Pripadnost je ena od značilnosti živih bitij. Potomci pripadajo staršem, gnezdo z jajci ptičjemu paru, gozdne jase populaciji jelenov, migracijski koridor sinjemu kitu. Tudi drevo pripada gozdnemu ekosistemu in alge so nujni del Blejskega jezera. Pripadnost v naravi je vsaj do določene mere obojestranska, vsekakor pa se medsebojno prekriva na različnih hierarhičnih ravneh. V prostoru in času se tudi menja: isto območje je hkrati ekološka niša travi, žuželki in kanji; danes je domovanje temu, jutri drugemu osebku. S nami ni nič posebno drugače. Človekova izkušnja je, da si vsi skupaj nekako delimo svet, ki mu pripadamo, in katerega posamezni deli nam pripadajo.
Lastništvo je družbeni pojav, s katerim človeštvo te pripadnosti in
odgovornosti ureja. Je nekakšen regulativ za uravnavo različnih ravni
pripadanja in tudi različnih pogledov na vrednotenje in odgovornost.
Sedanji zahodni družbi predstavlja lastnina izjemno vrednoto in merilo
osebnega ali družbenega standarda. Izdaten del zakonodaj se ukvarja z
načini pridobivanja lastnine in menjave lastništva.
Človek je skozi zgodovino razvil različne principe vrednotenja narave. Zdi se, da gre za splošno človeško lastnost, ki je del socialne evolucije in del učlovečenja. Zaradi samozavedanja se na osnovi vrednotenj, in v nekaterih primerih kategorizacij, razvija odgovornost: če ima neka stvar vrednost, se moram do nje obnašati odgovorno.
Narava je sicer sama v sebi v dinamičnem ravnovesju. Podobeno je tudi človekovo vrednotenje, ki se spreminja v prostoru in času, odvisno je tudi od okoliščin. A vseeno nekako enotno. Človek je nenazadnje sestavni del narave,ne glede na to, ali je on njen lastnik, ali pa smo mi v njeni lasti.