Interdisciplinarne študije. Interdisciplinarne raziskave. Interdisciplinarno delo.
Res?
V zadnjem času vse pogosteje poslušamo o pomembnosti skupnega dela, ki tako prinese bolj kakovostne rezultate. Enako v znanosti. Načelno je tako, da tam, kjer je združeno pri delu več disciplin, lahko vsak osvetli vsebine s svojega stališča in po svojem znanju ali izkušnjah. Podobno rezultate. A končni cilj je skupni in celovit izdelek.
Vendar to ni tako lahko.
In marsikatera delovna skupina niti približno ne deluje interdisciplinarno. Deluje pa morda multidisciplinarno. In tu gre za bistveno razliko.
Interdisciplinarnost naj bi se šle mnoge naše znanstvene ustanove.
Vendar žal to v mnogih primerih ni celo niti multudisciplinarnost, saj
se zadeve vrtijo znotraj ustanove. V bistvu sami določajo, kaj so to discipline, in te so potem tako ozke, da zadeva za vsebino nima skoraj nobenega smisla več. Neredko pa ustanove res med seboj sodelujejo
medinstitucionalno. Vendar takšno sodelovanje ni nujno
multudisciplinarno ali interdisciplinarno. Lahko je celo samo formalno ali formalistično.
Kako pogosto slišimo, pri nas res neverjetno, gôvore, kako je v delovni skupini nekekga projekta nekdo drug odgovoren za neko področje, in da se pač dotični v tisto delo ne vtika, ker ni strokovnjak (je pa izključen, če ne celo izključujoč strokovnjak na svojem področju). Če to slišite, gre zelo verjetno za tipičen primer večdisciplinarnosti, kjer se vsak posameznik drži zase, na koncu nekaj sestavijo in temu rečejo celovitost. V resnici pa niti eden za drugega ne vedo, kaj kdo počne in kakšne rezultate je dosegel.
Bistvo interdisciplinarnega dela je namreč beseda inter, torej intrakcija. Ključno je vmesno-povezovalnost, za katero ne zadostuje vzporedno delo, ampak dejansko prepleteno delo.
Ampak ne za medsebojno skoraj brezciljno razpravljanje. Za takšen pristop je nujno poznati vsaj do neke mere metodologijo in
načine dela vseh sodelujočih disciplin, hkrati pa je nujno treba
dovoliti, da drugi o vsebinah, ki jih sam najbolje poznaš, povedo brez
kompromisov svoja stališča in mnenja. Pri interdisciplinarnem delu
vedno, ponavljam, vedno, na koncu vsi vedo vse o vsem, kar so
obravnavali. Interdisciplinarnost je notranje bogatenje. Brez izjem.
Interdisciplinarnost dela vedno prinese izjemno dodano vrednost. Ostala dva tipa "sodelovanja", po zvoku dokaj podobna, torej multidisciplinarnost in medinstitucionalnost, pa sta neredko celo ovira za razvoj in doseganje ciljev. Najbolj pa je problematičen rezultat sam: ker ni skupnega, torej interdisciplinarnega, si mora (naj bi si) končni rezultat ustvariti npr. naročnik. In kako naj to stori, če niti neposredno sodelujoči ne vedo drug za drugega, kaj so dosegli - in kje je sploh kakšen skupni rezultat (razen, da so samopoimenovali zadevo kot interdisciplinarno)?