Fenomen novega so najbrž raziskovali že mnogi filozofi, čeprav je ravno zanje zelo značilno, da na veliko razpravljajo o starih rečeh in navedbah, ki jih je ta ali ona avtoriteta izjavila ali napisala. In potem pogosto razpravljajo, kaj je pravzaprav tista avtoriteta mislila. Disciplina filozofije, imenovana fenomenologija po Husserlu sicer pomeni opisovanje reči takšne kot so, torej v osnovi za neko novost beseda, a pustimo zdaj teorijo filozofije.
Ljudje smo navajeni na navajenost. To pomeni, da če slišimo nekaj, kar že poznamo, se nam dobro zdi in nam je predvsem bliže in nekako obvladljivo. Saj ni nujno, da se s tistim strinjamo ali ne, da podrobno poznamo ali ne, prav tako ni pomembno, kakšne asociacije se nam porodijo. Bistvo je, da nam je neka beseda ali misel ali dejanje, tudi stvar, že od nekod poznana. Če o tisti reči ali fenomenu hočemo nekaj pvoedati, enostavjo povzamemo že navedeno, in tako vedno ostajamo na varni strani kritike.
Novo je pravzaprav vedno neslišno, celo nezaslišano. To pomeni, da večina ljudi tega ne sliši, še manj doumeva. Tisti ljudje zaprtega duha - lahko so pomembne javne osebe - , ki se trdno držijo t.i. trdnih trditev svojih predhodnikov, novosti celo zavestno ignorirajo, če jim ne kar vnaprej nasprotujejo. Zdi se jim, da je nezaslišano, da bi mogla kakšna novost zunaj njihovega miselnega okvira sploh obstajati, da jih dobesedno ogroža. Tako razni galileji, darwini, einsteini, schweitzerji, teilhardi in podobni tipi, tudi valvasorji, vege, puharji, stefani, v času največjih domislic sploh niso slišni, sploh ne obstajajo, so tako zelo nezaslišani, da je z njimi treba skoraj na grmado. No, čez nekaj desetletij, najpogosteje proti koncu njihovih življenj, ko itak niso več škodljivi, se morda nekoliko odpre. Iz spoštovanja do starejših, če ne drugače.
A odprtost za posluh ne izhaja iz zanesljive trdoumnosti, ampak odprtega duha, predvsem pa odprtosti za dogajanje in odnose v svetu. Torej za tiste globinske odnose, med ljudmi, civilizacijami, mislimi, idejami.
Zanimivo pri noven je ta, da ljudi odprtega uma preseneti, a jim ne da misliti o tistem, ampak prav zanimivo, predvsem spodbudi druge misli o drugih rečeh. Te misli o drugih rečeh, o njim lastnih, o notranjem dogajanju odprtoumnih, te misli - ki so v bistvu spet nekaj novega - v bistvu potegnejo tudi one misli, in tako gre svet naprej.