Zelo nazoren pokazatelj samozagledanosti je številka "1". Tako so rimski cesarji začeli leta šteti od svojega nastopa ali rojstva naprej, svobodo smo od 1 nekdaj šteli od leta 45, in temu štetju so sledila mnoga podjetja, ki so bila sicer ustanovljena že davno prej; mnogi direktorji začnejo interne novice svoje ustanove s številko ena.
Ljudje na tem svetu si za marsikaj prizadevamo. Vsak nekako imamo zmožnosti in morda možnosti, vse bi nekako lahko teklo in se razvijalo, čeprav včasih misliš, da niti ni tako. In včasih res ni tako.
Če slišiš, da kdo začne s številko 1 (ali A, ali alfa), je to znak, da zelo zanesljivo zanika vso prejšnjo zgodovino. Če gre za podjetje ali ustanovo precej zanesljivo ni prebral ali prebrala nobenega poročila iz preteklih let. Vemo tudi, da npr. kadrovske komisije ali sveti - kadar in če sploh še obstajajo v normalnem smislu - kandidatov ne sprašujejo po poznavanju zgodovine, ampak predvsem o črkah in pikah, morda nekaj o viziji, če je ravno treba, in če ni kakšna nadrejena enka določila drugače. Tako mnogi, premnogi, ko se jim odpre vodilno mesto, začnejo svet vrteti na novo, drugače. Morda s silno zagnanostjo in energijo podirajo staro, čeprav niti malo niso pogledali, če morda prejšnje ni bilo dobro.
Jasno je, da nobena stvar ne more biti samo dobra, tudi čas pokaže, da seo neke stvari danes še odlične, jutri povsem nemogoče neuporabne. A pomembna je presoja, in pri vodenju se pravzaprav ta najbolj pričakuje: kako bo nekdo presojal naprej, če ni presodil za nazaj? Delati drugače brez presoje - to je tipično enkovstvo. Od mene naprej bo vse drugače.
Tako svet ne more napredovati. Vedno si na enki. A ne kot tiste učiteljice, iz katereh je včasih bil hec, tistih namreč, ki stalno učijo prvi razred. Ne, tam napredujejo otroci, in to je popolnoma drugače. V naši družbi pa enke kot da držijo celoten sistem in nas tako znova vračajo na ena. Še huje, na nič. Na koncu ugotoviš, da obstajajo samo enke in ničle.
Rešitev seveda obstaja. Vse od dvojke naprej do neskončno.