaki, dopustiš, da se zgodi, kot se zgodi - ker ni mogoče nič drugače storiti. Upanje v brezupju.

Napačne odločitve se značilno povečajo, če je človek pod stresom. Prav očitno je, kako nekdo, kadar je razburjen, naredi nekaj narobe, čeprav natanko veš, da je sposoben narediti tisto še kako prav. In nič ne moreš, nisi on ali ona, morda celo v nezaželjenosti. Le od daleč ti je morda dopuščeno opazovati.

Stresa ni mogoče pregnati s tem, da govoriš proti stresu, da skušaš reševati napeto situacijo z vehementom znanja in morebitnih izkušenj ali podobnega. Ne. Stres je mogoče reševati samo s popolno diametralo, z nečem, kar je kategorično drugačno od povzročitelja stesa, vzdrževanja, popolnoma drugačno od percepcije človeka, ki je vstresu, povsem nekaj drugega kot je tolažba ali miritev ali razpredanje o tem, kako bi bilo lepo in enostavno, če stresa ne bilo.

Napačno bi bilo misliti, da je stres vedno slaba reč. Namreč, zgodi se, da določeno zadevo lahko zadosti hitro uredimo samo v stresu. Tudi pri vzgoji včaih pomaga dopustiti, da je vzgojenec toliko pod stresom, da se njemu samemu odprejo oči prav zaradi spoznanja, da tako ne gre. V to smer gredo nekatere veje logoterapije in drugih tehnik. Tu gre v bistvu za nek protistres, s katerim vsaj začasno uravnotežimo dejanskega. A potem je treba zadevo vseeno spraviti v znosno življenjsko valovanje.

Stres je lahko nameren, kar način življenja, in ljudje postanejo kar hudobni, če koga kdo opozori, da je pod stresom, češ, tako je in tako mora biti. Uživajo? Se zdijo sebi bolj uspešni? Nameren stres je hudo nevaren predvsem za okolico, saj ga je težko razumeti. A zdi se, da je neredko celo načrtovan, in to družbeno načrtovan. Tako se nam vedno zdi, da smo v neki naglici, pod nekim pritiskom, da nas vse ogroža, okolje, soljudje, politika, javni dogodki, skratka nesreče take in drugačne. Ob poglobljenem pogledu bomo nemalokrat uvideli, da so to življenjske stalnice, da gre pravzaprav za našo osebno odločitev, pravzaprav odgovor, odgovornost, ali na tak princip življenja pristanemo ali ne.


Nameren stres je nevaren za družbo, za državo, celo za civilizacijo. Oziroma, kaže se, da ko je neka družba stalno v stresu, dejansko propada. Kaj je vzrok in kaj posledica - torej ali je stres krizi ali kriza stresu - pa v bistvu ni jasno. In prav zaradi te nejasnosti je zmeda še večja. A odločati se je vseeno treba. In to odgovorno, to pomeni tako, da odgovarjamo na razmere, ne da sem jim predajamo in sploh ne, da jih vsiljujemo; kakršnekoli.

Odvezovanje od stresa je pravzaprav odločitev za kategorično drugačen način pristopa do življenja. Ne moreš hkrati govoriti, da te TV poneumlja, in te zadeve gledati. To se popolnoma izključuje. Raje glej in bodi ob tem miren, in ne glej, in boti takrat miren. Ne pa navzkrižno, da si potem stalno nemiren. Mir je npr. taka "drugačna kategorija".

Nekateri mislijo, da stres lahko preganjajo s telesno rekreacijo in športom - a zdi se, da je v taki obliki, kot danes, to premalo celovito; na zahodu, kjer te zadeve sploh obstajajo, se namreč zraven prislinijo še ravno tiste dejavnosti, ki nas spravljajo v stresne razmere, to je potrošništvo. Nekoliko bolj bi človek verjel v umetnost, kulturo. A ta spet znatno zanemarja telesni del človeka. Morda gre s hobiji, a kaj ko so pogosto vezani na visoke stroške, ki jih moramo pokrivati s stresnim rednim delom. Pa še ozko so usmerjeni, in človeka zapirajo v specifične družbene kroge.

Ostane nam tako bolj-kot-ne le narava, in to naša notranja - vključno telesna - in okoliška, zunanja. Ja, nekoliko tudi občudovanje lepot ali raziskovanje zanimivosti. A bolj dogajanje, bolj življenje v svoji živosti sámi. Ostane nam torej vsakodnevni ritem, kakršen nam je vgrajen, ostanejo nam mesečne in letne periode, ostane nam vsakotrenutnost teka od rojstva do smrti, rahlo nihanje in iznihanje, skratka, sodelovanje misli in duha in telesnih procesov. Ostane nam naravna komunikacija, dialog z vsem, kar nisem jaz.

Nove novice

Senzacionalnost vse bolj postaja značilnost javnih medijev. Pozabimo na resnico - to se itak menda tiče zgolj neke okosteneke morale, ki jo je sodobni človek presegel; pozabimo na dejanskost, saj ljudje ne bi razumeli in jim je treba ponuditi razlago; pozabimo na novosti - saj je informacij itak tako veliko, da je včerajšnja že pozabljena in jo danes spet lahko pogrejemo - saj ne bo nihče opazil.

Poročanje danes postaja digitalna rutina. Kar se ne zgodi na zaslonu, se ne zgodi. Tako je prav enostavno pripraviti ne le seminarsko nalogo za biologijo ali leposlovje, ampak tudi kakršenkoli strokovni članek - ali novinarsko-raziskovalni prispevek, neredko s poglobljenim komentarjem. Če nisi na spletu, te ni. Če nimaš spleta, te ni. Če nisi v toku, te ni.

Zakaj se nam dogaja, da vsi časopisi objavljajo iste novice? Kako to, da vsi TV programi ali spletni portali ponavljajo isti dogodek, si sposojajo zemljevide in slike s spleta in tako "poceni" svoj spis opremijo z "nazorno" sliko. Kdo je sploh bil na terenu?

