Kljub mejam, ki jih po Evropi utrjujemo na tak ali drugačen način - materialno, še bolj pa duhovno - se včasih v javnosti zazdi, da so tiste meje ne-tako-daleč.
Takole je: vsaka meja ima navznoter polno meja. Tako je tisto, kar je skrajno in "uradno" pogosto le meja naše dojemljivosti. Navznoter od tiste uradne meje, pa je še polno drugih. Tako se zdi, da npr. za Slovenijo ni meja na robu proti Hrvaški, Madžarski, Avstriji, Italiji in na odprto morje, ampak je družbena in gospodarska meja že bistveno hitreje, tam nekje na Ravbarkomandi, Trojanah, morda še prej, recimo pred Litijo, Medvodami in Vrhniko. Da ne govorimo o Muri, Karavankah, Matajurju ali Kočevskih gozdovih. Tam je vse nekako zabrisano. Zdi se, da imajo vse države svoje ravbarkomande in svoje trojane.
Človek (ali narod, ali vse Evropa, ali ZDA, ali katerakoli trdnjava), v strahu, da bo nekaj izgubil, ali da mu bo odvzeto, si v želji po nekakšni svobodi, sam začne postavljati meje, ki jih pravzaprav ne mara, in jih zato - vsaj navidezno in "javno" - potiska v kar-se-da-daleč oziroma - če pogledamo zgodnji primer - kar-se-da-široko. V resnici pa najbolj vase, v lastno širino in globino. In te bodo najbolj trdovratno ostale
Nasprotje meje ni brezmejnost, ampak pot. Pot je odprtost, je vabilo, predvsem pa gibanje.