V pravljicah se kažejo mnoge očitne povezave med ljudmi in ostalim živim svetom. Izjemno pogosto v njih nastopajo živali, rastline ali druga dejanska bitja, ki so sicer v senci človeških junakov, vendar praviloma ključno vplivajo na potek zgodbe. Folkloristične teorije in klasifikacije jih tradicionalno uvrščajo med nadnaravne svetovalce ali pomočnike. V nekaterih primerih dobijo tudi naziv živalski pomočniki, vendar se zdi, da se strokovnjaki iz tega področja želijo osvoboditi pridevnika "živalski", bržkone kot posledica Proppove ideje, da so živalski pomočniki vedno zamenljivi. Zamenljivost je seveda iz besedil očitna, vendar gre pri tem za prilagoditev na lokalno okolje in vsakokratne značilne živali kraja pripovedovanja – z namenom približati vsebino konkretnemu lokalnemu poslušalcu. Lev ali opica tako načelno le izjemmoma nastopata v evropskih pravljicah ali pravljicah avstralskih domorodcev, v motivno enaki zgodbi pa ju bomo pogosto našli v Afriki. Dejstvo je, da so živalski liki izmenljivi, vendar le z drugimi živalskimi liki glede na lokalno ekologijo in družbene razmere, in to v primeru, da v lokalnem okolju žival z določenimi lastnostmi obstaja.
V večini pravljic so lastnosti in vloga živali (živalskih pomočnikov, tudi rastlinskih) zelo blizu njihovim biološkim in ekološkim značilnostim. Zgodba jim priznava njihovo značilno vlogo v naravi. Pri tem je predvsem pomembno dvoje. V prvi vrsti gre za vprašanje doumevanja razmerja med pravljičnim dogodkom, v katerem junak pomaga živali, in dogodkom, ko mu/ji žival pomoč povrne. Druga reč je dejstvo, da v pravljcah očitno ne gre za naivno gledanje na naravo kot na sestavljako posameznih delov, ampak za zaznavo procesov in odnosov med liki in tudi odnosi med liki in njihovim okoljem.
Živalski pomočnik v zgodbi najpogosteje nastopi dvakrat. Prvič se pojavi očitno povsem naključno na poti glavnega junaka, ko ta razočaran odide od doma ali izvajat neko nalogo (dogodek .... po Proppu). Praviloma je pri pomoči posredi vrlina usmiljenja, ki je za tisto živo bitje življenjsko pomembno: hrana, življenjski prostor, svoboda gibanja. Izmenljivosti likov, o kateri govori Propp in drugi folkloristi lahko tu dodamo vzporednico zamenljivosti oblike pomoči. Zdi se namreč, da niti ni tako pomembno, na kakšen način in za katero življenjsko pomembno funkcijo junak pomaga živali, ampak za odnos, ki se pri tem vzpostavi. Bistven je vzpostavljen odnos in ta odnos je značilen: človek v stiski pomaga živali v stiski. Junak deli s ptiči ali lisico zadnji kos kruha iz popotne torbe in s tem vzpostavi neposredno življenjsko soodvisnost – oziroma jo v smislu etike ali vzgoje pokaže poslušalcem pravljice.
Pri obravnavi pravljic nas pri prvem stiku človeka z ostalo naravo ne sme zavesti pravljični prikaz odnosa kot verbalne komunikacije. Ta odnos je s strani človeka res verbalen, ker je kot tak značilen za človeško vrsto. Izkušnje pa kažejo, da preden človek ugotovi, da žival komunicira na drugačne načine, oziroma, da sploh komunicira, ni neobičajna človekova reakcija, da bi mu sobitje moralo na njegove besede nekaj odgovoriti. Celo če pogledamo današnja fiksirana besedila, pri mnogih srečanjih živali in človeka v pravljicah ni jasno, če ni bil premi govor dodan kasneje z namenom povečanja dramatičnosti. Torej, ali so ptički prosili z besedami ali s tem, da so radovedno plesali okrog mladeniča in se potem zagnali na drobtine, je povsem zamenljivo.
Drugič se živalski pomočnik pojavi v svoji naravni vlogi, oziroma vlogi, kakršno je človek spoznal, da jo ima ta v naravi. V obdobju od prvega srečanja do drugega, ko je preteklo že nekaj časa – lahko pravljičnega ali tudi realnega – je človek lastnosti in zmožnosti posameznih živali že bolje spoznal ali o njih vsaj razmislil. To so povsem običajne človekove reakcije. Dojel je tudi kategorično drugačen način komunikacije. A ker junak vnaprej ne ve, kakšno nalogo bo moral reševati za dosego svojega življenjskega cilja, ostaja izjemno pomembna njegova trajna odprtost do vseh možnih pomoči. Če je torej prej pomagal živalim, je ostal do njih in njihovih značilnosti odprt. To pomeni v splošnem odprtost do spoznavanja in doživljanja narave. To pa spet pomeni, da jih je v danem trenutku opazil v svoji bližini in jih bodisi "poklical" na pomoč pri svoji nalogi, ali pa so bile živali že dejansko prisotne tam blizu.
Če gledamo na zgodbo in njene like kot na sestavljako predmetov, in se tako omejujemo na izključujoče antropocentrične motive, ki jih je v svoje kategorije razporedila folkloristika, pridemo v slepo ulico. Seveda je povsem nelogično, da bi divja žival priskočila na pomoč v dotičnem trenutku (morda izjemoma udomačene pasme konj ali psov). Če pa pomislimo na procese in že prej vzpostavljeno sožitje med junakom in pomočnikom, torej med človekom in celotno naravo, se po naravi stvari zgodijo najbolje, kot je mogoče. Glodalci vedno rešujejo probleme z žiti. Tudi ptice so tako ali drugače udeležene pri sejanju, žetvi ali izbiranju zrnja od plev. Medved ali lev pomagata pri premagovanju velikih težav. Riba se izkaže pri iskanju v vodi. ...
Skoraj vsi primeri živalskih pomočnikov v pravljicah kažejo, da so njihova dejanja dobro skladna z njihovimi dejanskimi sposobnostmi in vlogo v ekosistemih, vendar v dejanje nikoli ni prisiljena. Pri tem ponovno ne smemo pozabiti, da so dejanja, ki jih izvršijo živalski pomočniki ključna za potek zgodbe in ključna za rešitev življenjskega problema, s katerim se sooča junak ali junakinja.