Že večkrat smo ugotovili, da se krize ne kažejo v dejstvih, ampak v čudnih ali celo porušenih odnosih med dejstvi. Saj poznaš primere, ko ob najhujših finančnih težavah narediš najbolj neumno poslovno potezo, da namesto normalno zdravokmečke logike uporabiš raztrgano kopijo potrošniško naravnave rešitve, da umetnost zamenjaš s plehkim spakovanjem, za zbiranje sredstev za materialno in čustveno prizadete v potresu ali poplavi pa organiziraš bedne bizarnosti - ki menda prinašajo največ denarja.
Namen - saj vsak vsaj na začetku skuša imeti dobrega - se tako hitro utopi v neizvedljivost provtne zamisli, v te in one birokratske težave in zaplete, v nemogočo zakonodajo ali okoliščine. Jedro se izmakne. In ker je jedro tudi hkrati cilj, ga ne moremo doseči. Niti, in še najmanj, s kakšno prijaznostjo ali vljudnostjo, ki sta všasih sicer kot prvi korak k odnosom čisto v redu, dolgoročno pa jih moraš prerasti.
Mar ni potem tako, da se uspešnost ne meri več z doseganjem cilja, ampak z uspešnostjo uspešnosti, pri kateri ni več pomembno, kaj in za koga in kako je neka zadeva sploh uspešna? Mar se pri aktivizmu ne zdi, da ni več bistveno, da smo zbrali denar za humanitarno akcijo, še manj koliko, in sploh ne, kako in koliko je tega denarja dejansko prišlo do pomoči potrebnih? Ker odziva, na primer srčne hvaležnosti ali vsaj vljudne zahvale ni - in je tudi ne more biti, saj prejemnik ni dobil potrebnega niti željenega, zadovoljstvo ostane na ravni pozunanjenega tebe. Nismo veseli, ker je nekdo dobil pomoč, še bolj daleč smo od občutka, da je nekdo bil vesel naše pristnosti.
Brezodnosni ozunanjenosti lahko prodajamo karkoli se nam zahoče: zabavo v preobleki humanosti, perverznost pod imenom ustvarjalnosti, zlobno premetenost pod nazivom politike. V neskončnost in vedno v padanje namesto v rast notranjosti, posledično zunanjosti in ne koncu tudi družbe. Povrh pa še medsebojni vpliv, ko bizarnost, v katero se tako rad sprevrže dober namen, rodi novo bizarnost, v samoocenjevanju samooklicana samopodoba pa spet nova ponarejena samozadovoljstva.
Ugotoviš, da pri odnosih ne moremo govoriti o pristnih ali nepristnih, ampak odnosi lahko so, ali pa jih ni. Nepristni odnos namreč sploh ni odnos, ampak je sebinamernost, samozagledanost, samozadostnost in samouveljavljanje. To pa so same vase sesedajoče se ruševine.