Svoboda

Bistvo svobodnega urnika je, da dejansko delaš več kot je nujno.

Odnosi kot osnovni gradnik sveta

Kaj, če osnovni gradnik sveta¹ niso stvari². Niso atomi³ ali njihovi sestavni deli, niso zemlja in ogenj in zrak in voda, ne minerali ali rastline ali živali, niti niso planeti in osončja, galaksije ali vesolja. Kaj če so osnovni gradniki sveta odnosi? In so potem reči, ki jih razumemo kot stvari ali pojme, le tisto, kar je vmes, med odnosi? Vsaka stvar, ki je obstajala, obstaja ali morda obstaja, je namreč kot prvina možna samo v odnosu do druge stvari. Če bi stvar obstajala sama na sebi in samostojno, brez kakršnegakoli odnosa do drugih stvari, bi bil to nesmisel obstajanja kot takšnega. Nihče ne bi vedel zanjo. Sama od sebe in za sebe se tudi ne bi spreminjala.

Kaj, če je tudi obstoj pojmov in celo obstoj duha⁴ samega na sebi enak nesmisel bivanja kot takšnega. Brez odnosa se namreč pojem ali duh, vsaj navidezno, lahko menifestira zgolj znotraj posameznikove misli. Misel pa je v človekovem svetu pravzaprav edini pojav, za katerega kot posameznik trdno vem, da obstaja. Vse ostalo je, kot samo na sebi, lahko zgolj interpretacija znotraj mojih misli. Kot objektivni obstoj in bivanje pa je tudi nematerialni svet smiselen zgolj v odnosu.

Nas ta dejstva ne navedejo k ideji, da so odnosi bolj osnovna in zato trdnejša prvina sveta kot stvari? Ali pa vsaj toliko trdna, kot so stvari? Ali smemo pomisliti, da nam je ukvarjanje s stvarmi, vključno z materialnimi in z duhovnimi, zameglilo pogled na nekaj, kar je večje, kar bolj odločilno vpliva na sedanje in prihodnje življenje? Je preveč smela misel, da tako imenovani jasnovidci vidijo dlje zato, ker namesto gledanja na reči ter njihove lastnosti in spremembe, gledajo odnose, in jim je zaradi vztrajnostne dinamike odnosov, ki je morda večja od vztrajnosti reči, prihodnost prav teh reči bolj jasno vidna? Ali si lahko z usmerjanjem večje pozornosti do odnosov povečamo kakovost življenja? Na primer v odnose med človekom in naravo in tako stopimo na pot brez okoljske krize?

-----------

1 Svet – pojem je uporabljen v najširšem smislu besede, torej svet, sestavljen iz gradnikov, prvin ali rečí (to troje smatram za sinonime), ki so človeku znane ali neznane. V okviru paradigme dualizma, rečí na svetu delimo na duhovne (duh, razum, misel ...) in materialne (stvari).

2 Stvari so mišljene tiste prvine, ki jih človek zaznava kot predmete ali energijo in imajo lastnosti, ki so fizično merljive

3 Atom – iz grščine nedeljiv. Vendar je današnja znanost prišla do ugotovitve, da je sestavljen iz mnogih delcev, ki se združujejo glede na naboj.

4 Duh – v pomenu vsi pojavi, ki očitno obstajajo, pa niso neposredno merljivi s fizikalnimi meritvami. Uporaba besede duh je tu izključno vezana na človeka in njegovo zavest ter na človeštvo in človeško zavest. Gre za umske in tudi čustvene procese, ki so po mnenju materialistov vezani na nevronske procese v človekovem telesu (pretežno v možganih), po mnenju idealistov pa imajo izvor v neki višji obliki duha (metafizika). Duh (ne glede na izvor oziorma razlog) ima bistveno drugačne lastnosti od merljivega fizikalnega sveta, predvsem ni vezan na prostor in čas. Npr. misel, kot nekašen derivat duha se prenaša med generacijami skozi tisočletja; z mislijo lahko v trenutku odidemo na zelo oddaljen kraj, ipd.

Volitve

Človek, ki se da izvoliti na vodilno mesto običajno nima želje po vodenju ampak zgolj po dosežku, da
je vodja. Ideali, na podlagi katerih je pridobil podpornike, splahnijo takoj po izvolitvi.

Izvoljeni vodja se mora oddolžiti podpornikom, ki so ga za vodjo naredili. Žal je cena oddolžitve praviloma večja od vodenja samega.

Družbo dejansko vodijo družbeni korektorji. To so ljudje, ki niso zainteresirani za kakršnakoli
formalna vodilna mesta. Njihova beseda je preprosta in konkretna. S tehtno besedo se oglasijo, ko
tisti, ki so formalno vodilni, napravijo kakšno neumnost. Njihova beseda velja za naprej, kar razberejo predvsem tisti, ki so prej neumnost povzročili. Razumejo pa vsi.

Formalne voditelje hitro obvlada sindrom zapoznele reakcije. Najprej nekaj storijo, potem pa, ko jih
drugi opozorijo, razmišljajo o storjenem dejanju.

Največja težava formalnih vodij je pomanjkanje idej. Pred izvolitvijo računajo na ideje, ki jih imajo bodoči podrejeni. Sposobnosti bodočih podrejenih, ki imajo ideje, so žal bistveno drugačne kot sposobnosti bodočih vodilnih. Ustvarjalno ozračje je možno le med ljudmi, ki imajo različne sposobnosti na približno enaki ravni.

Absurd sonaravnega turizma

Tipičen primer ponarejenega idealizma trajnostnega razvoja je gospodarska panoga sonaravni turizem. Formula tega tipa turizma je preprosta in je združena v stavku: »Uživajmo v neokrnjeni naravi«. 

