Slovenci imamo eno hecno lastnost. O sebi hkrati pretežno mislimo, da smo veliki, pametni, najboljši, in hkrati, da smo majhni, obrobni in zgubljeni v vesolju.
Nič od tega v bistvu ni res, le sprijazniti se ne moremo, da hkrati mislimo dve povsem različni in celo nasprotni rečí.
Pravzaprav tudi to ni res, saj smo očitno sprijaznjeni, če s tem živimo in preživimo.
Če se boste peljali kdaj čez Vitanje, vas bo nedvomno kap. Tam je namreč pristal betonsko-plehnato-stekleni leteči krožnik in tam je središče Vesoljne Slovenije. Arhitektura sama na sebi je kar inovativna, ampak hoteti biti tako poseben sredi podeželskega naselja, je prav enako nasprotno, kot zgoraj napisano. Biti hkrati Vesoljski in biti hkrati prijetno podeželski.
Problem KSEVTa pa ni njegova nemogoča neumeščenost, ampak nemogoča neumeščenost Slovenije v svetovne znanstvene organizacije. Glede na to, da smo "eden najpametnejših" narodov na svetu, bi sem bržkone začudili, v koliko znanstvenih združenjih pravzaprav nismo, pa bi "morali" biti, oziroma bi to moralo biti samoumevno. Seveda članarina stane. In eno je tudi ESA, Evropska vesoljska agencija.Slovenci namreč mislimo, da je KSEVT naše vesoljsko središče in da smo mi s ksevtom v središču vesolja.
Vendar čeprav imamo prostorsko nesrečni ksevt, ki je zdaj "končno" padel v neskončno luknjo državnega proračuna, pa v ESA zmoremo le t.i. pridruženo članstvo. To pomeni, gledati od zunaj.
Če strnemo.
Problem ni toliko shizofrenija hkrati najpomembnejšega in najnepomembnejšega.
To je ozdravljivo.
Problem tudi ni, da smo sprijaznjeni z rečmi, s katerimi ni dobro biti sprijaznjen.
Problem niti to, da je ksevt en kulturni dom s čudno obliko v vasi z dvema župnijskima cerkvama in nima prav nobene veze z raziskavami vesolja.
Problem niti ni to, da smo "samo" pridruženi člani neke agencije.
Problem je, da se z vsemi temi neproblemi svetu izmikamo in nikjer ničkaj prida ne prispevamo. Vsi so namreč taki, da sicer "nekaj je", a v bistvu ni nič. Učiva članarina nekaj tisočakov ali stotisočakov je problem. Ni pa problem nekaj stotisoč iz vreče državnega proračuna za nadaljevanje nečesa, kar je tako kontradiktorno, da sploh ne deluje. In ni problem nekaj tisočakov za pot nekaj ljudi na neke konference, kjer se za njihove glave v bistvu ne zgodi nič.
Če gremo v Vitanje: namreč KSEVT je poustvarjalsko kulturno projekt in ne znanstven. V bistvu nima nič z Vesoljem, in nič z ESA. Pridruženo članstvo pa pomeni, da smo v vesoljski znanosti gledalci in da dobivamo vabila. Dolžnosti pa nobenih. A ne, da ne bi imeli sposobnih strokovnjakov astronomov, ampak hočemo, da so tudi oni takšni, da so hkrati veliki, pametni in najboljši, in hkrati majhni, obrobni in izgubljeni v vesolju.
Le prispevati nočemo nič temu svetu. Niti svojega sorazmernega deleža, ne glede na njegovo dejansko velikost.