17. mar. 2017

Eudaimonia narave



Narava je celovitost hierarhično urejenih prvin in odnosov med njimi, ki potekajo kot dinamika procesov v prostoru in času. Najbolj kompleksen in hkrati najdaljši proces žive narave, ki ga je človek bi doslej zmožen vsaj deloma doumeti, je evolucija manifestacije oblik in funkcij živega. Smer kroženja snovi in energije v neživi naravi poteka v smer povečevanje entropije, v živem delu narave pa se urejenost po človekovih merilih povečuje. Prevladujoče znanstvene teorije in hipoteze prepričljivo dokazujejo, da razvoj poteka od preprostejšega k zapletenejšega, pri čemer se zdi, da je živost kot taka pri vseh izraženih oblikah na Zemlji nekakšna konstanta. 

Ostala narava je po vseh dosedanjih dokaznih merilih obstajala že davno pred mislečim človekom. Tako se nam sama po sebi vsiljuje ideja, da je morala tudi prej imeti nekakšen smisel. V pogledu, ki mu danes rečemo moralni, je ta smisel razumljen kot dober in usmerjen v dobro oziroma razvoj dobrega. Aristotel je agregat poti k dobremu in doseženemu cilju dobrosti pri človeku imenoval eudaimonia (εδαιμονία), v slovenskem prevodu srečnost. Nekaj desetletij pred njim je Platon eudaimonijo obravnaval kot splošno dobrost, sestavljeno iz vsega dobrega, ki v zadovoljivi meri vodi k dobremu življenju vsakega živega bitja. S tem je v bistvu postavil temeljno postavko zahodne kulture, v kateri ima življenje samo na sebi izjemno visoko vrednost.

V okviru humane etike, kjer sta etični objekt in subjekt ista, torej človek, do zapletov prihaja le v redkih primerih, oziroma so ti skozi zgodovino že bili večinoma preseženi. Naravovarstvena in okoljska etika pa se s pojmom eudaimonie sooča ne nekoliko drugačen način. Etični objekt je namreč tu prav tako življenje ali konkretno živo bitje, pri katerem je sicer čutno zaznavanje zunanjega sveta podobno človekovemu, zavest in samozavedanje pa sta na kategorično drugačni ravni. Neposredni dialog na tem področju torej ni mogoč, človek pa ne more neposredno izvedeti, kaj je za nek drug organizem dobro.


Kaj je torej sploh dobrost oziroma dobro v naravi za naravo samo? Kaj je naravi εδαιμονία?