Ljudje imamo različne talente in vsi so takšni, da je z njimi mogoče delati dobra dela. So pa talenti tudi lep odraz stanja družbe. Namreč, koliko se lahko izrazijo in uresničujejo, od tega je odvisna hitrost razvoja družbe, in to vsakršna hitrost, ne le intelektualna, ampak tudi umetniška, športna, splošno duhovna, vsekakor gospodarska. Nekatera okolja lahko dobesedno zacvetijo. Tudi nekatere regije ali celo države menda slovijo.
Zatiranje talentov je samomor. Za posameznika, če/ko to dela sam/a na sebi, še bolj žalostno za družbo. A take samomore, duhovne ali pa kar telesne, so storili že mnogi. Še narodi zaradi takih reči izumirajo, morda celo civilizacije.
Uničevanje talentov se začne z normiranjem. Nekdo - neredko tisti, ki drugim talente zavida nezavedajoč se, da ima tudi sam/a določene - se spomni, da je treba narediti določen red, določen razpored, določena merila za to, kaj bo prišlo v poštev kot dobro delo, kaj pa ne. In tako nastanejo politični in podobni sistemi, nastanejo demokracije zahodnega tipa, ki so najbolj tipičen primer uničevanja inovativnosti, nastanejo tudi represije in neposredno izrinjanje. Če je v ozadju res zavist, je vprašanje. Sploh pa je vprašanje, čigava. Praj je v ozadju slepota pred samim sabo, ko tisti represivneži nočejo odpreti oči za lastne talente.
Nekdo, nek posameznik, posameznica, organizacija, si uzrupira določati, katere lastnosti, talenti ali dejanje drugih posameznikov ali skupin so dobra, katera pa slaba ali zla. Ko se to spravi v predpise in te demokratično potrdi, za dejanski razvoj ni več nobenega prostora. Kdor bi hotel še delati dobro, se bo moral prilagoditi normam, ali pa - seveda, v demokraciji je to "možno" - vprašati pristojne.
Ja, vse pogosteje je treba vprašati za dovoljenje za dobro delo!
Problem pa torej ni v tistem inovativnem posamezniku ali posameznici, ki si drzne biti inovativen ali prodoren, ali napredovati. Problem tudi ni za trenutno družbo. Problema sta predvsem dva.
Najprej človekovo dostojanstvo. Če človeku odvzamemo možnost razvoja osebnih potencialov, ki so mu dani po naravi, vzgojnem okolju in notranjem razvoju, mu dejansko odvzamemo bistvo dostojanstva in bistvo človeka kot človeka. Etične norme so - in tako "uči" tudi večina tistih, ki normative danes določa s takšno ali drugačno represijo - zapisane v človeku samem. Neodtujljivo.
Drugo. Družbi neposredno jemljemo prihodnost. Saj razumeš, da je preprosto: če ni talentov, če ni drznosti in poguma, seveda ne brez so-čutja do drugih drugačnih, ni napredka.