V biologiji, v kateri je že pred desetletji takorekoč
izginilo romantizirano ukvarjanje z rastlinami in živalmi, torej z osebki,
vrstami in njihovo anatomijo, sta morda danes najbolj v ospredju molekularna
genetika in ekologija, človeštvo pa neprestano zadeva tudi ob nekoliko
skrivnostna vprašanja evolucije.
Preštevanje dlačic na tretjem členku pajkove
noge se umika avtomatizmu določanja dednega zapisa, taksonomija se od prerekanj
o pomenu barv venčnih listov seli na raven razlik v genomu rastlinske celice.
Posebno področje postaja bakteriologija, kjer se je dosedanje razlikovanje po
obliki in nekaterih reakcijah pokazalo za povsem neustrezno, diverziteta
bakterijskih vrst pa naeknrat pokazala kot nepregledna. Da ne govorim o glivah,
arhejah, rikecijah, virusih in drugih – dobesedno o novih kraljestvih
življenjskih oblik, ki smo jih dolej obravnavali le obrobno, kaže pa, da
ključno vplivajo na naše življenje in tudi smrt.
Za biološke znanosti bi lahko rekli, da delujejo nekoliko
drugače kot fizikalne ali kemijske. Pri slednjih dveh je namreč znanstvena
objektivnost enostavnejša, prevladujoča metodološka značilnost ponovljivosti
poskusov pa bistveno bolj uresničljiva.
Biologija pa poleg naravnih objektov in
procesov med njimi, obravnava tudi fenomen življenja in zadeva fenomen človeka,
seveda kot objekta raziskav a hkrati tudi kot subjekta: konkretnega
znanstvenika. Morda se prav zato zadnja destletja ne pojavlja le vse večja
diferenciacija bioloških disciplin, ampak tudi nasprotna razmišljanja: vse
močnejše znanstvene težnje po celoviti sintezi. Narava je ena in deluje kot
celota.