Odsotno odločanje

Politična demokracija zahodnega tipa je postala še bolj čudna kot je že bila.

Vemo. Z demokracijo so začeli z dobrim namenom, da bi v družbi pravično in sorazmerno glede na večinsko mnenje določili nek red. Tista stvar ali ideja, za katero se odloči večina, obvelja. Nekakšna objektivna demokracija, vezana na objekt, na stvar.

Morda je kdaj kje res bilo tako.

Potem je prišel tip demokracije, ki se je nagnila v subjektivizem. Torej, ni bila več bistvena stvar, za katero se ljudje odločajo, ampak ljudje, ki neko stvar zagovarjajo. In ker družba po svoji naravi teži k hierarhičnosti, in je bilo ljudi verjetno preveč, so se pojavili posamezniki, ki so stvari sicer zagovarjali, vendar se zdi, da so sčasoma izgubili stik s preostalim ljudstvom, ki pa morda sploh ni več zagoarjalo tiste stvari, ideje ipd. Lahko so odločale nianse, ampak šlo je tako daleč, da je ljudstvo imelo možnost demokracije le na redkih dnevih in v primeru neposrednih volitev. Teh pa danes v demokraciji zahodnega tipa praktično ni več.

A prišla - ali pa je tik pred zdajci - je tudi nova doba. Demokracija se seli na nevolilce. Torej na tiste,  ki ne gredo volit, ki se ne želijo udeleževati t.i. demokratičnih dogajanj v družbi. Aktiviste v sedanjem zahodnem tipu demokracije to novo stanje zelo skrbi, zato v vsaki volilni kampaniji slišimo vse več in vse bolj intenzivne pozive - ne k oddaji glasu za "pravo, našo stvar" - ampak k udeležbi na volitvah.

Kaj se dogaja? Ti nevolilci dejansko delujejo demokratično, celo v izvirnem smislu demokratično. S tem pa rušijo ustvarjeno politično demokracijo zahodnega tipa, ki v bistvu ni demokracija. Nevolilci obeh strani (!) namreč ostanejo doma in s tem določijo izid volitev. Po logiki bi to moralo pomeniti, da na formalnih volitvah zmaga tista stran, ki ima manj nevolilcev, abstinetska stran pa numerično izgubi, ker se volitev pač niso udeležili.

A zadeva je drugačna, in to na videz absurdna. Zmagajo namreč tisti, katerih večina nevolilcev se je volitev vzdržala. Kako je to mogoče? Preprosto. Politična demokracija ne deluje kot demokracija v izvornem smislu poštene zmage večine, ampak v smislu preračunane zmage v izbranem politično-volilnem sistemu. Napaka tega političnega sistema pa je v tem, da pri tem ne gre za dogodek znotraj sistema, ampak širše, za dogodek znotraj družbe kot celote. T.i. politična demokracija zahoda je namreč obrnila celotno družbo zahoda in ne le svojega sistema.

In ker je družba obrnjena, na enak način delujejo volilci in nevolilci. In na koncu vedno zmaga večina. Ampak ne večina, ki je volila in nekaj izvolila, ampak so sorazmerno odločili tisti, ki so ostali doma.

Demokracija zahodnega tipa se očitno vrača v izvirno stanje. Nelogičnosti izvolitev tega ali onega vodstva, neracionalna odločanja na referendumih, vsem, ampak res vsem nejasno stanje, zakaj se na vodilne položaje po demokratičnih zavihtijo prav najmanj sposobni - in še kup drugih anomalij, ki bi bile potrebne poglobljene družboslovne znanstvene obravnave (pa ta ni možna, ker družboslovni znanstveniki že po načeli ne premorejo izstopa iz vsakokratne družbenopolitične paradigme), preprosto kažejo na dejstvo, da zadeve deujejo drugače. In to drugače ni postavljanje demokracije na glavo, ampak nazaj na noge, nazaj na izvirne temelje.

