V skoraj vsaki družbi se razvije dvopolnost med tradicionalisti in naprednjaki. Prvi - neredko gre za del družbe, ki je v povprečju nekoliko starejši, in drugi, torej avandgarda, neredko tako ali drugače mlajši. S časom se nasprotja zgladijo, oziroma bolje, s časom je tradicionalistov po naravni poti vse manj, ideje avnadgarde pa postanejo deloma tradicionalne, deloma pa se ti ljudje vede ali nevede navzamejo idej prejšnjih tradicionalistov. In potem tako iz generacije v generacijo.
Praviloma - in tako vsi mislimo, celo filozofi - si tradicionalisti in naprednjaki nasprotujejo. Praviloma - tudi tako mislimo - si morajo nasprotovati. In praviloma - v to smo prepričani - svet ženejo naprej drobne napetosti med tradicionalnim in naprednim mišljenjem in dejanje. Drobne, a včasih tudi hude, ki se sprevržejo v družbena, politična, ekonomska, zadnje čase tudi okoljska nasprotovanja. In tako potem iz generacije v generacijo; kakšna skupina pa je tako močna, da nasprotno povsem premaga in ostane zmagovalka vse dotlej, dokler se znotraj nje same, zmagovalke, spet ne pojavi dvopolnost.
19. stol. je znano po velikih nasprotovanjih, vojnah, revolucijah, nastajanju narodov in "narodov", združevanju v velike in pomembne države in puščanje obrobnosti majhnim, še do danes neznanim. V tistem času se je razvilo družboslovje, in razvilo se je empirično naravoslovje. Logika ni bila več renesančna, ampak eksperimentalna. Moderne metode so sčasom premagovale tradicionalno modrost.
Potem je, vrh vsega, nek Charles Darwin odkril, oziroma združil bistrost mnogih predhodnikov, nekaj, kar so njegovi nasledniki - imenovali so jih kar buldogi - s pridom uporabili proti tradicionalistom. In zmagali.
Darvinisti pravzaprav niso zmagali zaradi boljše in bolje utemeljene ideje razvoja sveta, ampak zato, ker je bil tak red, ker so ljudje takrat verjeli v tak red, v pravilnost nasprotovanja, v obveznost bitke za obstanek, v pravičnost delitve sveta natanko tako, kot si vsakokratni jaz predstavlja. In kako bi si povprečen intelektualec v 19. stol. lahko drugače predstavljal razvoj življenja kot tako, kot ga je doživljal: za kruh, za jezik, za državo, za "pravo" politiko, za napredek, za industrijo. Borba, borba.
Uničevanje, ki jo je povzročala takšna borba, nas počasi prizemljuje. Posledice borbe so mrtvi in ranjeni, je blato in kri, so ruševine in nepovratno strti odnosi. Tu ni več zmage med tradicionalisti in naprednjaki. Te zmage niti ne more biti, saj v bitki ni šlo za to.
Morda je prav pogled na planet, tako imenovano varovanje okolja in narave prispevalo, da se tisto blato bitk bolje vidi. V zadnjem času se tako porajajo ideje o drugačnih pogonih evolucije. Neredki so že opazili, da narava deluje neverjetno skladno. Da je sicer res, da se živali med seboj konkretno pobijajo, da rastline neposredno žremo in da nas mikrobi neposredno prizadenejo in na koncu ugonobijo. Vse to je očitno, in torej rečemo, da je res. Ampak, da vse to deluje tako skladno? To pa je čudno. In da skladnost pravzaprav ni posedica bitke in po njej doseženega miru, ampak skladnost in borba obstajata vzporedno. Pravzaprav ne moreta ena brez druge; svet se v takem primeru najbrž sploh ne bi premikal.
Mar ni enako med tradicionalisti in avandgardo? Je mar res, da ne morejo obstajati drug z drugim, da je torej tudi za uspešnost vsake družbe prav primerno sobivanje - tudi z nekaj trenji in napetostmi. Ali ne gre torej v tej družbi enako kto v naravi, za neko drugo raven sožitja, ki poganja svet?