Če z vrha ali iz komentarjev samozagledanih pogledaš današnja potovanja narodov - najsi bo poletne nekajdnevne ali tedenske selitve milijard turistov ali nekajmesečne premike t.i. pribežnikov, ali nekdanje domnevne velike selitve - je zadeva povsem normalna: ljudje pač radi potujemo in sprememba okolja niti ne škodi. Rešiš se stareih navlak, nekoliko se oddaljiš od korenin, ki te priklepajo, kot neznanec tudi bolj odprto in prostodušno odpiraš nova znanstva. Nenazadnje, potovanja so nepredvidljiva in zato zabavna.
Popotovanja so priljubljena tema različnih revij, predvsem njihovih podlistkov, knjige in filmi vsekakor ponujajo skoraj vedno neko premikanje, pomembne spremembe - vsebin s samo statiko, kot so kakšni filmi v slogu Tarkovsekga seveda imajo vsebino, a pravzaprav sploh niso gledljivi.
Popotovanja so privlačna tudi za ponarejanje zgodovine, in tako se zdi, da sta Prešeren in Finžgar dodobra prepričala splošno slovensko javnost o prednikih, ki so se borili po raznih panonskih ravnicah in raznih ajdovskih gradcih, plavali s slamicami ipd. Seveda kot odrasla meščana nista zmogla doumeti, da so morali njuni junaki tudi spati, jesti, se braniti bolezni, orati in pobirati pridelek, biološko ljubiti in sploh živeti. Današnji človek pa mirno pelje - saj so šli po kruh v trgovino, hrano so predvsem pošetno kradli, kajne, v srcih pa so nosili - kaj že? domovino? ... A kaj, to ni pomembno, pomembno je junaštvo.
Junaštvo ni danes nič drugačno. Lahko si ekonomski ali vojni migrant, lahko z družino, razširjeno družino ali izmišljeno skupnostjo nekaj ljudi, ki jo v tvoji okolici celo religija ali pravo morda proglasi za biološko. Vendar junaštvo niti ni v samih migrantih, ampak v precizno uravnoteženem odnosu med migrirajočimi, stalnimi prebivalci na ozemlju, čez katerega gredo in vzorki, zaradi katerih gredo od nekod nekam. To slednje, ti vzroki, kot smo jih poimenovali, niso nič drugega kot ekonomija, pogosto personificirana oziroma v obliki t.i. velikih. Migracije niso potreba, so dejansko šah, ki ga igrajo velike ekonomije.
Malim - in vsi ostali s(m)o mali - preostane zgolj pazljivosti, da jih notranje ne matirajo. V tem šahu namreč ni običajnega mata. Veliki namreč drug drugega nikoli ne matirajo. Le mali se lahko medsebojno. Veliki pa, seveda vedno matirajo le sami sebe.