Ustava in dan (slovenske) zemlje

Ustava Republike Slovenije določa "pridobivanja in uživanja lastnine" tako, da je "zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija." (Ustava RS, 67. člen) Lastnini so torej pripisani trije atributi. Zakonodajalec jih imenuje funkcije, kar v osnovi pomeni, da so dinamične in naj bi načeloma služile človeku, konkretno lastniku. Prvi dve sta tudi jasno antropocentrični in utilitaristični, in imata v zavesti zahodne civilizacije že večstoletno tradicijo. Gospodarska funkcija pretežno pomeni možnost izdelave in izmenjave izdelkov. Socialna se nanaša na samo bivanje človeka v prostoru in času, odnose v družbi in nematerialne vidike uživanje lastnine. Ob obeh je vsem deležnikom jasno, da je smisel lastnine služiti napredku in blaginji človeka.

Opredelitev ekološke funkcije ni tako jasna, kot se zdi na prvi pogled. Čeprav je očitno, da so jo pripravljalci slovenske ustave želeli postaviti vzporedno z gospodarsko in družbeno, in s tem slovenski naravi dati pomembno pravno mesto – morda celo nekoliko ekocentrično, in čeprav se s Pličaničem (... je edini okoljsko teoretični pravnik zadnjič svojo stroko znanstveno boravnaval 2003? ...) lahko strinjamo, da je v zahodnih pravnih sistemih ekološka funkcija redko tako napredno izražena kot v slovenski Ustavi, se pogosto kaže, da se lastniki s to pravico uživanja lastnine srečujejo na drugačen način. Mnogim gospodarskim subjektom predstavlja neposredno oviro pri načrtovanju in izvajanju svojih pridobitnih zamisli, v družbenem smislu pa ekološko funkcijo toleriramo le do tiste mere, do katere neposredno služi človekovemu ugodju. Vseeno se družbi obstaja in se krepi ozaveščenost, da imajo narava in njene ekološke funkcije določeno vrednost, zaradi katere jih je smiselno varovati in ohranjati ne le po principih antropocentrizma, torej za preživetje človeka, ampak celostno. 

Po mednarodnih merilih se Slovenija na področju pravnega varovanja narave uvršča v svetovni vrh (Slika). Razlogov je gotovo več. Morda gre za domovinski čut in pregovorno tisočletno navezanost naroda na prepišno območje med Alpami in Jadranom? Morda gre za izgovor, ki ga lahko izrablja neuspešnost na mnogih gospodarskih področjih? Morda gre za obrambo pred razprodajo zemlje? Morda so razlog spretni in diplomatsko uspešni poklicni naravovarstveniki? Morda ima določen vpliv tudi zapisanost ekološke funkcije v Ustavo.

Vsekakor je očitno, da smo kot volilci iz mozaika zgoraj navedenih pomislekov zadosti tolerantni do usmeritev slovenske naravovarstvene politike. Lastnini velikega dela državnega ozemlja smo določili in dovoljujemo družbeno dogovorjena pravila. Pri javni ali družbeni lastnini je določanje režimov razumljivo, pri zasebni pa mora v ozadju obstajati vrednotenje, ki sisteme pridobivanja in menjave lastništva presega, ohranja pa uravnoteženo uživanje.

 

Slovenija velja po merilih Svetovne banke za eno najbolj uspešnih držav na področju pravnega varstva narave. Na drugem mestu smo po skupni varovani površini, takoj za Venezuelo, in po povečanju površine zavarovanih območij od leta 1990 (za 6,4x) , kjer je pred Slovenijo samo Bolgarija. (Podatki Svetovne banke, 2017; prosta uporaba).

Sintetska biologija - še en korak

V biologiji gre vse bolj očitno za težnjo k medsebojnosti posameznih poti, k razkrivanju odnosov med celotno hierarhijo reči, ki sodelujejo v življenjskih procesih, gre za celovitosti bitja in celovitosti odnosa med generacijami, in to na osnovi metod biologije, prav iste znanosti, ki je ob navdušenju nad genetiko zašla v redukcionizem in se skoraj nehala ukvarjati z življenjem kot takim. 

