Verjetno se kdaj vprašaš, zakaj svet postaja tako čuden, zakaj vse nekam stoji, zakaj imamo samo težave, s samim sabo, z drugimi, z družbo, državo, politiki, celo naravo in presežnim, predvsem z medsebojnostjo. Potem te gotovo zanima, kje so vzroki, kje je jedro stanja, morda se celo vprašaš, če nisem prav jaz tisti, ki pvzroča takšno stanje - in takoj za tem seveda skušaš uidi in v ospredje svoe zavesti vpoklicati misel, da gre le za percepcijo in ne resnični svet.
Mnogi pravijo, da se danes preveč gremo t.i. kulturo smrti. To naj bi pomenilo, da je veliko vojn, da se na cestah ali v gorah iz čudnih razlogov pobije veliko ljudi, da samomorov nikakor ne zmanjka, pa tudi mehke oblike, na iz življenja do smrti izrianjamo obrobne, da so posebneži izrinjeni iz družbenih dogajanj, nenazadnje razna izsiljevanja v poslovnem svetu, neverjetno inovativnost nekaterih delodajalcev v odnosu do delavcev, razseljenost celih narodov, in podobno. Vse te reči naj bi pomenile, da svet za svojega vladarja oznanja smrt.
Antropološko je smrt svojevrsten fenomen. Redki ji upajo pogledati v obraz, mnogi skrivajo otroke pred njo in se potem čudijo, da se ljudje namesto s smrtjo ukvarjajo s kultom smrti. Ne, prepravi jih kult smrti, in ob srečanju s pravo, resnično smrtjo, nastane katastrofa.
Smrt biološko pravzaprav ne obstaja, čeprav pri posameznih osebkih, predvsem pa živalskih vrstah o tem govorimo. Vedar ne obstaja. Življenje namreč teče naprej v potomcih, če ne neposredno v tvojih otrocih pa posredno iz sorodnikov. A ni enostavno, celo tako ni enostavno, da je mnoge znanstvenike potem zaneslo, in so zanemarili osebek, in dajejo pri življenju prednost genskemu zapisu. Verjetno je to pretiran tehnicizem, in najbrž se življenje ohranja v večji celovitosti kot izključno v obliki neke preproste molekule.
Če mislimo drugače, zanikamo antropološko in biološko evolucijo, tega pa danes znanstvenik ne upa, in tudi ni razloga.
A kultura smrti ne obstaja niti v znanosti, niti v družbenih dogajanjih. Ta kultura obstaja v tvoji mlačnosti, v tvoji (morda) naučenosti lepega obnašanja brez duše in brez zavzetosti. Obstaja v zanikanju svobodne volje, ki jo imaš. In pazi, ta svobodna ni odvisna od značaja, niti vzgoje ali okoliščin, amak samo od tebe.
Zanikanje svoje svojosti, torej svobode, in hladnost odnosa do nečesa tako vročega, tako izjemnega dogajanja, kot je življenje v vsej celovitosti, je njabolj tragična oblika smrti in pri t.i. živih najhujša oblika kulta smrti.