Včasih bereš kakšne spise, predvsem s področja družboslovja in humanizma, ki na veliko razpravljajo o nekih vsebinah, ki se tičejo seveda človeka in družbe. Pri tem ti pogosto ne ostane drugega, kot da občuduješ silno moč in takrekoč vsebesedni spomin ljudi, ki ne le da znajo citirati svoje predhodne avtoritete ali njihve nasprotnike, ampak znajo tudi iz neverjetne množice zapletenih besed ustvariti novo vednost, ki se prav tako izrazi v skorajda nepregledni množici besed. Zdi se povsem logično, po metodologiji in po vsebini.
Potem bereš nasprotnike tistih prvih. Enako zapleteno, obsežno, mnogobesedno, skoraj neobvladljivo. Enako razumeš kot ne, enako se čudiš neverjetni spretnosti umevanja in logičnih povezav. In čeprav so rezultati na koncu povsem drugačni, popolnoma nasprotni, ugotoviš, sa se z njimi prav enako lahko strinjaš in jih privzameš za svoje.
Nasprotja, ki je opisano zgoraj, se dobro zavedajo tudi ustvarjalci teh vsebin. Vedo tudi, da govorijo o zadevah, ki niso popolnoma jasne, in ki morda niti ne kličejo ali zahtevajo čisto jasne jasnosti. Zadostuje razpravljanje, dovolj je vprašanje, dovolj misel, morda prav dialektična, ki usmerja vse skupaj v neko rešitev, ki bo ali pa ne prišla nekoč v prihodnosti.
Nekateri, ki se zavedajo, da je takšno razpravljanje lahko tudi utrujajoče in zato prepogosto prezrto, se skušajo iz zadrege rešiti. Posežejo po metodah, ki so drugačne, ki so prepričljive, ki imajo v svetu neko težo. Tako se poslužijo npr. velike avtoritete in mu podtaknejo svoje misli, lahko svoje presežne ugotovitve objavijo v jeziku, ki ga razume veliko bralcev, lahko si plačajo objavo v reviji z visokim rangom branosti ali naklado, in še kaj. Vse je mogoče.
Nekateri uberejo drugo pot. Vzamejo metodo iz druge znanosti, na primer naravoslovja ali matematike, in potem svoje gradivo, torej množico besed, nepregledno množico besed, spremenijo v enačbe. Enačba je v bistvu vprašanje, ki ga znanstvenik mora potem rešiti. Na eni strani enačaja so spremenljivke in konstante, na drugi pričakujemo rezultat.
Čudovito, a redko se izide, celo statistika ne pomaga. Namreč, iz množice besed in stavkov, po možnosti še gibljivih pomenov besed iz različnih jezikov in časov, nastanejo enačbe z mnogo neznankami, ki so medsebojno skrajno odvisne. Na drugi strani enačbe seveda, če hočemo biti kredibilni znanstveniki, mora stati kredibilni rezultat. In tudi stoji, ker ga moramo določiti, ker do rezultata moramo priti, in vemo, da je rezultat lahko tudi dejstvo, da ni rezultata - kar situacije seveda nič ne spremeni.
Problem je, da na prvi strani enačbe ostanejo spremennljivke, nepregledne in gibljive spremenljivke. In še večji problem je, da so na so prvi strani enačbe tudi konstante zgolj naše predpostavke, torej tudi spremenljivke. Morda celo enačaj potem ne drži več.