Dosedanje hipoteze o razvoju posameznika, vrste ali celotni evoluciji so bile nekako enosmerne: zaradi fizikalnih zakonov se snovi obnašajo na določen način. V okviru kemijskih zakonov snovi bolj ali manj naključno reagirajo med seboj. Iz fizikalnih in kemijskih zakonov je na nek način nastalo življenje, ki še naprej poteka po enakih principih. Življenjske oblike različnih organizmov, ki so se oblikovale tekom evolucije, se združujejo v ekosisteme, v katerih si snovi in energijo medsebojno in z neživo naravo krožno izmenjujejo. Sistem se zdi logičen in je zato tudi precej splošno uveljavljen. 

Vendar, če se vrnemo na eno od ključnih vprašanj: zakaj se določeni procesi v naravi dogajajo izključno v živih organizmih, se logika obrne na glavo. Živost torej omogoča določeno kemijo, in morda celo določene fizikalne značilnosti ali procese. Razširjena razlaga dedovanja in evolucije res ne prinaša končnega odgovora, vsekakor pa izrazito poudarja večstranske medsebojne vplive, v katerih niso vključene le fizikalnokemijske lastnosti sodelujočih genov, ampak v enaki meri nazaj vplivajo beljakovine, razmere v tkivih, organih in organizmih, celo vedenje in kulture, vsekakor pa okolje. Pri okolju pa se dejansko vrnemo na izvirni Darwinov nauk.

Koliko korakov do sintetske biologije?

V biologiji, v kateri je že pred desetletji takorekoč izginilo romantizirano ukvarjanje z rastlinami in živalmi, torej z osebki, vrstami in njihovo anatomijo, sta morda danes najbolj v ospredju molekularna genetika in ekologija, človeštvo pa neprestano zadeva tudi ob nekoliko skrivnostna vprašanja evolucije. 

Preštevanje dlačic na tretjem členku pajkove noge se umika avtomatizmu določanja dednega zapisa, taksonomija se od prerekanj o pomenu barv venčnih listov seli na raven razlik v genomu rastlinske celice. Posebno področje postaja bakteriologija, kjer se je dosedanje razlikovanje po obliki in nekaterih reakcijah pokazalo za povsem neustrezno, diverziteta bakterijskih vrst pa naeknrat pokazala kot nepregledna. Da ne govorim o glivah, arhejah, rikecijah, virusih in drugih – dobesedno o novih kraljestvih življenjskih oblik, ki smo jih dolej obravnavali le obrobno, kaže pa, da ključno vplivajo na naše življenje in tudi smrt.

Za biološke znanosti bi lahko rekli, da delujejo nekoliko drugače kot fizikalne ali kemijske. Pri slednjih dveh je namreč znanstvena objektivnost enostavnejša, prevladujoča metodološka značilnost ponovljivosti poskusov pa bistveno bolj uresničljiva. 

Biologija pa poleg naravnih objektov in procesov med njimi, obravnava tudi fenomen življenja in zadeva fenomen človeka, seveda kot objekta raziskav a hkrati tudi kot subjekta: konkretnega znanstvenika. Morda se prav zato zadnja destletja ne pojavlja le vse večja diferenciacija bioloških disciplin, ampak tudi nasprotna razmišljanja: vse močnejše znanstvene težnje po celoviti sintezi. Narava je ena in deluje kot celota.

Pripadnost in lastništvo v naravi

Pripadnost je ena od značilnosti živih bitij. Potomci pripadajo staršem, gnezdo z jajci ptičjemu paru, gozdne jase populaciji jelenov, migracijski koridor sinjemu kitu. Tudi drevo pripada gozdnemu ekosistemu in alge so nujni del Blejskega jezera. Pripadnost v naravi je vsaj do določene mere obojestranska, vsekakor pa se medsebojno prekriva na različnih hierarhičnih ravneh. V prostoru in času se tudi menja: isto območje je hkrati ekološka niša travi, žuželki in kanji; danes je domovanje temu, jutri drugemu osebku. S nami ni nič posebno drugače. Človekova izkušnja je, da si vsi skupaj nekako delimo svet, ki mu pripadamo, in katerega posamezni deli nam pripadajo.

