Letos mineva tristo let od smrti Gottfrieda Wilhelma Leibniza, vsestranskega saškega znanstvenika, humanista in tehnika mnogi smatrajo za zadnjega polihistorja – torej zadnjega človeka, ki je v glavi držal celotno znanje svojega časa.
Danes si je težko zamisliti, da bi si posameznik sploh predstavljal, koliko različnega znanja je na svetu bilo in je. Tedensko in mesečno izhajajo po več sto strani debele revije, v katerih vrhunske znanstvene skupine objavljajo rezultate svojih raziskav. Če pogledamo le najbolj vplivno svetovno naravoslovno revijo Nature, ki izhaja od leta 1869, danes pa tedensko v več serijah z različnih disciplin, bomo videli, da je vsaka ugotovitev podkrepljena z zgoščenim besedilom, statistično obdelanimi podatki, grafičnimi prikazi in nazorno obrazložena. Poleg pogosto zelo obsežnega seznama virov so v posebnem podčlanku in zelo drobnem tisku podrobno prikazane tudi metode dela. Večkrat niti to ni dovolj, in je vsebina na papirju dopolnjena s spletnimi prilogami. Za lažjo predstavo, o čem članki sploh govorijo, so potem pripravljeni povzetki in kratke poljudne razlage.
In da sploh ne pomislimo, da ne gre le za eno revijo na svetu, ampak da prav vse znanstvene ustanove in večina univerzitetnih oddelkov v vseh jezikih in pisavah stalno izdajajo poročila in rezultate svojih znanstvenih izsledkov. Danes v eno človeško glavo ne gre več niti znanje kakšne zelo ozko specializirane discipline.
Vsebine, o katerih je razmišljal in pisal, so segala na področja filozofije, teologije, množice jezikov, matematike, logike, mehaničnega računalništva, diplomacije, politike, zvezdoslovja, mikroskopije, zgodovine in rodoslovja, in še in še drugih področij.
V času dela v hanovrski knjižnici je uvedel sistem indeksiranja in katalogizacije knjig. Založnike je tudi spodbujal, naj za vsako knjigo ali članek pripravijo izvleček in ključne vesede. Taka oblika je danes v znanosti povsem običajna in bistveno prispeva k hitrejšemu pregledu nad vsebino. V Parizu, Londonu, Sankt Petersburgu, na Dunaju in v Berlinu je spodbudil ustanavljanje akademij znanosti. Še v času njegovega delovanja so jo Britanci tudi ustanovili. Leta 1677 je državnikom odprto predlagal ustanovitev evropske konfederacije, v kateri bi bili predstavniki narodov pri določanju enakopravni. Na sploh se je zavzemal za enotno politiko in eno vero, predvsem pa univerzalni pravni sistem.
Leibniz velja za prvega Evropejca, ki se je poglobljeno zanimal za Kitajsko kulturo. Trdil je, da se lahko Evropejci veliko naučimo od vzhodnih kultur, sploh na področju etike, matematike in duhovnosti. Vse življenje je pisal in objavlja, si dopisoval in usklajeval, organiziral in se trudil za povezovanje znanosti in umetnosti, kulture in vere, Vzhoda in Zahoda. Njegovi rokopisi obsegajo preko 200.000 strani, celotna zbrana dela s komentarji, ki so jih pripravili nemški znanstveniki šele nedavno, pa 57 knjig s po 800 do 900 strani. Res veliko za eno samo življenje sedmih desetletij.