Slovnična pravila dokaj načelno zavračajo uporabo vejice pred veznikom in. Seveda je povem jasno, da vejica ni potrebna, če gre za naštevanje, in pred zadnjim naštevancem namesto vejice uporabimo in. Tu gre za preprosto zamenjavo ločila z veznikom.
Zaenkrat tudi odmislimo besedno zvezo "in sicer", kjer vejica po vseh dosedanjih pravopisih stoji.
So pa drugi problemi. Zdi se, da pozabljamo, da je veznik "in" v mnogih primerih uporabljen kot začetek odvisnega stavka v povedi.* Poglejmo primer zgoraj - poved, ki se začne s "Seveda je...", ima pred "in" vejico. Je upravičeno? Si sploh opazil? (zelo verjetno ne). Zelo gotovo je torej vejica upravičena, saj bralci tako lahko bistveno lažje razumete pisca. Če vejice ne bi bilo, bi večina bralcev pričakovala, da bo šlo za naštevanje ali vzporednico. Dodatno zmedo naredi v zgornji povedi beseda "naštevanje", ki bralca dobesedno sili, da bi razumel besedilo kot naštevanje - kar pa seveda ni res. Gre za povsem lep odvisnik.
V čem je skrivnost zgodrnjega stavka in in-a v njem. Seveda, manjka "če". Stavek bi bil bolj "pravilen", če bi se glasil: "... če gre za naštevanje, in če pred zadnjim ..." Ta "če" pa za razumevanje ni potreben, celo orveč bi se ponavljal, zato in zadostuje, in gre dejansko za naštevanje v nekoliko širšem pomenu, torej za naštevanje izraženo v odvisnih stavkih.
Zdaj pa poglejmo ta zadnjo poved. Spet je uporabljen "in", in sicer "... zato in zadostuje, in gre ..." Celo dva in-a imamo, spredaj in zadaj. In prav zato je potrebna vejica. Drugi in dejansko nadomešča "ker", a ker je "ker" premočna beseda, in preveč poudari odvisnost (razlagalnost) drugega stavka - pisec pa želi, da se bralec ne zatakne na "ker", ampak želi, da čim prej pride do drugega odvisnika, kjer poda končno rešitev - ki jo dodatno podčrta z uvodno besedo "torej", ki je celo neke vrste razrešljivka besede ker.
In spet se je pojavil "in" tam, kjer ?ni treba. Ste opazili? Ne? V prejšnjem odstavku imamo namreč kratko poved "In prav zato je potrebna vejica." Začne se z in, čeprav se praviloma (pisni) stavki v indoevropskih jezikih ne začnejo tako. Je pa to silno silno pogosto v pogovornem jeziku. (Spomnimo se naravnega pripovedovanja pravljic: pa je šel tja ... pa se je usedel, pa je to povedal .. in potem je naredil ... in šel je stran ..) ... Kaj nam to pove? Morda to, da smo pisni jezik nekoliko ukrotili, za ukvadratili ... ali pa, da ima vejica premajhno ustavljalno moč, in je zato potrebna pika, da se pripovedovalec (in poslušalec/bralec) ustavi.
In natančno to imamo tudi tu. Dejansko ni "In" za piko, ampak je pika pred In. In pika hoče, da se bralec/bralka ustavita, da vmes naredita kratko refleksijo na prebrano in šele potem nadaljujeta z globokoumnimi mislimi svojega priljubljenega pisca ...
In včasih so potrebne tri pike.
---
* Poved je pomenska enota, (ki je lahko) sestavljena iz več stavkov.