Še kdoslučajno  opazi kaj novega, nekaj, kar se še ni zgodilo (ali pa se stalno dogaja, le da ni senzacionalno, kakor smo si senzacionalnost danes razložili - ali pa nam je nekdo razlagu vsilil)? Bi bilo mogoče, da bi šlji npr. novinarji na teren brez namena, ki ga nerekuje trenutno modni senzacionalizem, pretežno politični? In tam našli tisto, kar tam je, dejanskost, resničnost življenja, morda tudi povsem nove senzacije. Kaj če na tem svetu obstaja še množica neklišejskih zgodb, ki niso noben romanticizem, ampak povsem zanimive, privlačne, predvsem pa spodbudne pozitivnosti, ki bi lahko vsaj malo omilile stalen stres nekih napol režiranih senzacij.

Kako to, da se iz meseca v mesec, iz leta v leto ponavljajo iste nebuloze, iste afere, isti procesi, isti dogodki ... vse isto, le imena akterjev se spreminjajo, in rahlo imena poročevalcev.

Zdi se, da ne moremo več govoriti o časopisih, saj ti ne zapisujejo časa, ampak isti okvir prestavljajo iz enega navideznega dogodka na drugega tako, da je dimenzija časa in tudi prostora povsem zbrisana. Zdi se, da ne moremo več govoriti o novicah, ker nič novega ne prinašajo. Dejanske novosti ostajajo skrite, nepomembne.

Sicer pa, zakaj so že časopisi in novice pomembne? Za današnji dan? Da smo na tekočem?
Morda.
A za jutri gotovo ne. Jutri ima svoj tek.

Razmernostna etika v dejanju

Odnos narava‑človek je načelno nevtralen. Narava deluje po svoje, po principih, ob katerih se je človek razvil kot vrsta in kot človek, in jih danes tudi poimenoval za zakone narave. Ti zakoni so sicer v očeh ljudi absolutni, vendar je ta absolutnost nekoliko dokazljiva le v danem trenutku, v širših časovnih dimenzijah pa nikakor. Prevladujoči stvarnostni pogled na svet onemogoča enakovredno gledanje na procese, ki v svetu potekajo neprestano. Stvarnostni pogled namreč ni nič drugega kot omejitev dojemanja sveta na človekovo percepcijsko zmožnost, vključno z aparati, ki jih je izumil, da si je posamezna čutila ojačal ali signale prevedel v berljivo informacijo. Torej, človek svet izkuša kot pretežno statičen, v katerem se tu in tam kaj zgodi. 

Takoj pa, ko le miselno in le potencialno izstopimo ven iz človekove vsakodnevne izkušnje sveta, vidimo, da se bistveno več v sedanjem "stvarnem" svetu "dogaja", kot pa "je". Celo bit kot ontološko bistvo, in pravzaprav osrednja vsebina celotne filozofije in humanizma, dejansko ni stvar, ampak dogodek; ni samostalnik, ampak morda glagol. V t.i. fizičnem svetu se bolj ali manj jasno razkriva, da od svetlobe in sorodnih pojavov, kjer gre za hkratnost delca‑fotona in fotona‑valovanja, preko dinamičnosti medatomskih in medmolekularnih reakcij, fenomena živosti v celici ali medceličnimi vplivi pri živem organizmu, do pulzirajočih zvezd in t.i. črnih lukenj, gre dejansko za dogajanje, in zelo zelo malo za dejanske oprijemljive stvari. 

Absolutnost, ki jo dojemamo v smislu vidnega sveta, je torej zelo vprašljiva. Zdi se, da Bog sveta ni ustvaril, ampak ga je udejanjil, in stvarstvo je torej bolj dejstvo. Krščanska (in v mnogih drugih verovanjih ni bistveno drugače) "v začetku je bila beseda" v bistvu ne pomeni absolutne besede v statičnem smislu, da je pač neka misel plavala po niču, ampak za proces, za dejavnost, za klic, za vpoklic. In ta beseda se ni učlovečila v statičnega človeka, ampak v živost vsega, seveda tudi človeka, ki to dojema in je z vsem tem vsaj do neke mere – ki pa se prav tako nekoliko giblje – sposoben samorefleksivno zadeve dojemati. 

Človek naravo izkuša kot dobro in kot hudo. Večinoma je celo tako, da naravo običajno zaznamo takrat, ko nas ogroža, torej, kadar in če je hudo. Posebno, če to hudo traja, npr. da smo bolni, da je dolgotrajno mraz ali vroče, da manjka vode ipd. Vsi ti procesi so v naravi povsem običajni, in so bili s stališča naravnih makrodogajanj doslej očitno nujni za razvoj do prostorsko‑časovne točke, na kateri se trenutno nahajamo. In ker se nahajamo, torej tudi smo, in pozitivistično gledano – tako pač gleda večina sveta – je samo dejstvo, da smo, dobro. Dobro pa nikakor ne more biti posledica slabega ali hudega ali celo zla.

Dobrost narave zaznamo bolj kot ne v izbranih trenutkih presenečenj, ki jih v zracionaliziranem svetu hitro uvrstimo na področje romantike ali celo romanticizma, čeprav jih zaznavamo z istimi čutili kot pojave, ki jih obravnava razum. Ti "dobri" občutki nas lahko tudi – zanimivo, niti ne redko – nekoliko negativno prizadenejo, saj večini ljudi porajajo tudi antipod v smislu: zdaj je lepo, da bi le trajalo; a kaj, ko je v življenju precej hudo. Dobrost narave torej zelo težko opredelimo, saj gre za hkratnost tistega, kar dojemamo kot dobro, in onega, kar vsaj do neke mere dojemamo kot zlo. V bistvu bolj dojemamo hkratnost perceptivnega antipoda dobro‑zlo, ki pa je seveda predmet etike. 

