Si moreš misliti, da ljudje uporabljajo počitnice zato, da nič ne delajo. Počivajo, pravijo. Da so si zalužili, da so se nagarali, da je nujna pravica.
Si moreš misliti, da ljudje v aktivni dobi razmišljajo, kako bo lepo, ko bodo upokojeni, kako bo mir, kako bodo se bodo lahko lotili tega ali onega sproščujočega opravka? Da za to delamo, da potem lahko v miru čakamo v pokoju.
Si moreš misliti, da ljudje v deželah, kjer je blaginja drugačna kot na zahodu, skušajo na vsak način pribežati v taki imenovane bogate dežele, kjer ni treba nič delati, a se vseeno cedita mleko in med, predvsem pa je tu polno trgovin? Da je to pravica, globalna enakopravnost.
Pa je mogoče nič delati? Je to v človekovi naravi? In še težje vprašanje: Je mogoče čakati na to, da nič ne delaš? Verjetno je, a večinoma povzroča nesrečo.
Mar ni tako, da se ljudje hitreje sprejo, če nimajo česa početi? Ali ni prav kriza poznih let večine ljudi najhujša v času ob prenehanju redne službe? Ali ni prav otroška živčnost najbolj izrazita v času pred, med in nekaj dni po počitnicah?
Se bo treba zamisliti, če ni nujno potrebno tudi počitnice in prosti čas skrbno načrtovati.