Kaj pomeni etika, pravzaprav sploh ni jasno. Nekateri se nagibajo, da je to grška sopomenka latinske morale. Drugi trdijo, da morala predstavlja neka konkretna pravila ali principe, etika pa teorijo o teh pravilih oziroma principih. Spet drugi trdijo, da
je etika izključno razpravljanje o tem, kaj je dobro in kaj je zlo ali ne-dobro. Humanistom postaja zanimiv predmet obravnave in v duhu sodobne znanstvene superspecializacije izumljajo nove in nove etike - vsak svojo. Mnogi se tudi vračajo h koreninam grške besede in jo povezujejo z navadami,običaji, torej etnosom (ἦθος in ἔθος).
Ne glede na to, kako jasen je pomen etike, je jasno, da je etika pomembna v življenju posameznika in družbe. Skratka, lahko nam olajša življenje.
V množici etik se v današnjem svetu oblikujeta dva tipa: objektivistične in subjektivistične. Objektivistične etike so tiste, ki so filozofsko-znanstveno dognane, izdelane in utemeljene po vseh pravilih in metodah družboslovja, so logične in z zelo malo napakami. Subjektivistične etike imajo množico napak in nepopolnosti, v njihovi zasnovi in izvajanju ni jasne znanstvene logike in so utemeljene na neustreznih temeljih in z neustreznimi metodami.
Zdi se, da imajo objektivistične etike dober glas in se potencialni uporabniki z njimi strinjajo. Oziroma, so jim vsaj všeč. Subjektivistične imajo, nasprotno, nekoliko slabšalno vsedlino, ki bi se ji uporabniki najraje izognili.
Zdi se, da se objektivistične etike delajo za nazaj, ko je življenje že odteklo svoj tek. Subjektivistične pa, če drugega ne, so življenjsko preizkušene vsaj na avtorju, torej se delajo sproti. Tako izpade, da so prav objektivistične manj realistične, subjektivistične pa kljub svojim pomanjkljivostim dejanske, uporabne in uresničljive.
Si v današnji časovni oddaljenosti še kar upamo trditi, da je bila Aristotelova (Nikomahova) etika, ki jo večinoma štejemo za izvorno etiko Zahodnega sveta, bila objektivistična? Si je res Aristotel vse to izmislil - ali smo si le mi izmislili, da si je izmislil?
Objektivističnih etik nihče ne živi in zato očitno ne morejo postati življenjske etike.
AMPAK!
Nekako po istem vzorcu skušajo delovati nekatere naravoslovne znanosti. Na primer nekateri zahodni jedrski fiziki svoja dognanja presenetljivo, in to koreninsko, povezujejo z kulturami Vzhoda. Pri tem se tako približajo mistiki, da že ni več jasno, ali gre za vero ali znanost. Približevanja se nekako opravičujejo s popularizacijo sicer izjemno težko dojemljivih dognanj. AMPAK konceptualno znanost ne more postati pop-znanost. Saj nekako slutimo, da je ves svet ena čudovita celota, ampak tako hiter obrat je vseeno nekoliko neobičajne. Čakamo razplet.