Dolgoročno se obrestujejo projekti z visoko dodano vrednostjo.
V praktičnih primerih vlaganja v (javno) infrastrukturo
je pogosto značilno, da po koncu izvedbe izdelki začenjajo zgubljati vrednost:
pločnik, kanalizacija, zgradba, oprema ... To so najpogostejši rezultati,
zaradi katerih je javnost zadovoljna z EU proračunom. Če izvzamemo pridobitve
iz partnerstva in »izgubo« zaradi »lastnega vložka« bi v teh primerih lahko
rekli, da dobimo iz EU proračuna točno toliko, kolikor stvari stanejo. Vendar
to ni v duhu dviga konkurenčnosti EU. Sploh pa niti približno ni racionalno,
saj je nadzor nad porabo vseeno strožji in večnivojski (lokalno, državno, EU),
pri izvedbi denar potuje skozi več inštitucij, ki mu vrednosti ne dodajo (denar
se vmes tudi porabi za splošno načrtovanje, usmerjanje, administracijo,
kontrolo ...). Namesto da na primer občina neposredno plača ureditev oziroma
vzdrževanje kanalizacije, denar najprej prepotuje pol Evrope in se potem vrne v
konkretno gradbeno podjetje.
Povsem drugače je pri projektih, kjer je
potrebno na primer znanje združiti, pripraviti skupen izdelek in ga potem
»razmnožiti« na lokalni nivo vsakega od partnerjev. Če se projektih takoj po
zaključku postavimo vprašanje: »Kaj pa zdaj, ko ni več injekcij EU proračuna?«,
imamo verjetno nizko dodano vrednot.
Sredstva
EU proračuna je donosnejše vlagati v znanje, tehnološko napredno infrastrukturo,
široko partnerstvo.