Klasična etika, ki dobro in zlo ntančno zna razločevati, tu ne deluje. Nastopi potreba po razmernostni etiki.

Pisati o Bogu

Skorajda ni filozofa, ki se ne bi kdaj lotil pisati o Bogu, in ni ga misleca, ki se ne bi tako ali drugače ukvarjal z bogom. Ta vseprisotnost misli je že tako obsežna, da mnogi že zaradi nje verjamejo v nekega boga.
Pa je škoda. Ovira miselni promet in ovira duhovni napredek.
Problem razmišljanja o bogu je podoben razmišljanju o naravi. Oboje je tako zelo preobsežno, da je Kant v bistvu imel prav: človekov um ima praktične meje, in razsodnost nima neomejene moči. Če namreč Bog je, potem itak je, in ni pri nas ljudeh nič drugače, ali rečemo, da je ali rečemo, da ga ni. Če pa Boga ni, pa je vsakršno ukvarjanje s tem vprašanjem brezpredmetno in samo stvar človekove fikcije, tudi nasprotovanje. Dokazovati nekaj, kar je večje od tebe - prosim lepo - to nikakor ne gre. Še pri majhnih rečeh se lovimo in mnogi, ki mislijo, da vejo, v bistvu ravno zato ne vejo, ker si sami v svojih mislih naredijo mejo vedenja, preko katere sami sebe ne spustijo. In je škoda, škoda talentov in človekovih zmožnosti, ki so kljub vsemu verjetno res večje, kot si mislimo, celo kot si želimo.

Pisati o Bogu znajo mnogi. Mislijo, da znajo. Veliko je o tem napisanega: torej o Bogu, o tistem, kar ni Bog, o bogu, ki ga v bistvu ni, in o tem, ali je razpravljati o bogovih smiselno ali ne, in še o tem, ali je smiselnost sploh na mestu, ali bi raje vse prepustili vnemar.

Jedro težav pisanja o bogu, kakršnekoli že misli so, je v tem, da vedno izhajajo iz predpostavke. Prav nikoli ni drugače, ker drugače ne more biti. Torej na eni strani je miselno izhodišče na poziciji, da Bog je, na drugi, da boga ni. Spopad tam vmes je pravzaprav nepomemben, prav malenkosten, in to prav zaradi obsežnosti in dejanske nerešljivosti problema. In ker mislec izjaha iz izbrane pozicije, nima nobene možnosti priti docilja, ker je svoj začetek pravzaprav označil za cilj. In je škoda, lahko bi bolj napredovali.

Stari Izraleci so imeli prav, ko imena boga niso smeli izustiti, še misliti ne. Tako je Bog ostal to kar je. Potem je prišla zabloda prevodov izraza "beseda", ki se je na tak ali drugačen način naselila med ljudi. In to besedo so potem nazaj aplicirali na Boga, in dobili odličnega boga. No, ne ravno odličnega, ampak ravno všečnega. In s takim je najlažje. Uporabiš ga po potrebi, vanj verjameš po trenutni situaciji, z njim opreriraš takrat, ko škodovati pa že ne more, in tako živiš od sem do tja, z vero v nevero, z bogom brez Boga in z Bogom brez boga.

Zadeva je v bistvu neverjetna. Bog pa tudi. Če ni celo nepotrebno, niti da bi bil verjeten, niti da bi bil neverjeten.

In po domače. Zadeva je podobna gašenju požara ali prometnim prekrškom. V prvem primeru se na primer bolj prestrašimo gasilske akcije, tuljenja siren, paničnega tekanja in brezglavih reakcij mnogih. V drugem se bolj bojimo kazni, kaj kazni, sramote, da te bo ustavil policist in te oglobil, in te grdo gledal in ... Kaj ogenj, kaj nevarnost, ki smo jo povzročili. Naš svet je očitno drugačen. Pa je škoda. Požar bi bil prej pogašen, in mrtvih ali poškodovanih na cestah bi bilo manj.

Vejica pred in. In pika.

Slovnična pravila dokaj načelno zavračajo uporabo vejice pred veznikom in. Seveda je povem jasno, da vejica ni potrebna, če gre za naštevanje, in pred zadnjim naštevancem namesto vejice uporabimo in. Tu gre za preprosto zamenjavo ločila z veznikom.
Zaenkrat tudi odmislimo besedno zvezo "in sicer", kjer vejica po vseh dosedanjih pravopisih stoji.

So pa drugi problemi. Zdi se, da pozabljamo, da je veznik "in" v mnogih primerih uporabljen kot začetek odvisnega stavka v povedi.* Poglejmo primer zgoraj - poved, ki se začne s "Seveda je...", ima pred "in" vejico. Je upravičeno? Si sploh opazil? (zelo verjetno ne). Zelo gotovo je torej vejica upravičena, saj bralci tako lahko bistveno lažje razumete pisca. Če vejice ne bi bilo, bi večina bralcev pričakovala, da bo šlo za naštevanje ali vzporednico. Dodatno zmedo naredi v zgornji povedi beseda "naštevanje", ki bralca dobesedno sili, da bi razumel besedilo kot naštevanje - kar pa seveda ni res. Gre za povsem lep odvisnik.

V čem je skrivnost zgodrnjega stavka in in-a v njem. Seveda, manjka "če". Stavek bi bil bolj "pravilen", če bi se glasil: "... če gre za naštevanje, in če pred zadnjim ..." Ta "če" pa za razumevanje ni potreben, celo orveč bi se ponavljal, zato in zadostuje, in gre dejansko za naštevanje v nekoliko širšem pomenu, torej za naštevanje izraženo v odvisnih stavkih.

