Na svet večinoma gledamo kot na sestavljanko stvari, pojmov, idej, hotenj, želja, misli - torej velik mozaik nekih reči, ki so oprijemljive, ki jih tako ali drugače zaznavamo, iz katerih se poraja materialni in duhovni svet, verjetno celo antropomorfni del religij in filozofij. Reči imajo svojo težo, svojo zgodovino, svoje lastnosti: in to ne le materilne stvari (v smislu materializma), ampak tudi tako imenovani duhovno-duševni pojavi (v smislu idealizma).
Lastnosti in spoznavanje lastnosti vseh reči so vpete in kar nekako standardizirane v sedanji Zahodni civilizaciji. Zdi se, da drugače ne more biti, predvsem pa smo prepričani, da obstajajo samo in izključno reči, torej samo tisto, kar je materialno, in tisto, kar je duhovno. Ali drugače: obstaja samo tisto, kar človek miselno obvlada, kar zmore čutiti sam ali s pripomočki, kar ima torej lastnósti, ki jih je človek sposoben zaznati.
Lastnóst je nekaj, kar je lástno neki réči. Vprašati pa bi se morali, ali obstaja tudi kaj, kar ne zaznavamo, a preprosto je, in morda nima lastnósti - ima pa lástnost, torej nekaj kar je izključno njeno/njegovo?
Če pogledamo razvoj naše civilizacije, nam bo hitro jasno, da take zadeve gotovo še obstajajo. Še pred nekaj stoletji niso vedeli, kaj je to električna prevodnost, kaj šele, kaj je to polprevodnost. Niso, vedeli, kaj je plazma ali dioda. Niso vedeli, da so miselni procesi naposredna posledica neštetih med seboj smiselno povezanih električnih impulzov v živčnem sistemu. In še in še. V teku zgodovine je človek te zadeve oréčil, poimenoval jih je, postale so rečí, torej stvari ali pojmi. (Preberite Malega princa spotoma -sebi ali najbližjim ...). Nobenega logičnega razloga ni, da bi se razvoj orečevánja prav z našo generacijo ustavil. Nobenega razloga, da bi se človek prav v tem informacijsko-potrošniškem vrtincu res tako nesrečno zapletel sam vase, da ne bi zmogel več presegati samega sebe in svojo pritlehnost samo-zdaj-zadostnosti.
Odnosi so ena od zadev, ki imajo (verjetno) svojo lástnost, neodvisno od človekove oréčenosti, nimajo pa svojih lastnósti - oziroma jim jih ljudje še ne znamo določiti.
Magnetno polje samo na sebi nima lastnosti (povzročitelj jih ima), se pa stvar, ki vanj vstopa, spremeni, oziroma spremeni svoje lastnosti. Magnetno polje se pri tem morda spremeni, vendar ne kot magnetno polje samo na sebi, ampak le zaradi novega odnosa s tisto stvarjo, ki je vanj vstopila.
Podobno je pri odnosih v družbi. Posameznik na samotnem otoku je pač posameznik; dela kar hoče, kolikor hoče in kolikor sploh zmore. Posameznik na sosednjem otoku prav tako. Ko pa ju čudežni dogodek združi, se med njima vzpostavi odnos. Razmere se popolnoma spremenijo.
Ali pri mislih. Morda človek na nekaj misli neodvisno, ima odlično idejo, zamisel, načrt - vse v glavi. Potem nekje prebere nekaj drugačnega, neke misli drugega človeka - in prvotna ideja se lahko popolnoma spremeni.
Vse to so odnosi, niso reči, niso orečeni, obstajajo, kar obstajajo. In prav vse to je neskončna lahkota odnosov, ki so že, pa jih (še) ne zaznavamo, še ne oréčimo.
Morda je celo bolje, da jih pustimo njim samim, njihovi lastnósti. In njihovi hkratni bližini in oddaljenosti, zaradi katere so tako lahkotni.
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/teza-globin-odnosov.html