Najprej stopimo korak nazaj. Zamislimo si bitje, ki živi v sistemu, ki ima manj dimenzij kot naš. Za začetek torej poglejmo sistem premice, ki je enodimenzionalna. Bitje na njej je lahko točka ali daljica, ki dojema samo gibanje naprej in nazaj. V obe smeri seveda v neskončnost. Če ima tako bitje zunanja čutila, jih ima lahko le spredaj ali zadaj. Popolnoma jasno je, da se v tem sistemu dve bitji ne moreta bočno srečati. Če ju gledamo od zunaj, nam je sicer takoj jasno, da bi eno prav enostavno lahko izstopilo iz premice in se po srečanju spet vrnilo vanjo. Toda z notranje strani gledano, takšen proces ni mogoč. Dvodimenzionalni prostor lahko razpolovimo že s točko, ki je brez dimenzije. Prehod iz ene polovice v drugo je možen samo tako, da bitje začasno izstopi iz dvodimenzionalnega sistema.
V naslednji miselni stopnji si bomo ogledali bitje v sistemu dveh dimenzij. Vzemimo, da je to okrogel ali trikoten stvor, ki živi izključno na ploskvi. Nikoli v življenju si ne more pridobiti izkušnje gibanja gor – dol, čeprav se lahko prosto giblje v vseh smereh ploskve. Mi, tridimenzionalci, si ob ravnini predstavljamo njeno "spodnjo" in "zgornjo" mejo, vendar tamkajšnje bitje tega ne dojema, saj živi v "špranji" med njima. Čutila pri teh bitjih bi bila nameščena nekje na obodu ploskega telesa. Prebavni sistem takega bitja mora imeti usta in zadnjično odprtino na istem mestu, sicer se pretrga. Če tak sistem želimo razdeliti na dve polovici, nam zadostuje osnovni ravnini vzporedna premica, ki je enodimenzionalna. Bitje, ki bi naletelo na takšno premico, bi jo spoznalo za oviro, ki je nikakor ne bi moglo premagati. Ob razmišljanju, kako bi jo vseeno premagalo, bi morda pomislilo, da mora obstajati še kakšna dimenzija, v kateri bi premico preskočilo. Ta ja nam, tridimenzionalcem, čisto vsakdanja.
Stopnje tridimenzionalnega sistema, ki mu rečemo tudi (evklidski) prostor, skorajda ni treba opisovati. Bitja imamo zunanja čutila nameščena po površini teles, gibljemo se v vseh smereh treh pravokotnih ravnin in še v vseh vmesnih. Naš sistem bi lahko prerezali na dve polovici z ravnino, ki je dvodimenzionalna. Če bi naleteli na takšno ravnino, skozi katero ne bi mogli, bi seveda pomislili, kako to vseeno storiti. Po analogiji iz prejšnjih dveh stopenj je odgovor na dlani: prestopiti je treba v sosednji tridimenzionalni prostor in s tem v višjo, torej četrto dimezijo.
V štiridimenzionalnem svetu živijo bitja, ki se lahko gibljejo v štirih, med seboj na nam neznan način pravokotnih prostorih in še v vseh smereh, pravzaprav prostorih, ki so vmes. Zunanja čutila imajo po celotni prostornini telesa, kakšna pa imajo prebavila, ni mogoče razmišljati - njihov prebavni trakt je teserakt. Štiridimenzionalni svet je mogoče neprebojno razdeliti s tridimenzionalnim prostorom. In če tako razdeljen svet tista bitja hočejo premagati, morda razmišljajo o peti prostorski dimeziji. Kako to v resnici zgleda seveda mi ne vemo, kakor tudi bitja v dveh dimenzijah nimajo pojma, kako je zanimivo živeti v treh.
5D, 6D; bi šlo še naprej?
Kaj pa nazaj, po 1D? 1/2D?
Flatland, večrazsežna romanca Edwina Abbotta (celotna knjiga)(zvočna knjiga v angleškem jeziku)
Risani film Flatland/Ploskovnija iz leta 2007
Slovenski podnapisi