Ne glede na to, da so bili naravni procesi doslej močnejši od vsake civilizacije, da največkrat nihče ne vodi turistov v zares neokrnjeno naravo, ker je ta neznana in zato nevarna, in da gre najpogosteje zgolj za tržno potezo, je absurdna miselnost jasna.

»Uživajte v neokrnjeni naravi. Ko boste odšli, bo že okrnjena«.

Za kupček peska vzamem lopatko.

V komunikacijski dobi večina nesporazumov nastane zaradi uporabe napačnega orodja komunikacije. Zakaj po elektronski pošti spraševati, koliko je ura, če ni zanesljivo, ali jo bo naslovljenec prebral ob
pravem času. Zakaj čestitati svežim staršem za novorojenčka pa novičarski skupini, ko je vendar to
intimna zadeva. Zakaj telefon uporabljati za globoko razmišljanje ali razprave, kadar sogovornik ne živi tako daleč, da ga ne bi obiskali.

Za velik kup peska naročim bager.

Shizofrenija SLO v EU proračunu

V medijih, pa tudi v strokovni in upravni javnosti se, zanimivo, pojavljajo prav nasprotna mnenja in ocene glede finančnih tokov med slovenskim in EU proračunom. Na eni strani beremo, da smo ena najbolj uspešnih držav: grafikoni in statistike

Sredstva EU po 2014

Zmotno je mišljenje, da bo leta 2014 konec s t.i. črpanjem Evropskih sredstev.   

Evropska Unija ima veliko programov za porabo proračunskih sredstev. Če bo obstala v sedanji obliki, bo naslednja finančna perspektiva podobna. V splošnem ločimo stalne sklade, ki so neprestano namenjeni razvojni, znanstveni, socialni in drugim strukturam, in občasne, namenjene za medsebojno uskladitev razvitosti območij ali članic. Sredstev občasnih, pridruževalnih oz. kohezijskih programov je res lahko enkrat konec – ampak

Projekti EU z dodano vrednostjo

Dolgoročno se obrestujejo projekti z visoko dodano vrednostjo.

V praktičnih primerih vlaganja v (javno) infrastrukturo je pogosto značilno, da po koncu izvedbe izdelki začenjajo zgubljati vrednost: pločnik, kanalizacija, zgradba, oprema ... To so najpogostejši rezultati, zaradi katerih je javnost zadovoljna z EU proračunom. Če izvzamemo pridobitve iz partnerstva in »izgubo« zaradi »lastnega vložka« bi v teh primerih lahko rekli, da dobimo iz EU proračuna točno toliko, kolikor stvari stanejo. Vendar to ni v duhu dviga konkurenčnosti EU. Sploh pa niti približno ni racionalno, saj je nadzor nad porabo vseeno strožji in večnivojski (lokalno, državno, EU), pri izvedbi denar potuje skozi več inštitucij, ki mu vrednosti ne dodajo (denar se vmes tudi porabi za splošno načrtovanje, usmerjanje, administracijo, kontrolo ...). Namesto da na primer občina neposredno plača ureditev oziroma vzdrževanje kanalizacije, denar najprej prepotuje pol Evrope in se potem vrne v konkretno gradbeno podjetje.

Povsem drugače je pri projektih, kjer je potrebno na primer znanje združiti, pripraviti skupen izdelek in ga potem »razmnožiti« na lokalni nivo vsakega od partnerjev. Če se projektih takoj po zaključku postavimo vprašanje: »Kaj pa zdaj, ko ni več injekcij EU proračuna?«, imamo verjetno nizko dodano vrednot.

Sredstva EU proračuna je donosnejše vlagati v znanje, tehnološko napredno infrastrukturo, široko partnerstvo.

Večpartnerski projekti EU

V večpartnerskih projektih Slovenija pridobi rezultate celotnega projekta. 

Od najvišjih ravni države do zadnjih izvajalcev projektov in operacij programov EU je čutiti izreden poudarek razmišljanju o razmerju med neto vložkom in neto dobičkom v denarju. Vsi nekako hočemo računati, če nam je EU res toliko »vrnila«, koliko smo »vložili«. In potem smo vsi srečni, če se nam je projekt prinesel nekaj drobnega »dobička«.

Zmotno je mišljenje, da Slovenija dobi iz EU proračuna samo toliko, kolikor je dejansko nakazanega »nazaj«. Če je tako, je s programom ali projektom nekaj narobe. Verjetno smo sredstva iz EU vzeli kot miloščino, morda smo razmere pokazali izkrivljeno, ali pa smo imeli srečo, da kontrolorji niso opazili, da hočemo z davkoplačevalskim vložkom konkurirati sorodnim dejavnostim v skupni EU. V vseh primerih morda nismo gradili partnerstva, verjetno smo ravnali dokaj neevropsko, skoraj gotovo tudi negospodarno.

Ključ EU večine projektov in programov je partnerstvo, skupno delo za večjo konkurenčnost. Rezultati večpartnerskih projektov so skupni.

Skladen razvoj v EU

Skladen razvoj Unije je večstranski proces. 

Razvitost niti v gospodarskem niti v družbenih pomenih ni enoznačna lastnost. Pomembno dejstvo Evrope je, da smo si različni. Nekateri so/smo bolj razviti na enem, drugi na drugem področju. V družboslovju bi temu rekli, da smo multikulturna združba. Smer poudarka gospodarske razvitosti posamezne regije pa je zgodovinsko in geografsko pogojena. V praksi izvajanja projektov je nemalo presenečenj, ko so partnerji začudeni, kaj vse lahko slovenski partnerji ponudimo skupnemu partnerstvu. Potrebno je odprto medsebojno spoznavanje in nekoliko samozavesti.

Evropa nas potrebuje. Zmotno se je že vnaprej postavljati v vlogo podrejenega.