Sistemske teorije

V preteklem, to je 20. stoletju, so mnogi znanstveniki ugotovili, da je raznolikost v znanosti presegla vse meje obvladljivosti in da količina znanja zaradi obsega ne omogoča več vrednotenja tega znanja. Razvile so se mrežne in sistemske teorije, ki so preko matematike peljale v razvoj kibernetike, ideje pa se pojavljajo tudi na drugih področjih,
na primer v jedrski fiziki in ekologiji.

Imena, ki se pojavljajo s tem v zvezo so Norbert Wiener, Ludvig von Bertalanffy (sistemska teorija), Fridjof Capra (sistemska znanost), Ilya Prigogine (teroja kaosa), Alexander Bogdanov (tevtologija) - kot pionir.

Teorije skušajo preseči tako imenovano objektivno znanost in vanjo vključijo tudi subjekt, torej opazovalca oziroma znanstvenika. Izhajajoč iz misli, da je "vse kar je rečeno, je nekdo rekel" postane znanstvenik tudi v naravoslovju del raziskovanega sistema. Teorije imajo nekoliko nagnjenosti k mistiki.

Nedvomno pa gre za celovito novo paradigmo uporabe človekovega razuma, ki bo v prihodnje še zelo aktualna. Je pa vprašanje, če subjetivizacija že v osnovi ne zapre znanosti v novo omejeno paradigmo, kjer velja odnos med učiteljem in učencem v smislu "kar ti poveš, mora biti v skladu s tem, kar sem jaz že povedal."