V sodobni civilizaciji smo si omislili množico komunikacijskih orodij, s pomočjo katerih eden drugemu posredujemo različne misli. Misli so lahko preproste, večinoma imenovane novice - torej nekaj novega v besedi, fotografiji, risbi ali čem drugem glede na človekova zunanja čutila in načine zaznave. Lahko so bolj zapletene, kot na primer komentarji, metaforni dovtipi ali karikature ... Lahko so interaktivne, ki zahtevajo tvoj notranji odziv in predelavo, morda celo talent ali izkušnjo, kot na primer glasba, poezija, upodobitve. Obstajajo še zahtevnejše stopnje, ki zahtevajo od tebe poznavanje konteksta, duhovno podlago, notranje razpoloženje in podobno.
Posameznik je pri komunikaciji v bistvu zgubljen, če se njegove ali njene stvaritve in notranje čutenje ne prenašajo na določen objekt zunaj. Pri človeku se to večinoma soljudje, torej pripadniki iste vrste, čeprav komunikacija z drugimi bitji - tega se celo zavedamo - ni izključena.
Najbolj pristna komunikacija je neposredna. Torej jaz - ti. Ni nujno, da se poznava, da veva, kakšne obraze nosiva, ni potrebno, da sva sicer v vsakodnevnih stikih, celo ni obvezno, da je ta komunikacija obojestranska. Seveda pa kompleksnost odnosa običajno koristi globinskosti.
Obseg in predvsem kakovost komunikacije jaz - ti se v civilizaciji, kakršno smo si ustvarili v zadnjih stoletjih, znižuje. Zdi se, da je obratno sorazmerna s količino informacij in podatkov, ki jih ima človek možnost prejeti ali prejemati. Torej, več če imaš možnosti komunikacije, večja je verjetnost, da bo ta manj pristna. Tako na videz. Pa je res?
Mediji, torej posredniki informacije so si privzeli - ali pa smo so jih za to omislili - vlogo, ki se je naselila med mene in tebe. Zadeva gre lahko na povsem tehnični način, lahko povsem na vsebinski. Prvi na primer takle dnevnik, ali mobilni telefon, ali samodejno prenašanje podatkov z neke sonde na nekem kometu. Drugi, vsebinski, se nanašajo na človekova čutila in čute, in zadevajo od promocijskih aktivnosti do globokega leposlovja, filozofije in vpliva na čustva ter podzavest.
Mediji v načelu niso slabi, lahko pa - načrtno ali nenačrtno - prevzamejo vlogo "tretje osebe", "mediatorja", zaradi katerega nama "ni treba" beč neposredno komunicirati, komunicirava pa vseeno "kot da" še. Postanejo razlog, da se komunikacija med mano in tabo obrne drugače, kakor si vsaj prvinsko midva želiva. Lahko se zgodi tako - in v sodobni družbi se tako kaže - da medij enostavno odmakne vsebine, ki bi si jih midva lahko ali celo morala izmenjevati, in tako svet delati lepši.
Pa je res? So mediji in različne tretje osebe tiste, ki diktirajo našo komunikacijo? Ja to še komunikacija?