Kadar kdo v javnosti začne govoriti o kakšni spremembi, predvsem takrat, ko se beseda zareče, in naj bi bila sprememba "pozitivna" za poslušalce ali bralce, takrat je gotovo na delu negacija negacije.
Na primer že nekaj desetletij star vic, ko pri TV dnevniku povedo, da se elektrika ne bo podražila. Že vse stare mame, ki niso rasle skupaj s TV, so vedele, da taka novica dejansko pomeni, da se elektrika bo podražila. In res se je. Vedno; oziroma nikoli se ni pocenila.
V čem je stvar? Če nek proces v življenju na kateremkoli področju - in to je lahko tudi življenjsko pomembno - teče normalno, se z njim skorajda nihče ne ukvarja, vsekakor pa tisti, ki se z njim uikvarjajo, o tem ne govorijo okrog. Pač, vsakdan, samoumevnost, utečenost. Če pa se začne zatikati, takrat se deležniki zdramijo: nekaj je narobe. In ker ne morejo drugače, oziroma ker je tako normalno, zaženejo manj ali več panike. Če imajo na voljo medije, in če so olikani in prijazni, bodo javnost obvestili, da se nekaj pa gotovo in prav gotovo in ali ne bo zgodilo.
Narava je očitno ustrojena tako, da je vse manj opazimo. Kdo bi vedel, ali je to sreča za ostalo naravo ali za človeka.