Med tako imenovane etike narave uvrščamo tudi zanimiv pojav, ki se mu večinoma reče pravice živali. Vendar ne gre za pravice vseh živali, ampak za (nekoliko poenostavljeno) pravice izbranih vrst. Teoretiki, na primer Tom Regan, Peter Singer ali Paola Cavalieri utemeljujejo, da imajo pravice tiste vrste, ki lahko čutijo bolečino ali ugodje. Te teorije
utemeljujejo določeno obnašanje človeka, med drugim vegetarianstvo kot odnos do sveta (ne kot potencialno bolj zdravo življenje).
Ugovor takšni etiki s stališča drugih teoretikov varovanja narave je, da človek pravzaprav premalo ve, kako katera žival ali drugo živo bitje reagira na dražljaje - oziroma, kdaj ta zares trpi ali kdaj zares čuti ugodje. V bistvu ne moremo vedeti, ali rastline ne boli, če jo izpulimo, ali pa gre zgolj za naše gledanje, da rastline pač ne boli, ker ne zaječi.
Ker gre za zagovarjanje pravic živali seveda etiko uvrstimo med naturocentrične etike. To pomeni, da kot osrednji predmet moralne obravnave vzamemo naravo in njena bitja ali procese. Lahko pa se vprašamo, če ni ta etika pravzaprav hudo antropocentrična, torej taka, ki moralno obravnava izključno človeka, ostale reči na svetu pa obravnava uporabniško. V praksi se namreč človek izogiba prizadeti človekopodobne živali, kar pomeni, da jo je strah (strah pa je sebičnost) in zato skuša preprečevati le tisto, kar je pri človeku znano in kar doumevamo.Celo na teoretični ravni kaže hudo antropocentrično usmeritev. S pravicami živali namreč utemeljuje razširjene pravice človeka na področju dopustnosti prekinitve človekovega življenja tistim ljudem, ki ne čutijo bolečine ali ugodja (nekateri neozdravljivo telesno ali duševno bolni, splav nerojenih otrok). Z dodeljevanjem pravic "nečloveškim živalim" v eno smer so utemeljene razširjene pravice "človeških živali" v drugo smer.
Kdo je nečloveški?