Zdaj pa poglejmo ta zadnjo poved. Spet je uporabljen "in", in sicer "... zato in zadostuje, in gre ..." Celo dva in-a imamo, spredaj in zadaj. In prav zato je potrebna vejica. Drugi in dejansko nadomešča "ker", a ker je "ker" premočna beseda, in preveč poudari odvisnost (razlagalnost) drugega stavka - pisec pa želi, da se bralec ne zatakne na "ker", ampak želi, da čim prej pride do drugega odvisnika, kjer poda končno rešitev - ki jo dodatno podčrta z uvodno besedo "torej", ki je celo neke vrste razrešljivka besede ker.

In spet se je pojavil "in" tam, kjer ?ni treba. Ste opazili? Ne? V prejšnjem odstavku imamo namreč kratko poved "In prav zato je potrebna vejica." Začne se z in, čeprav se praviloma (pisni) stavki v indoevropskih jezikih ne začnejo tako. Je pa to silno silno pogosto v pogovornem jeziku. (Spomnimo se naravnega pripovedovanja pravljic: pa je šel tja ... pa se je usedel, pa je to povedal .. in potem je naredil ... in šel je stran ..) ... Kaj nam to pove? Morda to, da smo pisni jezik nekoliko ukrotili, za ukvadratili ... ali pa, da ima vejica premajhno ustavljalno moč, in je zato potrebna pika, da se pripovedovalec (in poslušalec/bralec) ustavi.

In natančno to imamo tudi tu. Dejansko ni "In" za piko, ampak je pika pred In. In pika hoče, da se bralec/bralka ustavita, da vmes naredita kratko refleksijo na prebrano in šele potem nadaljujeta z globokoumnimi mislimi svojega priljubljenega pisca ...

In včasih so potrebne tri pike.


---
* Poved je pomenska enota, (ki je lahko) sestavljena iz več stavkov.

Spreminjanje sveta

Marsikdo verjame, da je mogoče svet spremeniti z idejami.
A zdi se, da se to ne obnese.
Pa niti z besedami, celo z dejanji težko kdo.

Je pa svet mogoče z idejami spreminjati. Če ga je res treba.

Normativne okoljske etike

Odnos med človekom in ostalo naravo je središčna tema človekovega razmišljanja od učlovečenja dalje. S stališča človeka gre pri učlovečenju za dve ločitvi. Prvič se Homo sapiens kot biološka vrsta, ki postane sposobna mišljenja in samozavedanja mišljenja, oddvoji od drugih živalskih vrst. Drugič ta vrsta sama v sebi spozna, da je razdvojena na telesni del, ki ostane v jedru živalski, in duhovni del. Dvojnost človeka že vsaj od antičnih časov povzroča mnoge vsebinske in epistemološke težave, ki si jih posamezne znanstvene in humanistične panoge razlagajo različno. Vse se hkrati zavedajo, da je človek – kot vsako drugo bitje – kljub vsemu v osnovi celovito.

Okoljska kriza, kakor jo danes večinoma razumemo, naj bi bila posledica skrajno načetega odnosa med vrsto Homo sapiens in ostalimi vrstami ter njihovim življenjskim okoljem. Neskladje človekovih dejavnosti z naravnimi procesi povzroča celo take posledice, ki neposredno ogrožajo človeka samega, in to najprej v njegovi telesnosti, posredno pa tudi duhovnosti. Pot do rešitve je torej pot ponovnega vzpostavljanja ustreznih in trajnih odnosov.

Okoljska ali naravovarstvena etika je filozofska disciplina ki preučuje značilnosti odnosov med človekom in ostalo naravo ter skuša ustrezno usmerjati človekova moralna dejanja v odnosu do narave. Kljub sklicevanju na naravoslovje, praktično vse veje te discipline teoretično izhajajo iz stališča, da je okoljska etika nadaljevanje oziroma širitev doslej razvijajoče se humane etike. Posamezni misleci, ki so razmišljali ali še razmišljajo drugače, so praviloma izločeni iz akademskih krogov. Te, normativne okoljske etike sicer tako ostanejo akademsko čiste in metodološko pravilne, vendar se v praksi kažejo kot neučinkovite in zato družbi kljub morebitnim dobrim rešitvam nepotrebne.

Vsi, ki vam je mar za naravo! Ste že kdaj poslušali nasvet kakšnega okoljskega etika? 

Normativi, kakor jih dojema človek, so za tako veliko reč kot je narava, neverjetno premajhni in jih pravzaprav s človeškimi zmožnostmi sploh ni mogoče postaviti. Ker torej ni (smiselnih) normativov, tudi ne more biti normativne etike.

Lahko pa je praktična življenjska etika.

Kronobiologija in zdravila

Nedavno razmišljanje o sinergiji zdravil je porodilo nove misli, ki so celo znanstveno potrjene. Namreč, zdravila, ki jih uživajo bolniki, so lahko bistveno bolj učinkovita, če jih ljudje jemljejo v ustreznem času. Nekatera so celo samo takrat učinkovita, če jih vzamemo v določenem trenutku človekovega fiziološkega ritma.

Obstajajo statistično značilni dokazi, da določene učinkovine dosegajo znatno boljši učinek, če so časovno prilagojene delovanju človeškega telesa. Gre za zdravila za artritis, astmo, diabetes, povišan pritisk, nekatere oblike raka, celo aspirin. V podrobnosti se ne moremo spuščati, ampak dobro bi se bilo kdaj vprašati, zakaj npr. večino zdravil moramo jemati v določenih časovnih razmakih, ne pa ob določenih urah, glede na delovanje telesa, na akterega skušamo s kemijo vplivati.

