Pohvala dobro déne, in zdi se, tudi spodbujevalno učinkuje. Morda bi jo bilo smiselno nekako umestiti v prvi korak vljudnostnih naukov, kamor zdaj uvrščaš predvsem tri znane besede: prosim, hvala in oprosti. Le ta razlika je, da kakšne hitre besede zanjo pravzaprav nimamo.
Pohvala učinkuje tudi povratno. Ko, in če nekoga pohvališ, se ti zdi, da se počutiš dobro. Kot bi s pohvaljencem navezal poseben stik, iz katerega dobiš občutek, ki ti dobro déne.
Bilo bi enostavno, če bi pohvala bila enovrstna, enoumna in enoznačna. Pa ni. Pohvala, ki jo izrečeš ali celo ne izrečeš, je nekakšen pojav, ki se v tebi in v sočloveku giblje po nekakšni premici, kjer je na eni strani pohvalljevanje vljudnostne brzbrižnosti , na drugi pohvala globinske iskrenosti. Prva izključno v besedi, slednja pogostje v dejanju, skoraj vedno torej brez besed.
Zdi se, da so pohvale današnjega sveta večinoma precej prvega tipa. Vsaj v javnosti, kjer se moraš vesti vljudno, vsekakor pa se moraš - to je jasno - boriti za svoj ugled, položaj, status ... obstanek, duhovno in materialno preživetje. In tu se vljudno pohvaljevanje drugih zdi zelo dobro orodje, ki ga načrtno uporabljaš v prvih treh primerih, pod silo razmer in morda kar nekako nagonsko pa v drugih treh. Lepa beseda lepo mesto najde, so rekli nekdaj. Danes, ko nas informacije preplavljajo, človek pa evolucijsko šele tava v smer, da bi jih zmogel kritično presojati, se nekdanjega reka držimo bolj dobesedno namesto dodejansko. Lepa beseda namreč danes - tako se zdi - iskreno lepo mesto najde smo v zelo določenih okoliščinah, samo v primeru, ko so prej odnosi že jasno vzpostavljeni. Če ne, ostane lepa beseda zgolj reklama, zgolj trgovina, samo iskanje tvojega glasu in tvoje potrditve nečesa, za kar niti sam ne veš, kaj je tisto, kar ti nekdo pohvali, sploh pa ne veš, če ne gre za poskus samopohvale pohvaljevalca, ki te s tem privabi v svoje mreže lepih besed.
Pohvale proti drugi strani "premice" so zelo drugačne. Predvsem ne potrebujejo niti samih sebe, niti pohvaljevalca, niti pohvaljenca ali pohvaljenke. Na drugi strani so namreč pohvale, ki so same na sebi, same v sebi, obstajajo, čutijo se, so v zraku, in ne more biti drugače; niti jim ne moreš uiti. Ker se osredotočajo na vsebino, na tisto, kar pohvališ, ali kar na tebi pohvalijo, si jih kot oseba prost. Ne obremenjujejo te, ne zahtevajo od tebe, da jih še naprej povzročaš, še manj, da bi jih moral vračati. Pustijo ti, da brez strahu, da te nekdo ne bi več pohvalil, ne obstaneš na mestu, kjer te je tisti pohvalil in ko ti je gôdilo. Tu je namreč bistveni obrat sprejemanja pohvale! Namreč nevarnost, da obstaneš, da sam v sebi razvoj tiste vsebine, za katero si bil/a pohvaljen/a, zamrzneš. In to seveda čutiš, ko bi pravzaprav rad, pa ne moreš, ker se vkleščiš v nekakšno trgovino pohvaljevanja.
Dajati in prejemati pohvalo je velika odgovornost, ki se jo moraš stalno učiti. Vsaka beseda pohvaljevanja - kot smo rekli zgoraj, na eni strani premice - lahko uniči kakovost, ki se je gradila vsebinsko morda dolgo časa, čisto človeško pa ni dorasla, ni imela časa za dorasti, zato jo je pohvala dejansko ubila. Na drugi strani pa, vsaka pohvala, ki obstaja na drugi strani, v bistvu sploh ni pohvala, ampak nekakšna recipročnost odnosa, ki najpogosteje zgleda tako, da ne pohvališ, ampak te kakovost pri sočloveku dobesedno nagovori, spodbudi k dobremu, k napredku, k notranjem premikom, ki jih niti ne moreš ubesediti, ampak jih lahko le udejanjiš v tistih rečeh, ki so tebi lastne, ki so tvoji talenti in tvoja tvojost. Oni, ki je v tebi te premike povzročil, pa bo že ob svojem času in v primernem trenutku zaznal, kako si se ti njemu odzval/a, kako si pravzaprav pohvalo udejanjil/a ne v besedi, niti ne v dejanju kot takšnem, ampak v subtilni spremembi odnosa ne le med onim, ki je iskreno in dejansko pohvalo sprožil in med teboj, ampak celo širše, v celotni okolici.
Verjetno iskrena pohvala zaradi svoje dejanskosti zato niti ne potrebuje hitre besede.