Kakor ima veselje svojo izpraznjeno in pozunanjeno različico, ki ji rečemo veseljačenje, ima tudi čudenje svojo zunanjo različico, za katero
nimamo izoblikovane besede. Običajno ji rečemo kar enako, čudenje. Škoda. S tem namreč pri sebi naredimo nekaj zmede, svoje bližnje pa zavedemo na nepotrebno pot dejavnosti in iskanja.
Veliko stvari je, katerim se človek čudi. Dražljaji, ki nam zbudijo čudenje, so govorica narave.
Otrokovo čudenje
je nezavedno, zato je odprto in zato je tudi najbolj uspešno. Zato je narava
otroku tako blizu, otrok pa naravi. Kasneje, v zrelih letih, se odprtost umakne
namenom. Nenamensko delo nam postane nesmiselno, zato se čudenje pojavi vedno bolj
poredko. Ali nikoli več. Odrasli, se zaradi družbenih okoliščin
pogosto sramujejo čudenja. Zdi se otročje, kot da bi morali s tem priznati,
na nečesa ne vedo, nečesa ne obvladajo.
Stvari, ki človeka začudijo in mu zbudijo čudenje v mladosti
so reči, ki dejansko so. Tisti odrasli, ki ohranijo odprtost do sveta, pa se v
življenju vse bolj čudijo stvarem, ki jih ni. Ampak ne tistim, ki manjkajo,
ampak tistim, ker so nespoznavne, ker jih ne moremo dojeti in se zavemo, da jih
ne moremo dojeti. S časoma človek ugotovi, da je večina stvari takšnih, da jih
ne more dojeti. Pravzaprav se čudimo sami nespoznavnosti in sami
nedojemljivosti. Čudimo se svoji majhnosti, in čudimo se, da kljub svoji
majhnosti lahko verjetno dojemamo le drobno obrobje dejanske resničnosti sveta.