Kronobiologija človekovega telesa temelji na naslednjih ugotovitvah (ure so okvirne; ugotovitve so povprečne, vendar statistično zelo zanesljive):

ob 3h zjutraj je krvni tlak najnižji
ob 4h so astmatični napadi najpogostejši
ob 6h je najtežje za bolnike z revmo
ob 7h imamo najvišji krvni tlak
ob 9h največ ljudi tišči na malo potrebo
ob 3h popoldne smo lahko najbolj delovni
ob 4h povprečno izmenjamo največ zraka skozi pljuča
ob 9h zvečer začne upadati krvni tlak skoraj neodvisno od aktivnosti
ob 11h zvečer se najpogosteje izražajo reakcije na alergene

To je le nekaj dejstev, ostalo se zdi, da se še skriva v analih znanosti, ki ne more priti do izraza, nikakor pa se ne uspe srečati s farmacijo.

Kakorkoli. Če aspirin vzamete ob 7h zjutraj, ga bo mogoče v krvi slediti še po 22-tih urah. Če ga zaužijete ob 7h zvečer, bo v krvi zaznaven le 17 ur. To je bistvena razlika, in pravzaprav nelogična, saj naj bi se ob dnevni aktivnosti metabolizem povečal.

Kakorkoli. Čas je pomembno zdravilo, kronobiologija pa vsaj pri človekovem zdravju preveč zapostavljena znanstvena disciplina.

Polihistor Leibniz

Letos mineva tristo let od smrti Gottfrieda Wilhelma Leibniza, vsestranskega saškega znanstvenika, humanista in tehnika mnogi smatrajo za zadnjega polihistorja – torej zadnjega človeka, ki je v glavi držal celotno znanje svojega časa.

Danes si je težko zamisliti, da bi si posameznik sploh predstavljal, koliko različnega znanja je na svetu bilo in je. Tedensko in mesečno izhajajo po več sto strani debele revije, v katerih vrhunske znanstvene skupine objavljajo rezultate svojih raziskav. Če pogledamo le najbolj vplivno svetovno naravoslovno revijo Nature, ki izhaja od leta 1869, danes pa tedensko v več serijah z različnih disciplin, bomo videli, da je vsaka ugotovitev podkrepljena z zgoščenim besedilom, statistično obdelanimi podatki, grafičnimi prikazi in nazorno obrazložena. Poleg pogosto zelo obsežnega seznama virov so v posebnem podčlanku in zelo drobnem tisku podrobno prikazane tudi metode dela. Večkrat niti to ni dovolj, in je vsebina na papirju dopolnjena s spletnimi prilogami. Za lažjo predstavo, o čem članki sploh govorijo, so potem pripravljeni povzetki in kratke poljudne razlage.
In da sploh ne pomislimo, da ne gre le za eno revijo na svetu, ampak da prav vse znanstvene ustanove in večina univerzitetnih oddelkov v vseh jezikih in pisavah stalno izdajajo poročila in rezultate svojih znanstvenih izsledkov. Danes v eno človeško glavo ne gre več niti znanje kakšne zelo ozko specializirane discipline.


Vsebine, o katerih je razmišljal in pisal, so segala na področja filozofije, teologije, množice jezikov, matematike, logike, mehaničnega računalništva, diplomacije, politike, zvezdoslovja, mikroskopije, zgodovine in rodoslovja, in še in še drugih področij.


V času dela v hanovrski knjižnici je uvedel sistem indeksiranja in katalogizacije knjig. Založnike je tudi spodbujal, naj za vsako knjigo ali članek pripravijo izvleček in ključne vesede. Taka oblika je danes v znanosti povsem običajna in bistveno prispeva k hitrejšemu pregledu nad vsebino. V Parizu, Londonu, Sankt Petersburgu, na Dunaju in v Berlinu je spodbudil ustanavljanje akademij znanosti. Še v času njegovega delovanja so jo Britanci tudi ustanovili. Leta 1677 je državnikom odprto predlagal ustanovitev evropske konfederacije, v kateri bi bili predstavniki narodov pri določanju enakopravni. Na sploh se je zavzemal za enotno politiko in eno vero, predvsem pa univerzalni pravni sistem.

Leibniz velja za prvega Evropejca, ki se je poglobljeno zanimal za Kitajsko kulturo. Trdil je, da se lahko Evropejci veliko naučimo od vzhodnih kultur, sploh na področju etike, matematike in duhovnosti. Vse življenje je pisal in objavlja, si dopisoval in usklajeval, organiziral in se trudil za povezovanje znanosti in umetnosti, kulture in vere, Vzhoda in Zahoda. Njegovi rokopisi obsegajo preko 200.000 strani, celotna zbrana dela s komentarji, ki so jih pripravili nemški znanstveniki šele nedavno, pa 57 knjig s po 800 do 900 strani. Res veliko za eno samo življenje sedmih desetletij.

Izbirno vprašanje

Ja ali ne sta pravzaprav najtežji izbiri, kadar se človek mora nekaj odločati. Seveda ne gre za vsakodnevne zadeve, ki so utečene in neštetokrat preizkušene. Tam nimamo večjih problemov. Tu gre za odločanja, ki so nova, za izzive, ki usmerjajo našo prihodnost, predvsem pa za tiste, pri katerih so pravzaprav bolj kot odločitev sama v danih razmerah pomembne okoliščine, in morda še bolj okoliščine posledic, ki pa jih še sploh ne poznamo - niti posledic, niti okoliščin.

Odločitvam ja-ali-ne se pogosto radi izogibamo, včasih jih celo nevede zamenjujemo: torej naredimo ravno obratno, kot smo mislili, pa se tega sploh ne zavemo, ali celo nikoli ne zavemo.

Če otroka vprašate, ali bo nekaj jedel, bo rekel ne, ne da bi vedel, zakaj je rekel ne. Tudi, če bo videl neko igračo v trgovini, bo hotel moj ja, brez posebnega razloga, in celo tako, da mu že čez kratek čas tisti ja ne bo več pomemben - oziroma mu bo igrača, ki si jo je prej neznansko želel, odveč, torej bo postala ne. Tu gre za tipično od-situacije-odvisno obnašanje, ki jo trg zna spretno izkoriščati. Okoliščine (?embalaža) so torej pomembne, in ne otrokova odločitev. Vzgojitelj, ki vidi kaj več kot le vzgojenca, bo to znal presoditi, bo znal gledati "ekološko" v smislu vključevanja okolice/okolja v proces.

