Dialektika je metoda oziroma postopek postavljanja dveh tez tako, da iz njunih nasprotij dobimo novo vsebino. Tezi običajno ločimo na prvo, ki je teza, in nasprotno, ki je antiteza. Nova vsebina je sinteza.
Zdrava in zrela dialektika v družbi ali v medsebojnih odnosih je redka. Je namreč preveč obremenjena s subjektivnostjo vseh udeleženih. Dialektika namreč ne obstaja v stvareh, ampak zgolj in samo v okviru razuma in morda še drugih lastnosti človeka, ampak vsekakor v okviru človeka. Naravne dialektike ni.
Subjektivnost je povezana z močjo. Pri akademski dialektiki, ki jo kot dialektiko tudi največkrat razumemo, seveda z močjo uma. Torej, kdor je umsko močnejši, bo na dolgi rok v dia-lektiki prevladal, čeprav se bo morda zaradi retorike prvi trenutek zdelo, da ni tako. Moč vsebine besed se namreč vedno pokaže na dolgi rok, moč spretnosti besed pa na kratkega.
Zdi pa se, da obstaja še ena pot, in sicer notranji obrat antiteze. Gre za pogoste primere, ko nekdo postavi neko trditev, običajno gre za kaj novega, nekaj zunaj obstoječih paradigm. Ta je običajno kratka in jedrnata, vendar brez posebne retorične oblikovanosti, torej naravna v svoji prvinskosti. Nasproti ji stopi druga trditev, ki je načelno nasprotna, torej antiteza. Vendar ne stopi neposredno nasproti, ampak bolj retorično v smislu: to tezo je treba nekoliko dopolniti. Zgodi se nekaj prav zanimivega, namreč, skozi podaljšano razlago, ki jo antiteza za ovrženje teze nujno potrebuje, se trditev antiteze tako približa tezi, da se na koncu z njo združi.
Morda je to je nekako tako, kot pravijo, da se sodniku obsojenec pogosto zasmili, ali pa, da ima učiteljica najraje največje razgrajače, s katerimi se mora veliko ukvarjati. Ali pa, da se v družbi nesorazmerno skrbi za obrobne, ključni osrednji del populacije pa se pušča vnemar. Ali pa pri moralnih dejanjih, kjer človeka prav ukvarjanje z vsebino neke pravilnosti napelje, da tisto potem krši. Ali pa pri medsebojnih odnosih ali poslovanju, kjer veliko govoranc in opravičevanja takoj zbudi sum, da je nekaj narobe.
Dialektika sama seveda ni nemočna. Nemočni ali močni smo subjekti. Mi.