Lastništvo je družbeni pojav, s katerim človeštvo te pripadnosti in odgovornosti ureja. Je nekakšen regulativ za uravnavo različnih ravni pripadanja in tudi različnih pogledov na vrednotenje in odgovornost. Sedanji zahodni družbi predstavlja lastnina izjemno vrednoto in merilo osebnega ali družbenega standarda. Izdaten del zakonodaj se ukvarja z načini pridobivanja lastnine in menjave lastništva.

Človek je skozi zgodovino razvil različne principe vrednotenja narave. Zdi se, da gre za splošno človeško lastnost, ki je del socialne evolucije in del učlovečenja. Zaradi samozavedanja se na osnovi vrednotenj, in v nekaterih primerih kategorizacij, razvija odgovornost:  če ima neka stvar vrednost, se moram do nje obnašati odgovorno.


Narava je sicer sama v sebi v dinamičnem ravnovesju. Podobeno je tudi človekovo vrednotenje, ki se spreminja v prostoru in času, odvisno je tudi od okoliščin. A vseeno nekako enotno. Človek je nenazadnje sestavni del narave,ne glede na to, ali je on njen lastnik, ali pa smo mi v njeni lasti.

Minutno praznovanje

Saj ste opazili, da varujemo Vesolje? Nedavno smo za eno uro ugasnili luči in s tem prispevali k preprečevanju svetlobnega onesnaževanja in seveda k ugodnejši energetski bilanci. Če boste prebrali izjave veljakov, vam bo jasno, da pravzaprav ni jasno, zakaj smo luči ugasnili, in k čemu smo prispevali. Niti ni jasno, ali je več stalo to, da eno uro niso gorele, ali to, da jih je moral nekdo zunaj delovenga časa ugašat ali preprogramirati sistem.


Ampak, fenomen enourne "teme" je še drug. Včasih se jezim na enodnevna praznovanja (dela, žensk, slepih Zemlje ...- samo, da se izognemo ostalim 364-im dnevom...). Če začnemo razmišljati o vznikajočih enournih spominjanjih, nas bo spet kap. Leto ima namreč nekaj pod 9000 ur. Torej je še skoraj neskončno možnosti za varčevanje (v korist narave in javnih denarnic), in enako veliko možnosti za razkazovanje zelenosti, ali česarkoli.


Minuta (zelenega) molka.
Vsako leto bo dovolj časa za izogibanje: nekaj čez pol milijona (morda minus-ena: ta, v kateri ste to prebrali.)

Vesoljstvo v Sloveniji in participatornost

Slovenci imamo eno hecno lastnost. O sebi hkrati pretežno mislimo, da smo veliki, pametni, najboljši, in hkrati, da smo majhni, obrobni in zgubljeni v vesolju.
Nič od tega v bistvu ni res, le sprijazniti se ne moremo, da hkrati mislimo dve povsem različni in celo nasprotni rečí.
Pravzaprav tudi to ni res, saj smo očitno sprijaznjeni, če s tem živimo in preživimo.

Če se boste peljali kdaj čez Vitanje, vas bo nedvomno kap. Tam je namreč pristal betonsko-plehnato-stekleni leteči krožnik in tam je središče Vesoljne Slovenije. Arhitektura sama na sebi je kar inovativna, ampak hoteti biti tako poseben sredi podeželskega naselja, je prav enako nasprotno, kot zgoraj napisano. Biti hkrati Vesoljski in biti hkrati prijetno podeželski.