V mladih letih se odločanje ja-ne močno prevesi v popolno zmešnjavo ja-ne-ja-ne-...ja-ne. Niti človek sam, še manj pa tisti v njegovi/njeni okolici ne zmorejo več presojati, kdaj je ja res ja in kdaj je v bistvu ne. In obratno. Podobno ni mogoče nikoli reči, koliko nek ja, ki je ta trenutek res ja, čez kratek čas še drži, in morda popolnoma zvodeni, da ni niti ja, niti ne. Razmere (zunanje, in predvsem notranje okolje) so v tem obdobju tako spremenljive, da človek sam ne ve več, kdaj se tako zelo obrnejo, da včerajšnji ne postane danes absolutni ne, in povrh še pozabi na včerajšnjo trmo ne.

V zrelih letih naj bi človek do neke mere presegel časovne dimenzije, ki ga ovirajo pri kredibilnosti odločitev, oziroma, ki soljudem onemogočajo jasno razpoznavanje, kdaj je nekaj ja in kdaj ne. Nekateri to res dosežejo, drugi pa - spet - v določenem (načrtnem ali slučajnem) okolju ostanejo nekoliko zadaj. Njihove odločitve med ja in ne ostajajo nestabilne. No, dejansko ni človeka, ki bi res zmogel presoditi vse okoliščine ... ampak vsaj do neke mere pa vseeno. Vsaj tako še kar pričakujemo.

Okoliščine našij ja-jev in ne-jev so lahko dirigirane s strani politike, spretne reklame, populizma, osebnih razmer, celo razpoloženja ali trme. Tako se zgodi, da npr. na referendumu v bistvu ne vemo, ali naj obkrožimo ja ali ne. Zato se zdi, da se mnogi, če ne večina, odloča glede na trenutne okoliščine, žal prepogosto celo glede na trenutno umetno ustvarjeno klimo. Zdi se, da so redki, res redki, ki se odločajo sami po svoji presoji. Verjetno bi bilo treba presojati širše, torej časovno daljše okoliščine in predvsem trende, ki pa se nam v obdobju kampanije čudežno skrijejo.

Problem odločitve ja ali ne je povsem človeški. Človek se namreč globinsko tako skrajno sploh ne zmore odločati. Noben ne ne more biti res ne, in noben ja ne more biti popoln ja. Niti tisti vsakdanji in "utečeni". Če bi bilo drugače, pomeni, da smo se zaprli v principe in ne moremo nikamor napredovati. Življenje umre.

V javnosti bi vsaj zato morali npr. pri referendumu uvesti eno tretjo možnost, ki niti ne bi bila srednja, ampak bi bila nad odločitvijo ja-ne. Nekaj podobnega kot volilno vzdržanje, ki pa ne bi bilo le ignoranca, ampak bi spraševalcem bistveno bolje pokazala stanje družbe, ljudem pa omogočala večjo naravnost.

Seveda pa se spet odpre vprašanje, kdaj in kakšno je pravzaprav odgovorno vzdržanje.

O tojanah in ravbarkomandah

Kljub mejam, ki jih po Evropi utrjujemo na tak ali drugačen način - materialno, še bolj pa duhovno - se včasih v javnosti zazdi, da so tiste meje ne-tako-daleč.

Takole je: vsaka meja ima navznoter polno meja. Tako je tisto, kar je skrajno in "uradno" pogosto le meja naše dojemljivosti. Navznoter od tiste uradne meje, pa je še polno drugih. Tako se zdi, da npr. za Slovenijo ni meja na robu proti Hrvaški, Madžarski, Avstriji, Italiji in na odprto morje, ampak je družbena in gospodarska meja že bistveno hitreje, tam nekje na Ravbarkomandi, Trojanah, morda še prej, recimo pred Litijo, Medvodami in Vrhniko. Da ne govorimo o Muri, Karavankah, Matajurju ali Kočevskih gozdovih. Tam je vse nekako zabrisano. Zdi se, da imajo vse države svoje ravbarkomande in svoje trojane.

Človek (ali narod, ali vse Evropa, ali ZDA, ali katerakoli trdnjava), v strahu, da bo nekaj izgubil, ali da mu bo odvzeto, si v želji po nekakšni svobodi, sam začne postavljati meje, ki jih pravzaprav ne mara, in jih zato - vsaj navidezno in "javno" - potiska v kar-se-da-daleč oziroma - če pogledamo zgodnji primer - kar-se-da-široko. V resnici pa najbolj vase, v lastno širino in globino. In te bodo najbolj trdovratno ostale

Nasprotje meje ni brezmejnost, ampak pot. Pot je odprtost, je vabilo, predvsem pa gibanje.

Več-disciplinarnost in med-disciplinarnost

Interdisciplinarne študije. Interdisciplinarne raziskave. Interdisciplinarno delo.
Res?

V zadnjem času vse pogosteje poslušamo o pomembnosti skupnega dela, ki tako prinese bolj kakovostne rezultate. Enako v znanosti. Načelno je tako, da tam, kjer je združeno pri delu več disciplin, lahko vsak osvetli vsebine s svojega stališča in po svojem znanju ali izkušnjah. Podobno rezultate. A končni cilj je skupni in celovit izdelek.

Vendar to ni tako lahko.

In marsikatera delovna skupina niti približno ne deluje interdisciplinarno. Deluje pa morda multidisciplinarno. In tu gre za bistveno razliko.

Interdisciplinarnost naj bi se šle mnoge naše znanstvene ustanove. Vendar žal to v mnogih primerih ni celo niti multudisciplinarnost, saj se zadeve vrtijo znotraj ustanove. V bistvu sami določajo, kaj so to discipline, in te so potem tako ozke, da zadeva za vsebino nima skoraj nobenega smisla več. Neredko pa ustanove res med seboj sodelujejo medinstitucionalno. Vendar takšno sodelovanje ni nujno multudisciplinarno ali interdisciplinarno. Lahko je celo samo formalno ali formalistično.

