Ljudem je v času krize - ali tako poimenovane krize - očitno najtežje ostati to, kar so. Ob poštenem preudarku se ti bo na primer zdelo, da si sam eden od vzrokov lastne krize, zato je potrebno nekaj spremeniti. Seveda je to lahko v mnogih primerih celo res. A druga zadeva je, če, in kako se je treba spremeniti, da se bo kriza ublažila, ali da se bo stanje obrnilo.
Deviacije, ki jih lahko opažaš pri drugih, še bolj pa v javnem družbenem življenju, so zelo verjetno posledice iz-sebljenosti, od-bi(s)t(ve)nosti. Celo mnogi svetovalci ljudem svetujejo menjavo poklica, družine, življenjskega okolja, ali sloga, prijateljev ... Pa je to sploh mogoče? Oziroma če je, ali je do družbenega okolja res neignorantsko? Mar res pri osebni krizi ni potrebno upoštevati tudi drugih? Mar kar zanikaš svojo vpetost v družbo, ki te je vzgojila, naredila človeka? Ali nimamo tudi na državni ravni veliko primerov, ko ob neupoštevanju sosedov (ki npr. stopnico za stopnico kupujejo naše gospodarstvo, mi pa pridobljena sredstva vlagamo v dolgoročno nezanesljive posle, če ne celo v poplačila dolgov, namesto v nov zagon), v bistvu zanemarjamo sebe? In se nam potem maščuje s tiho mednarodno osamitvijo? Ali osebno: je mogoče ignorirati, da največ znam o nekih vsebinah, za katere me je država pomagala izšolati, zdaj se pa grem nekaj povsem drugega? Nikakor ni mogoče trditi, da so nekatere spremembe in obrati možni in celo nujni, a večina teh, ki jih poznaš danes, ze zdijo popolnoma amatersko-amaterski. In takšni so potem tudi njihovi rezultati. Namesto zdravnikov nas zdravijo zdravilci (biozdravilci ...), namesto pri trgovcih nabavljamo pri šušmarjih in preprodajalcih podcenjenih vzhodnih izdelkov, namesto poštenih izobraževanj se nam ponuja množica kvazi šol, celo fakultet, ki po principu glavarine proizvajajo hudo negotovo strokovno prihodnost.
Kaj če so ti pojavi posledica našega bega iz samih sebe? Kaj, če bi nas sosedje (radi) bolj spoštovali, če bi bili pristni mi, in ne stalno na zunaj spreminjajoči se? Navznoter pa stalno isti, v razcepljenosti med domoljubno cmeravostjo in liberalno patetičnim ponosom, med osebnim zanosom uspešnosti in klavrnim obupom nad splošno nezmožnostjo?
Mar ni bolj naporno stalno začenjati od nič, in to kar pogosto, in predvsem takrat, ko bi se dalo z malenkostnimi popravki dodobra izkoristiti dotedaj zbrani notranji potencial - na osebni, družbeni ali gospodarski ravni? Torej se usmeriti v bistvo, biti v bistvu,
Zagledanost v samega sebe in hkratna "prijazna" ignoranca vsega ostalega v okolju, sama producira krizo. Tako so propadali imperiji in civilizacije. Lahko bo tudi naša. Narava ne bo.