Problem KSEVTa pa ni njegova nemogoča neumeščenost, ampak nemogoča neumeščenost Slovenije v svetovne znanstvene organizacije. Glede na to, da smo "eden najpametnejših" narodov na svetu, bi sem bržkone začudili, v koliko znanstvenih združenjih pravzaprav nismo, pa bi "morali" biti, oziroma bi to moralo biti samoumevno. Seveda članarina stane. In eno je tudi ESA, Evropska vesoljska agencija.Slovenci namreč mislimo, da je KSEVT naše vesoljsko središče in da smo mi s ksevtom v središču vesolja.

Vendar čeprav imamo prostorsko nesrečni ksevt, ki je zdaj "končno" padel v neskončno luknjo državnega proračuna, pa v ESA zmoremo le t.i. pridruženo članstvo. To pomeni, gledati od zunaj.

Če strnemo.
Problem ni toliko shizofrenija hkrati najpomembnejšega in najnepomembnejšega.
To je ozdravljivo.
Problem tudi ni, da smo sprijaznjeni z rečmi, s katerimi ni dobro biti sprijaznjen.
Problem niti to, da je ksevt en kulturni dom s čudno obliko v vasi z dvema župnijskima cerkvama in nima prav nobene veze z raziskavami vesolja.
Problem niti ni to, da smo "samo" pridruženi člani neke agencije.

Problem je, da se z vsemi temi neproblemi svetu izmikamo in nikjer ničkaj prida ne prispevamo. Vsi so namreč taki, da sicer "nekaj je", a v bistvu ni nič. Učiva članarina nekaj tisočakov ali stotisočakov je problem. Ni pa problem nekaj stotisoč iz vreče državnega proračuna za nadaljevanje nečesa, kar je tako kontradiktorno, da sploh ne deluje. In ni problem nekaj tisočakov za pot nekaj ljudi na neke konference, kjer se za njihove glave v bistvu ne zgodi nič.



Če gremo v Vitanje: namreč KSEVT je poustvarjalsko kulturno projekt in ne znanstven. V bistvu nima nič z Vesoljem, in nič z ESA. Pridruženo članstvo pa pomeni, da smo v vesoljski znanosti gledalci in da dobivamo vabila. Dolžnosti pa nobenih. A ne, da ne bi imeli sposobnih strokovnjakov astronomov, ampak hočemo, da so tudi oni takšni, da so hkrati veliki, pametni in najboljši, in hkrati majhni, obrobni in izgubljeni v vesolju.

Le prispevati nočemo nič temu svetu. Niti svojega sorazmernega deleža, ne glede na njegovo dejansko velikost.

Mala biologija pravljic

V pravljicah se kažejo mnoge očitne povezave med ljudmi in ostalim živim svetom. Izjemno pogosto v njih nastopajo živali, rastline ali druga dejanska bitja, ki so sicer v senci človeških junakov, vendar praviloma ključno vplivajo na potek zgodbe. Folkloristične teorije in klasifikacije jih tradicionalno uvrščajo med nadnaravne svetovalce ali pomočnike. V nekaterih primerih dobijo tudi naziv živalski pomočniki, vendar se zdi, da se strokovnjaki iz tega področja želijo osvoboditi pridevnika "živalski",  bržkone kot posledica Proppove ideje, da so živalski pomočniki vedno zamenljivi.  Zamenljivost je seveda iz besedil očitna, vendar gre pri tem za prilagoditev na lokalno okolje in vsakokratne značilne živali kraja pripovedovanja – z namenom približati vsebino konkretnemu lokalnemu poslušalcu. Lev ali opica tako načelno le izjemmoma nastopata v evropskih pravljicah ali pravljicah avstralskih domorodcev, v motivno enaki zgodbi pa ju bomo pogosto našli v Afriki. Dejstvo je, da so živalski liki izmenljivi, vendar le z drugimi živalskimi liki glede na lokalno ekologijo in družbene razmere, in to v primeru, da v lokalnem okolju  žival z določenimi lastnostmi obstaja.