Kako pogosto slišimo, pri nas res neverjetno, gôvore, kako je v delovni skupini nekekga projekta nekdo drug odgovoren za neko področje, in da se pač dotični v tisto delo ne vtika, ker ni strokovnjak (je pa izključen, če ne celo izključujoč strokovnjak na svojem področju). Če to slišite, gre zelo verjetno za tipičen primer večdisciplinarnosti, kjer se vsak posameznik drži zase, na koncu nekaj sestavijo in temu rečejo celovitost. V resnici pa niti eden za drugega ne vedo, kaj kdo počne in kakšne rezultate je dosegel.


Bistvo interdisciplinarnega dela je namreč beseda inter, torej intrakcija. Ključno je vmesno-povezovalnost, za katero ne zadostuje vzporedno delo, ampak dejansko prepleteno delo. Ampak ne za medsebojno skoraj brezciljno razpravljanje. Za takšen pristop je nujno poznati vsaj do neke mere metodologijo in načine dela vseh sodelujočih disciplin, hkrati pa je nujno treba dovoliti, da drugi o vsebinah, ki jih sam najbolje poznaš, povedo brez kompromisov svoja stališča in mnenja. Pri interdisciplinarnem delu vedno, ponavljam, vedno, na koncu vsi vedo vse o vsem, kar so obravnavali. Interdisciplinarnost je notranje bogatenje. Brez izjem.

Interdisciplinarnost dela vedno prinese izjemno dodano vrednost. Ostala dva tipa "sodelovanja", po zvoku dokaj podobna, torej multidisciplinarnost in medinstitucionalnost, pa sta neredko celo ovira za razvoj in doseganje ciljev. Najbolj pa je problematičen rezultat sam: ker ni skupnega, torej interdisciplinarnega, si mora (naj bi si) končni rezultat ustvariti npr. naročnik. In kako naj to stori, če niti neposredno sodelujoči ne vedo drug za drugega, kaj so dosegli - in kje je sploh kakšen skupni rezultat (razen, da so samopoimenovali zadevo kot interdisciplinarno)?

Absurdi znanosti

Večina človekovih dejavnosti bolj ali manj - oziroma vsaj občasno - zahaja v absurde. Tudi znanost, in predvsem tista, ki jo plačuje javnost.

Na primer neka država sprejme zakon, da tista znanost, katere rezultati bodo uperjeni proti oblasti, ne bo financirana iz javnega denarja. Če odmislimo, da je demokracija zahtevna zadeva, in da je prevlada močnejšega zagotovljena tudi v primeru skoraj popolne izenačenosti (npr 49:51), gre za dokajšen absurd. Raziskovalci namreč naenkrat ne vedo več, kaj to sploh pomeni - in ali morajo torej v najhujših primerih z rezultati čakati na naslednji volilni obrat.

Drug primer absurda znanosti je izključujoča utilitarnost, ali po domače, podpiranje izključno tiste znanosti, ki služi financerju. Nekoliko je podobna zgornjemu primeru, le s to razliko, da gre tu za ukazano delovanje, in neredko za "ukazane" rezultate. Kaj je problem ukazanega delovanja? Podobno kot z umetnostjo: ne le ponarejanje vsebine, ampak predvsem zaviranje duha, kradena svoboda, in zato so rezultati v veliki večini bistveno slabši, ker znanstveniki ne vložijo svojih sposobnosti, ampak morajo energijo porabiti za ustrezanje plačnikom.

Tretji absurd je podpiranje znanosti, ki nesorazmerno ne služi ničemur, oziroma, ki ne služi cilju vsebine, ampak cilju namena. Tudi ta je povezana z zgornjimi primeri (oziroma je nadprimer). Najpogosteje gre za raziskave zgolj zato, da se pokažemo, da se nekdo izkaže, ali še huje, da drugim dokazujemo, da nekaj imamo, da smo nekaj sposobni enako ali boljše kot oni.

V vseh treh primerih ne gre zgolj za negativnost. V vseh se kljub vsemu, nekako po stranskem tiru, znanje človeštva povečuje in duh napreduje. Zato so to še večji absurdi.

Družba, ki gre v absurdih predaleč, bo verjetno hitreje propadla, saj porablja preveč energije za ukvarjanje z absurdi, kot za ukvarjanje s priblemi ali vsebinami.

Igrati igralce

Če človek gleda blišč velikih filmskih studijev, si mora priznati, da tovrstna industrija - nekateri bi jo radi imenovali umetnost - močno vpliva na svet. Naklonjenost posameznim prikupnim obrazom ali postavam, pravila drže pred kamerami, izbrane besede na pogovoru, spretnost nedostopnosti in manipulacij na spletnih omrežjih, agencije in sindikati. Najbrž v ozadju tudi trdo delo posameznikov in psoameznic, napornih potovanj, težko uskladljivega zasebnega življenja itd.

Vseeno, gre za blišč, ki se pojavlja na prvih straneh časopisov v katerikoli obliki jih že beremo. Blišč na osebni ravni je običajno kratkotrajen - ostane le tisti na prvi steani. Vsebina je že povsem drugačna.

Nekateri znajo blišč igrati. Znajo doseči, da so na naslovnicah, da so ustrezno predrugačeni na t.i. lepše, da se jim s tem ali onim tehničnim trikom popravi kakšna prirojena hiba, da so skratka bolj taki, kakršne si želijo odjemalci, in dosti manj taki, kot dejansko so, ali celo, kot bi radi bili.

