Trinajsta slika. Sempadlapostopnicah.

Ja že mislila, da se bo leto zaključilo z dvanajstimi slikami. Lepo, za vsak mesec po ena. Pa ne gre. Prišla je nova slika in napovedovala se je še kakšna. Dvanajstštevni pravljični red je tako razsut, obeta se štirinajst postaj križevega pota.

Življenje Osebe se ni hotelo umiriti. Stalno razmišljanje o resnici, o tem, koliko zmore in koli sme prenesti, se je prevešalo v tisto stran, ko ji je bilo vedno bolj jasno, da Ne Sme prenesti. Vedno bolj je kljuvalo v notranjosti, da pravzaprav sploh ni problem ona sama, ampak
drugi, tisti drugi iz podobnih slik v preteklosti in prihodnosti. Zaradi njih je treba pozabiti na lastni kajseZmore in povedati, kajSeSme. Povedati, kajJePrav. Ona sama je pravzaprav že nekako zmogla. Bila je Oseba.

Bilo je 10. decembra. To je poseben dan. Domnevno takrat več govorimo o določenih osebah. Za vse ostale osebe je pojav takšnih proglašenih dnevov ugoden, saj so vse ostale dni v letu do teh vprašanj lahko nekoliko bolj svobodne. Tisti, ki proglaša, že ve, kako je kaj Pravica za Človeka. Oseba je takšne dneve imenovala kar Sempadlapostopnicah, saj izraz lepo označuje molk marginalnih skupin ljudi.

Trinajsta slika je začela nastajati nekoliko prej, sredi novembra. Oseba je dobila v roke odločitev nekega odbora, Usmerjevalnega odbora. Na dokumentu je izrecno pisalo, da je odbor nekaj pomembnega odločil in da nas čakajo še proceduralne zadeve, ki bodo urejene prav hitro. Oseba je Odbor vzela zelo resno in ga razumela za verodostojnega usmerjevalca. Oseba dokumente vedno, ne glede na vsebino, vzame resno. Če je vsebina neugodna, jo zaboli, ampak odločitev razume in doume. Če je vsebina ugodna zanjo ali za kogarkoli, je Oseba vesela. Predvsem je vesela, če je vsebina ugodna za tiste stvari, katerih se neposredno tiče in so običajno razvidne iz naslova dokumenta.

Oseba je bila tisto leto v posebni situaciji. Nova pot se je odpirala, saj se je stara na čuden način zaprla. Čuden? Ne. V bistvu na način, ki ni bil Prav. V stilu: sempadlapostopnicah. No, pustimo stvari, ki so opisane v drugih slikah. Nova pot pomeni nov zagon, novo odprtost. Pomeni nove priložnosti, ki se porajajo in nudijo.

Oseba vsako priložnost vzame resno. Posebej še, če vsebuje trdno stoječe besede, kot so Odločitev, Pogodba, Pravica. Kot vsak človek, tudi ona razume, da besede pomenijo natančno to. Torej Bo. Ostalim ponujenim priložnostim zato namenja manj pozornosti. Kakšno tudi hvaležno odkloni, saj se zaveda, da jo na priložnosti, ki je podkrepljena s trdnimi besedani, čaka trdo delo. Je zaradi molka spravila v doživljenjsko ogroženost množice Sempadlapostopnicah?

Sredi decembra, prav na en dan od tistih Sempadlapostopnicah, je Oseba prejela dokument, ki skuša dokument iz sredine novembra dodatno obrazložiti. Dokument že kar v prvem stavku hiti pripovedovati, da so besede »odločitev, pogodba, pravica« iz prejšnjega dokumenta bile zgolj predlog. To je laž. Ker glej, novemberski dokument je bil zelo jasen. Odločitev je bila takrat že v pretekliku. Pogodba in pravica sta bili v prihodnjiku a ne v pogojniku. In to ljudje, ki so v ozadju dokumenta, vedo. Tako kot vedno ve tisti, ki nekoga Padepostopnicah. To ve tudi pisec dokumenta, a je v podobni situaciji kot Oseba. Igra svojo vlogo v Trinajsti sliki. Molči ali mora molčati. Ne gre za modrice, gre za resnico ali za laž. Ali za molk. Oba vesta. Vsi vedo, a molčijo.

Krmilo ni igrača. Usmerjanje je resno delo. Opravičilo ni orodje, s katerim se popravljajo zavožene ladje. Krmilo je treba usmeriti v Prav. Molk ni orodje opravičenja za Sempadlapostopnicah. In ne gre za Osebo tukaj in zdaj, ampak predvsem za vse, ki se jim bo to še zgodilo: tistim, ki se igrajo in tistim, ki so igrani; tistim, ki slikajo, in tistim, ki so slikani.

Konec Trinajste slike, na kateri niso narisane prizadetosti ali kritike legitimnih odločitev, ampak bolečina brezizhodnega molka ob dejanjih, katerih posledice nosijo predvsem drugi. Kjerkoli in kadarkoli.

10.december je dan človekovih pravic.