Narava je celovitost hierarhično urejenih prvin in odnosov
med njimi, ki potekajo kot dinamika procesov v prostoru in času. Najbolj
kompleksen in hkrati najdaljši proces žive narave, ki ga je človek bi doslej
zmožen vsaj deloma doumeti, je evolucija manifestacije oblik in funkcij živega.
Smer kroženja snovi in energije v neživi naravi poteka v smer povečevanje
entropije, v živem delu narave pa se urejenost po človekovih merilih povečuje. Prevladujoče
znanstvene teorije in hipoteze prepričljivo dokazujejo, da razvoj poteka od preprostejšega
k zapletenejšega, pri čemer se zdi, da je živost kot taka pri vseh izraženih oblikah
na Zemlji nekakšna konstanta.
Ostala narava je po vseh dosedanjih dokaznih merilih
obstajala že davno pred mislečim človekom. Tako se nam sama po sebi vsiljuje
ideja, da je morala tudi prej imeti nekakšen smisel. V pogledu, ki mu danes
rečemo moralni, je ta smisel razumljen kot dober in usmerjen v dobro oziroma
razvoj dobrega. Aristotel je agregat poti k dobremu in doseženemu cilju
dobrosti pri človeku imenoval eudaimonia (εὐδαιμονία),
v slovenskem prevodu srečnost. Nekaj desetletij pred njim je Platon eudaimonijo obravnaval kot splošno dobrost,
sestavljeno iz vsega dobrega, ki v zadovoljivi meri vodi k dobremu življenju
vsakega živega bitja.
S tem je v bistvu postavil temeljno postavko zahodne kulture, v kateri ima
življenje samo na sebi izjemno visoko vrednost.
V okviru humane etike, kjer sta etični objekt in subjekt
ista, torej človek, do zapletov prihaja le v redkih primerih, oziroma so ti
skozi zgodovino že bili večinoma preseženi. Naravovarstvena in okoljska etika pa
se s pojmom eudaimonie sooča ne nekoliko drugačen način. Etični objekt je namreč
tu prav tako življenje ali konkretno živo bitje, pri katerem je sicer čutno
zaznavanje zunanjega sveta podobno človekovemu, zavest in samozavedanje pa sta
na kategorično drugačni ravni. Neposredni dialog na tem področju torej ni
mogoč, človek pa ne more neposredno izvedeti, kaj je za nek drug organizem
dobro.
Kaj je torej sploh dobrost oziroma dobro v naravi za naravo
samo? Kaj je naravi εὐδαιμονία?