V večini pravljic so lastnosti in vloga živali (živalskih pomočnikov, tudi rastlinskih) zelo blizu njihovim biološkim in ekološkim značilnostim. Zgodba jim priznava njihovo značilno vlogo v naravi. Pri tem je predvsem pomembno dvoje. V prvi vrsti gre za vprašanje doumevanja razmerja med pravljičnim dogodkom, v katerem junak pomaga živali, in dogodkom, ko mu/ji žival pomoč povrne. Druga reč je dejstvo, da v pravljcah očitno ne gre za naivno gledanje na naravo kot na sestavljako posameznih delov, ampak za zaznavo procesov in odnosov med liki in tudi odnosi med liki in njihovim okoljem.

Živalski pomočnik v zgodbi najpogosteje nastopi dvakrat. Prvič se pojavi očitno povsem naključno na poti glavnega junaka, ko ta razočaran odide od doma ali izvajat neko nalogo (dogodek .... po Proppu). Praviloma je pri pomoči posredi vrlina usmiljenja, ki je za tisto živo bitje življenjsko pomembno: hrana, življenjski prostor, svoboda gibanja. Izmenljivosti likov, o kateri govori Propp in drugi folkloristi lahko tu dodamo vzporednico zamenljivosti oblike pomoči. Zdi se namreč, da niti ni tako pomembno, na kakšen način in za katero življenjsko pomembno funkcijo junak pomaga živali, ampak za odnos, ki se pri tem vzpostavi. Bistven je vzpostavljen odnos in ta odnos je značilen: človek v stiski pomaga živali v stiski. Junak deli s ptiči ali lisico zadnji kos kruha iz popotne torbe in s tem vzpostavi neposredno življenjsko soodvisnost – oziroma jo v smislu etike ali vzgoje pokaže poslušalcem pravljice.

Pri obravnavi pravljic nas pri prvem stiku človeka z ostalo naravo ne sme zavesti pravljični prikaz odnosa kot verbalne komunikacije. Ta odnos je s strani človeka res verbalen, ker je kot tak značilen za človeško vrsto. Izkušnje pa kažejo, da preden človek ugotovi, da žival komunicira na drugačne načine, oziroma, da sploh komunicira, ni neobičajna  človekova reakcija, da bi mu sobitje moralo na njegove besede nekaj odgovoriti. Celo če pogledamo današnja fiksirana besedila, pri mnogih srečanjih živali in človeka v pravljicah ni jasno, če ni bil premi govor dodan kasneje z namenom povečanja dramatičnosti. Torej, ali so ptički prosili z besedami ali s tem, da so radovedno plesali okrog mladeniča in se potem zagnali na drobtine, je povsem zamenljivo.

Drugič se živalski pomočnik pojavi v svoji naravni vlogi, oziroma vlogi, kakršno je človek spoznal, da jo ima ta v naravi. V obdobju od prvega srečanja do drugega, ko je preteklo že nekaj časa – lahko pravljičnega ali tudi realnega – je človek lastnosti in zmožnosti posameznih živali že bolje spoznal ali o njih vsaj razmislil. To so povsem običajne človekove reakcije. Dojel je tudi kategorično drugačen način komunikacije. A ker junak vnaprej ne ve, kakšno nalogo bo moral reševati za dosego svojega življenjskega cilja, ostaja izjemno pomembna njegova trajna odprtost do vseh možnih pomoči. Če je torej prej pomagal živalim, je ostal do njih in njihovih značilnosti odprt. To pomeni v splošnem odprtost do spoznavanja in doživljanja narave. To pa spet pomeni, da jih je v danem trenutku opazil v svoji bližini in jih bodisi "poklical" na pomoč pri svoji nalogi, ali pa so bile živali že dejansko prisotne tam blizu.