Nekateri znajo tudi igrati igralce. Vendar to ni dvojna igra, kjer bi se en talent srečeval in oplemenitl z drugim, in bi tako nastalo uz dveh več kot ena. Ne. Gre za igralce, ki igrajo samo igro, in ničesar drugega, pa še to tako slabo, da iz obe iger sestavijo vsoto, ki je manjša od ene, celo zelo blizu ničje.

Javnost je tako rekoč igra. Vsak malo igra, vsak se gre malo dvojne ali kar večkratne igre. Dejstvo je le, da že igro samo človek težko prikriva. Kaj šele igro igre.

Cestne puščice in info 1970. Brez alkohola.

Ne vozi, ko piješ akohol.
Ne pij alkohola, ko voziš.
Ne alkoholaj, ko piješ vožnjo.
Ne pij, ko voziš alkohol.
Ne vozi alkohola, ko piješ.
Ne pij vožnje, ko alkoholaš.
Ne alkoholaj vožnje, ko piješ.
Ne vozi pijače, ko alkoholaš.
Ne alkoholaj vožnje, ko piješ.
 ...
Ne beri napisov (... odtekstaj ...) ko voziš.


Naj bo. Se preživi. Don't drink and drive. Mlajši razumejo celo bolje. Multilingualnost pa je itak znana in koristna telovadba za možgane.


PUŠČICE.
Ne bi govoril, da me v mestih vedno preseneti razporejanje na pasove v križiščih. Zdi se mi, da jih vedno menjajo. Ampak to se preživi. Greš pač v drugo smer, če se že ne uvrstiš pravočasno, in te potem gostitelji počakajo, da najdeš obvoznico. Skratka, to ni problem.

Hujše je tole. Pozorno preberite.
Kriza so puščice na uvozih na avtoceste, in to pri tistih uvozih, kjer je treba narediti pentljo in je uvoz hkrati izvoz, torej dvosmerna cesta. Drži, da je med pasovoma polna črta. Ampak, kako so narisnae puščice? Ste jih kdaj pogledali, kam kažejo?
Skoraj praviloma sta dve zaporedoma, obe strogo ravni. Prva kaže naravnot v smer, v tisto "lukno torej", kamor se NIKAKOR NE SME, ker potem prideš na napačen pas avtoceste. Druga je tik pred fizično razdelitvijo izvozne pentlje in zložnega uvoznega pasu, in - ravna, kot je - kaže !!! spet v natanko tisto smer, kamor NE BI SMELA, namreč v nasprotni pas. Ponavljam: med pasovoma je res bela polna črta. ampak puščice so jasne, ravne, bistveno debelejše od črte. Povrh pa se v času plundre ali zimskega peska ali soli ali umazanije ločevalne črte še slabše vidijo.

Zadevo boste zlahka opazili tudi z nasprotne smeri, ko boste zapuščali avtocesto. Pri mnogih zložnih izvozih v pentljo, bodo puščice iz sosednjega pasu kazale v vas, namesto v smer, kamor naj bi peljal oni avto avto, ki se istočasno vključuje na avtocesto v smer, ki ste jo vi pravkar zapustili.

In rešitev? Med pasovoma na uvozih/izvozih s pentljo so začeli postavljati železne ograjice. Zdaj puščice kažejo v masivne železne ograjice. Jasno, da se ne bomo šli zaletavat v ograjo. Ampak, pojavi se drug problem (ki pa ni več v pristojnosti ene državne uprave, ampak druge), namreč, da so izvoni pasovi iz avtocest v mnogih primerih čudežno širši od uvozov. Ne vem, kdo je projektiral, ampak tako se zdi, da je uvoz iz regionalke v levo smer v uvozni pas proti avtocesti načeloma bistveno ožji, kot malo pred njim izvozni pas. Verjetno gre za geometrijo vozil, saj je pri izvozu na desno polmer zavijanja bistveno manjši kot pri zavijanju iz regionalke na uvoz v levo. Spet je res, da so znaki, cel gozd znakov ponekod, a kaj, ko je širina včasih odločilna, znak pa nekoliko zasukan zaradi pluženja.

A rešitev z ograjico se zdi nesrečna, saj če se človek zmoti, in zavije v levo na prvi pas, ki je v bistvu izvozni, je pa precej širši, potem ne more enostavno rešiti zadeve. Je dobesedno ujet v napačni pas že predno sploh zapelje na vozišče avtoceste. Da bi vsaj zakrivili te nesrečne puščice.

Morda bodo na koncu izumili, da je najbolje narediti novo avtocesto. Morda brez uvozov. Samo z rampami za cestnino.

NE RIDAJ! NE KOLAJ!
Če ne verjamete napisanemu, poličite na Info tel 1970. Številka ni brezplačna.*

Ne pomnim, da bi mi v tujini klic brez številke države klic kdajkoli prijel. Zato tudi nisem prepričan, da ga bodo tujci na "Call info tel. 1970" dobili. Sicer pa: Ne kliči, ko voziš! Ne kolaj! Don't call and drive! Ja, tudi ne "drajvaj" - torej, se moraš ustaviti. Niti ne tekstaj! ... Ne ridaj? ... readaj...- razen, če ni avtoceste in so če so ride,** in če so na oznakah dvoumnosti. Odločite se sami.

Srečno na cesti!
Srečno v slovenščini.

Fotografij še ni, ker na nadcestnih oznakah ni navodil, kako se pikčura.


---
* Po vsem svetu so povsem brezplačne vse številke - pri nas npr. 0,1,2,3,4,5,6,7,8,9 in vse njihove sestavljanke. Verjetno pa na spletni strani mislijo povedati, da je klic na to številko ni brezplačen...
** znane "kačje ride" stare ceste med Vrhniko in Postojno, kjer smo pred davnimi desetletji zato dobili prvo avtocesto
****** Cestarji, zbudite se! Nehajte šteti mrtve in poškodovane! Drugega dela se zadosti vidi.
Zgoraj je le vzorec resničnega stanja prometnih označb in dvoumnosti.