Se kdaj sprašuješ, kako se meri kakovost? Kakšne dimenzije je potrebno upoštevati, da jo izmerimo, kako se neki stvári, ki je povsem nova in precej neprimerljiva ugotovi, da presega običajnost?
Seveda, nekako jasno je pri predmetih, ki jih izdelamo. Imajo svoje dimenzije, svojo maso, svojo gostoto, nenazadnje preciznost izdelave in s tem svojo trajnost. Tudi materiale, iz katerih je izdelan - čeprav gre potem že za sekundarno kakovost, saj če vzameš kakovostne surovine, je verjetno več možnosti, da bo tudi tvoj izdelek bolj kakovosten.
Kaj pa nematerialni svet? Kdaj je kakovostna neka usluga, že lahko rečemo: če vodovodar pipo popravi in ta potem dolgo zdrži, je bilo delo kakovostno. Vendar tu mislim na druge reči, na primer kakovost dogodka, kakovost politike, napredka, kakovost ponudbe znanja, kakovost umetnine, skladbe, še drugo, na primer kakovost presoje, kakovost doumevanja, morda celo čustvovanja, razmišljanja, bivanja?
Ali obstajajo merila, s katerimi lahko meriš nekaj, kar se zdi, da je merljivo, a hkrati zdi, da ni merljivo? Je uspeh neke skladbe, ki še po stoletjih odmeva med ljudmi, res znak kakovosti? Je nek nauk, na primer grški humanizem, ki več tisočletij preveva neko civilizacijo, že zato kakovosten, ker tako dolgo traja, ker vztraja, vsaj v teoriji in v vesti, če ne v stalni in brezpogojni prisotnosti? Je nek izum, na primer pisava v obliki pismenk kakovostna, ker tako dolgo zdrži; je bolj kakovostna kot arabska ali latinska, ali klinopis? Zakaj je Shakespearova poezija bolj kakovostna kot Prešernova? Kdo je pravzaprav bolj resničen?
Kaj pa neko odkritje v naravoslovju, ki je pred desetletjem veljalo najvišjih nagrad za zanost, danes pa je v svojem bistvu ovrženo? Ali tehnološki dosežek, ki ga danes nihče več ne uprablja, takrat pa je veljal, da bo odrešil svet lakote, na primer pesticidi? Ali neka skladba ali rock skupina, za katero so noreli ali še norijo milijoni mladih?
Kje je pravzaprav merilo kakovosti nemerljivega? Je v demokraciji, ko se nekakšna večina odloči, da je tako? Je v velikosti ali številčnosti odjemalcev? Je v notranjem čutenju neke avtoritete? Je v trajnosti, torej dimenziji časa? Morda v dobri propagandi?
Zdi se, da kakovost pravzaprav ne obstaja v smislu objektivnega merjenja. Zdi se, da kakovost bolj obstaja v odnosu in v človekovem notranjem čutenju, in to v tistem globokem čutenju, ki hkrati vključuje vse možne izkušnje in znanje, ki v polnosti in samozavedanju objame sedanji trenutekvšeč z njegovo všečnostjo, in še presega čas s steganjem v prihodnost, v videnje možne prihodnosti.
Prav tako v družbi. Kakovost ni sestavljanka nekega splošnega vrveža, dnevne politike, trenutnih nagibov vplivnih posameznikov ali posameznic, še zdaleč seveda ne mode ali blišča ali množičnega navdušenja. Celo ne uporabnost in težnja po uporabnosti.
Merilo kakovosti je pravzaprav tvoj osebni odnos, torej prav odnos kot tak, tisto gibanje, ki se vzpostavi med tabo in stvarmi ali dogodki ali pojavi, ki obstajajo v okolju, ki jim nekaj rečeš, in ki jih s tem, ko jih poimenuješ - in zato stvari postanejo rečí - postanejo del tvojega posvojenega sveta, hkrati pa ostanejo del tudi drugih svetov, celo njihovega lastnega. S tem, ko jih o-rečiš, jim pravzaprav pripišeš kakovost.
S takim notranjim dejanjem svet okrog sebe posvajamo, a ta posvojeni svet hkrati sam deluje v nas in nam dviga možnosti za kakovost pogleda, tudi kakovost odnosa samega, kakovost o-rečenja vsega okrog nas. In prava posvojitev je prav tista, v kateri tisti reči dopustimo njeno bistvo, njeno njenost, njeno lastno kakovost, da torej z o-rečenjem in s dodelitvijo neke kakovosti niti ne spremenimo kaj šele uničimo dinamike stvari ali pojava, gibanja in napredovanja v njihovi lastni kakovosti, in njihove lastne kakovosti same.
Ti ostaneš v zavedanju kakovosti in z merilom o kakovosti, a reč prav tako ostane kakovostna in ne posiljena po tvojem merilu kakovosti. Kakovost s tem ni samooklicana niti po tebi, še manj pa sama v sebi, ker samooklicanosti enostavno ne potrebuje.