Če gledamo na zgodbo in njene like kot na sestavljako predmetov, in se tako omejujemo na izključujoče antropocentrične motive, ki jih je v svoje kategorije razporedila folkloristika, pridemo v slepo ulico. Seveda je povsem nelogično, da bi divja žival priskočila na pomoč v dotičnem trenutku (morda izjemoma udomačene pasme konj ali psov). Če pa pomislimo na procese in že prej vzpostavljeno sožitje med junakom in pomočnikom, torej med človekom in celotno naravo, se po naravi stvari zgodijo najbolje, kot je mogoče. Glodalci vedno rešujejo probleme z žiti. Tudi ptice so tako ali drugače udeležene pri sejanju, žetvi ali izbiranju zrnja od plev. Medved ali lev pomagata pri premagovanju velikih težav. Riba se izkaže pri iskanju v vodi. ...

Skoraj vsi primeri živalskih pomočnikov v pravljicah kažejo, da so njihova dejanja dobro skladna z njihovimi dejanskimi sposobnostmi in vlogo v ekosistemih, vendar v dejanje nikoli ni prisiljena.  Pri tem ponovno ne smemo pozabiti, da so dejanja, ki jih izvršijo živalski pomočniki ključna za potek zgodbe in ključna za rešitev življenjskega problema, s katerim se sooča junak ali junakinja.

Vprašljivost vljudnosti

Vljudnost velja za eno od vrlin zahodnega sveta. Preprosto se zdi, da človek iz nekega odnosa odnese več, če je vljuden, ali drugače, če si nevljuden, boš verjetno bistveno hitreje naletel/a na ovire.

Filozofi vljudnosti ne pripisujejo enakih lastnosti kot drugim, npr. poštenosti, dobroti, pogumu ... Teoretično naj bi šlo na eni strani za nekakšno predhodnico vrlin, dobro in koristno dejavnost prvega stika, osnovni preboj, na drugi strani pa za splošno kulturo, nekakšno stalno a ne pretirano uglajenost, po kateri pač ni primerno, da se človek v odnosu do drugih obnaša nevljudno.

Če vljudnost presega meje prvega stika, ali pa če jo ne gojimo zato, da bi vzdrževali splošno kulturo medsebojnih odnosov, se prav rada sprevrže v preračunljivost, zahrbtnost in na koncu v laž. No, v nekaterih primerih tudi v diplomacijo,  a to v tisto temno obliko, za katero spet tičijo zgoraj navedene sprevrženosti.

Vljudnost ima tudi povsem vsakdnevne težave.

Zelo enostavno si je predstavljati naslednji dogodek. Na obisku ti šoferju ponudijo alkoholno pijačo, ti pa veš, da ti bo škodovala. Z nekakšno vljudnostjo za prvi kozarec še gre. Če pa je gostitelj zadosti vztrajen, postane tvoja vljudnost hitro naporna za tebe samega in za okolico lahko celo nevarna.

Podobno je s hrano. Bogato obložena miza vabi, okusno pripravljene jedi, odlična postrežba in dobrohotnost gostiteljev, včasih celo heci, da se bo sicer hrana pokvarila, in klic po pomilovanju. Kako bi se človek vendar uprl? Ampak - morda že ob samem "uživanju", še pogosteje pa nekaj ur za tem - vsekakor pa naslednji dan: čemu je bilo potrebno neko nepotrebno prenajedanje. Je to res vljudnost?



In nazaj k bolj filozofskim vrlinam.

Vljudnost je očitno nekaj, kar ni dobro, če je je preveč. Vrlina, ki se enostavno ne sme in ne more povečevati v nedogled, prav nasprotno: lastnost, ki jo je treba hudo držati na pravi meri, sicer postane svoje nasprotje, ki se človeku maščuje prejkoslej.

Redki zmorejo vljudno uveljavljati svoja stališča glede mere. V redkih odnosih je mogoče vzpostaviti obojestransko vljudnost do te mere, da nobenemu ne škodi.

