Mala in velika množina

Slovenski jezik ima dvojino, posebnost, ki je v današnjih zahodnih indoevropskih jezikih redka. A slovenski jezik ima še eno očitno posebnost, in sicer v vseh treh spolih
malo in veliko množino v imenovalniku, pri moškem in ženskem pa tudi v tožilniku. Malo množino uporabljamo pri oznaki/štetju štirih ali petih reči, naprej pa veliko. Repeticija se potem pojavi pri 101 do 105 in smiselno naprej.

(en) pes, psa, spu, psa, pri psu, s psom

(dva) psa, psov, psoma, psa, psi psoma, s psoma (no,

(trije, štirje) psi, psov, psom, pse, pri psih, s psmi

(pet,šest ...) psov, psov, psom, psov, pri psih, s psmi

(ena) mama

(dve) mami,

(tri, štiri) mame, mam, mamam, mame, pri mamah, z mamami

(pet) mam, mam, mamam, mam, pri mamah, z mamami

(eno) mesto

(dve) mesti

(tri, štiri) mesta, mest, mestom, mest, pri mestih, z mesti

(pet ,...) mest, mest, mestom, mest, pri mestih, z mesti

Hitra razlaga nekaterih slovenistov pravi, da oblika pride iz rodilnika. Ja, po črkah že. A kako naj bi v razvoju (ali nazadovanju) jezika prišlo do tega? Čudno je namreč, da imenovalnik, ki kot oblika v praksi in teoriji stoji trdno, povzame nekakšno nikalnost rodilnika, ki je v praksi jezika nekako šibek. 
Je kdo to že razložil, morda primerjalno z drugimi jeziki?