Tradicija proti naprednosti

V skoraj vsaki družbi se razvije dvopolnost med tradicionalisti in naprednjaki. Prvi - neredko gre za del družbe, ki je v povprečju nekoliko starejši, in drugi, torej avandgarda, neredko tako ali drugače mlajši. S časom se nasprotja zgladijo, oziroma bolje, s časom je tradicionalistov po naravni poti vse manj, ideje avnadgarde pa postanejo deloma tradicionalne, deloma pa se ti ljudje vede ali nevede navzamejo idej prejšnjih tradicionalistov. In potem tako iz generacije v generacijo.

Praviloma - in tako vsi mislimo, celo filozofi - si tradicionalisti in naprednjaki nasprotujejo. Praviloma - tudi tako mislimo - si morajo nasprotovati. In praviloma - v to smo prepričani - svet ženejo naprej drobne napetosti med tradicionalnim in naprednim mišljenjem in dejanje. Drobne, a včasih tudi hude, ki se sprevržejo v družbena, politična, ekonomska, zadnje čase tudi okoljska nasprotovanja. In tako potem iz generacije v generacijo; kakšna skupina pa je tako močna, da nasprotno povsem premaga in ostane zmagovalka vse dotlej, dokler se znotraj nje same, zmagovalke, spet ne pojavi dvopolnost.

19. stol. je znano po velikih nasprotovanjih, vojnah, revolucijah, nastajanju narodov in "narodov", združevanju v velike in pomembne države in puščanje obrobnosti majhnim, še do danes neznanim. V tistem času se je razvilo družboslovje, in razvilo se je empirično naravoslovje. Logika ni bila več renesančna, ampak eksperimentalna. Moderne metode so sčasom premagovale tradicionalno modrost.

Potem je, vrh vsega, nek Charles Darwin odkril, oziroma združil bistrost mnogih predhodnikov, nekaj, kar so njegovi nasledniki - imenovali so jih kar buldogi - s pridom uporabili proti tradicionalistom. In zmagali.

Darvinisti pravzaprav niso zmagali zaradi boljše in bolje utemeljene ideje razvoja sveta, ampak zato, ker je bil tak red, ker so ljudje takrat verjeli v tak red, v pravilnost nasprotovanja, v obveznost bitke za obstanek, v pravičnost delitve sveta natanko tako, kot si vsakokratni jaz predstavlja. In kako bi si povprečen intelektualec v 19. stol. lahko drugače predstavljal razvoj življenja kot tako, kot ga je doživljal: za kruh, za jezik, za državo, za "pravo" politiko, za napredek, za industrijo. Borba, borba.

Uničevanje, ki jo je povzročala takšna borba, nas počasi prizemljuje. Posledice borbe so mrtvi in ranjeni, je blato in kri, so ruševine in nepovratno strti odnosi. Tu ni več zmage med tradicionalisti in naprednjaki. Te zmage niti ne more biti, saj v bitki ni šlo za to.

Morda je prav pogled na planet, tako imenovano varovanje okolja in narave prispevalo, da se tisto blato bitk bolje vidi. V zadnjem času se tako porajajo ideje o drugačnih pogonih evolucije. Neredki so že opazili, da narava deluje neverjetno skladno. Da je sicer res, da se živali med seboj konkretno pobijajo, da rastline neposredno žremo in da nas mikrobi neposredno prizadenejo in na koncu ugonobijo. Vse to je očitno, in torej rečemo, da je res. Ampak, da vse to deluje tako skladno? To pa je čudno. In da skladnost pravzaprav ni posedica bitke in po njej doseženega miru, ampak skladnost in borba obstajata vzporedno. Pravzaprav ne moreta ena brez druge; svet se v takem primeru najbrž sploh ne bi premikal.

Mar ni enako med tradicionalisti in avandgardo? Je mar res, da ne morejo obstajati drug z drugim, da je torej tudi za uspešnost vsake družbe prav primerno sobivanje - tudi z nekaj trenji in napetostmi. Ali ne gre torej v tej družbi enako kto v naravi, za neko drugo raven sožitja, ki poganja svet?